Nemško-francoski pakt za konkurenčnost doživel hladen sprejem

Berlin - Kritike niso zadevale samo vsebine konkretnih predlogov prihodnje evropske »gospodarske vlade«, marveč tudi omejevanje poglabljanja sodelovanja na zgolj 17 članic območja evra (načeloma so vrata odprta tudi za druge). Zlasti iz Poljske je bilo slišati kritike vsiljevanja cepitve znotraj EU in krepitve Evrope dveh hitrosti.

Ko sta se Angela Merkel in Nicolas Sarkozy na začetku tedna v Varšavi v okviru weimarskega trikotnika (ko je bil na čelu Poljske Lech Kaczynski, je njegovo delovanje zamrlo) sestala s poljskim predsednikom Bronisławom Komorowskim, sta daleč največji novinki ponudila sodelovanje v paktu. Merklovo bi veselilo sodelovanje Poljske, ki da je reformam in (javnofinančni) trdnosti naklonjena država. Poljska, ki bo v drugi polovici leta na čelu EU in bo v pogajanjih o prihodnjem evropskem proračunu zahteven partner, se evrski skupini ne bo pridružila pred letom 2015.

Tudi v več drugih članicah so se zvrstile kritike nemško-francoske naveze. Rešitve, kakršne so odprava indeksacije plač, zviševanje starosti za upokojitev in uvedba zavore zadolževanja po nemškem zgledu, so namreč marsikje notranjepolitično kočljive. V Berlinu sicer radi poudarjajo, da se voditelji načeloma, v grobih obrisih strinjajo s predlogi, zatakne pa se pri podrobnostih. O usodi predlogov se bo odločalo v prihodnjih tednih, sprejeti naj bi bili konec marca.

Čeprav rešitve ne bodo trdno zavezujoče, pričakujejo, da se bodo obnesle in da bodo države na ravni evrske skupine sprejete zaveze vključile v domače zakonodaje. Po načrtih naj bi učinkovito deloval pritisk skupine (peer pressure): voditelji ne bodo hoteli biti med črnim ovcami, ki ne spoštujejo sprejetih zavez. Ker bi bilo zapisovanje pravil v lizbonsko pogodbo spričo politične zahtevnosti obsojeno na neuspeh, je taka rešitev druga najboljša možnost.

Očitki, da Nemčija vzvišeno vsiljuje rešitve in svoj model drugim, naj bi bili neutemeljeni in so v Berlinu obravnavani kot eden od evropskih stereotipov. Vsekakor se hočejo izogniti temu, da bi nastal nekakšen Deauville 2. V letoviškem kraju Deauville v Normandiji sta namreč Merklova in Sarkozy lani jeseni skovala kompromis o zaostritvi pakta stabilnosti in rasti (postopki proti kršiteljem maastrichtskih meril), s katerim sta druge države postavila pred dejstvo.

Ker je bila Nemčija kot ključna država v prvem letu krize evra tarča kritik, da je preveč zadržana in ne naredi dovolj, so po logiki Berlina očitki po predstavitvi predlogov še posebno nenavadni. Neizogibnost večje koordinacije gospodarske in s tem povezane socialne politike kot pogoja za večjo trdnost monetarne unije je eden od naukov iz krize v območju evra, zato bi bilo samoumevno, da bodo predlogi v takšni ali drugačni obliki na koncu sprejeti.

Razširjene teze, po katerih je Nemčija pripravljena okrepiti rešilni sklad za države v stiski samo, če bodo sprejeti predlog o večji gospodarski koordinaciji, v očeh Berlina veljajo za neutemeljene. Kljub temu bo vse skupaj del obsežnega svežnja, ki bo evru konec marca dal nove temelje. V njem bo ob večji koordinaciji in krepitvi 440 milijard evrov težkega kriznega sklada vključena še zaostritev pakta stabilnosti in uvedba stalnega kriznega mehanizma, ki bo začel delovati leta 2013 in bo zagotavljal pomoč državam v javnofinančni stiski.