Na zbornici so zelo kritični do s stroko in gospodarstvom premalo pretehtane zakonodaje in ukrepov, zato se lahko zgodi, da na koncu sploh ne bodo delovali, kakor je zamišljeno. Kratko pa lahko spet potegnejo predvsem mali upniki. Kje je vloga države kot odgovornega javnega naročnika in učinkovitega varuha upnikov? O tem smo se pogovarjali z Alenko Avberšek, izvršno direktorico Gospodarske zbornice Slovenije za zakonodajo in politike.
Kako protikrizne ukrepe in ukrepe za konkurenčnost ocenjujete na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS)?
Ukrepi za konkurenčnost slovenskega gospodarstva, ki jih je predstavil minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari, zajemajo nekaj zelo ključnih področij, ki jih je tudi GZS poudarila v svoji beli knjigi za konkurenčnost slovenskega gospodarstva kakor tudi v svojih znanih trinajstih zahtevah za krepitev konkurenčnosti in izhod iz krize. Verjetno imajo razlog, da se na prvo mesto postavlja poglavje o zaposlovanju, prilagodljivosti in učinkovitem visokem šolstvu. Gre za ključna področja, a ne edina, ki terjajo temeljite strukturne reforme. Te so vezane na ekonomsko-socialno sporazumevanje in na (ne)pripravljenost socialnih partnerjev, tudi vlade, da se še v tem mandatu sprejeme odločitev za resne spremembe, ker so te res potrebne. Zahtevajo ne le spremembe zakonov, ampak drugačno obnašanje, spoštovanje vrednot, dojemanje realnih razmer. Večina še vedno ne vidi, kako resen je položaj. In če bo v mandatu te vlade mogoče reformo trga dela in druge reforme pripeljati tudi do sprejetja vsaj katerega zakona, bo to dobro za naslednjo vlado. Tega se zavedajo.
Kaj v vladnem programu za konkurenčnost pogrešate?
Zlasti poglavje o internacionalizaciji slovenskega gospodarstva. Država bi morala ukrepati tako, da bi povezala aktivnosti za podporo podjetjem na poti na bližnje in daljne trge. Zato na pobudo GZS Go International Sovenia, ki je dovolj opredeljena, pričakujemo skorajšnji odziv vlade, zlasti ministrstva za gospodarstvo in ministrstva za zunanje zadeve, saj časa, da bi naredili preskok, ni veliko.
Vse naše vlade od osamosvojitve naprej sprejemajo neke vrste program Gremo v svet, pa je 20 let potem še vedno videti, kot da smo na začetku?
Problem razpada jugo trga je bil hud, ampak bistveno manj, kakor je danes. Pogoji globalne konkurenčnosti so neprimerno težji, klima danes pa se s takratno pozitivno klimo sploh ne da primerjati.
Zanimivo je, da je nosilec tega projekta GZS, s podobnimi aktivnostmi pa se hkrati ukvarja tudi ministrstvo za zunanje zadeve, v smislu gospodarske diplomacije ..., namesto, da bi se povezali?
Prav za to pri naši pobudi gre. Ni več vzdržno, da se res vsi, nekaj predsednik države ali predsednik vlade, nekaj Japti, nekaj GZS, in še kdo, ukvarjamo s problemom, kako rešiti iz krize mnoga mala podjetja. Star način ne pelje nikamor, ker pravih rezultatov ni.
Rezultat sta dve kameli, ki sta še vedno v Libiji.
Še dobro, da je tako, saj bi nas sicer danes zaradi tega zelo bolela glava. Važneje je, da je v Gasparijevem paketu poudarjeno učinkovito financiranje podjetij in spodbujanje razvojnih naložb. Ne gre pa samo za financiranje, ampak zopet za dobro organiziranost ustanov, ki povezujejo podjetja za skupne projekte z znanostjo, da prej pridejo na trge. Čaka nas razmislek, kaj od tega se bi spodbujalo pri finančni podporni ustanovi, SID banki, kaj v prenovljeni tehnološki agenciji TIA, kako pristojnosti Japtija prenesti deloma v novo TIO, deloma na druge kompetentne ustanove, tudi na zbornice.
Kaj pa med temi ukrepi morda ni najbolj posrečeno rešeno?
V poglavje administrativni postopki se je znašlo pridobivanje soglasij za umeščanje v prostor. Gre za več, čeprav je v učinkovitosti izvajanja teh postopkov veliko praznin, ki so tudi pravne. Pri zakonu o umeščanju infrastrukturnih objektov v prostor, pa tudi drugih, je nujno sprejeti pretehtane podzakonske predpise, da bi bolje delovali. Prostorska zakonodaja in nanjo vezani postopki so veliko razvojno breme, ki tudi danes, ko zaradi krize ni naložb, preprečuje gradnjo objektov, ki imajo denar in izdelano projektno dokumentacijo. Spet drugi primeri so, kjer ni soglasij zaradi različnih postopkov, ki niso usklajeni že znotraj ministrstva za okolje in prostor.
Kaj potem najbolj pogrešate v »Gasparijevih« ukrepih za konkurenčnost?
Ukrep za sprejemanje Pametne zakonodaje. Z nobenim predpisom ne bi smeli tako hiteti kot danes, ko po turbo postopku sprejemamo zakone v zvezi s plačilno disciplino in povečanjem likvidnosti. Na GZS nenehno, pa menda brez učinka, poudarjamo v parlamentu sprejeto Resolucijo o normativni dejavnosti, na katero je vezan tudi poslovnik dela vlade. Če bi jih upoštevali, bi imel vsak predpis temeljito oceno stanja, oceno učinkov na celovito gospodarstvo, ne le za segment, za okolje, javni proračun, skladnost s smernicami EU itn. Na prste ene roke lahko preštejemo primere, kjer se to upošteva.
Ali so potem ti ukrepi in spremembe zakonov vsaj načeloma usmerjeni v pravo smer, v reševanje velikih težav v gospodarstvu ali ne?
Narediti red povsod, kjer ga ni, je gotovo prava usmeritev. Več ga je, teže je to urediti z zakonom. Zato način, kako se ta zakonodaja pripravlja, čas, ki je za to namenjen, razlogi, zaradi katerih se jih sprejema na vrat na nos, zaradi grožnje z državno nepokorščino, gotovo ni pravi. Če je namen rešiti dramatičen položaj velikega števila podizvajalcev v gradbenem sektorju in vse, ki so z njimi povezani, mora imeti cilj, da so predpisi izvedljivi. Predvsem pa, da bi v resnici povečali likvidnost, ne pa, da bi jo lahko celo zmanjšali.
Ali zakonsko krajšanje plačilnih rokov, prizadevanja za večji red pri javnih naročilih ne vodijo v to smer?
Zakonsko omejevanje plačilnih rokov, ki ne upošteva realnega stanja, je še daleč od rešitve hitrejših plačil, če za to ni denarja. Zato bi morala država kot javni naročnik z zgledom prispevati k primernejšim vrednotam in poslovni etiki, tudi plačilni. Da bi sama plačevala v rokih, da bi strokovno vodila svoje projekte in neposredno ali posredno plačala vse, ki jih izvajajo; da bi takrat, ko se izigrava pravila igre, nastopila kot varuh upnikov. Da ne bo upnik za terjatve, prijavljene v izvršbo, dobil nekaj malega poplačila čez deset in več let, prav toliko let pa bo moral čakati na vračilo države za DDV od teh terjatev in jo brezplačno kreditirati.
Zbornica ima konkretne pripombe na zakon o preprečevanju zamud pri plačilih, na zakon o spremembah DDV in na zakon o javnih naročilih. Plačilne pogoje bi torej zaostrili, vendar ne tako strogo. Zakaj?
Glavni problem pri tem zakonu je napačna predpostavka predlagatelja zakona, da so zamude namerne in špekulativne. Razlog za tako dolge plačilne roke je pomanjkanje realnega denarja in realnih poslov. So posledica praks nekaj let nazaj, ko so se ti roki podaljševali in se je pomanjkanje obratnega kapitala pokrivalo s poceni in dostopnimi krediti. Tega zdaj ni več in tega pomanjkanja denarja ne more rešiti niti to, da država predpiše rok, v katerem se mora izvesti plačilo.
Nič manj zadržani nismo do obveznega pobota. Ko preigravamo različne možne variante izkupičkov pobota, bi bil lahko koristen v zaprtem krogu vrednostne verige, npr. v trgovski verigi, zelo težko pa je pričakovati, da bi lahko bila s pobotom zaprta veriga pri podizvajalcih, npr. objekta Stožice. Bojazen je, da bodo podjetja, ki imajo še zdrave finance, v pričakovanjih, koliko obveznosti lahko zaprejo s pobotom, potegnila gotovino iz obtoka. Če bi se zgodilo, da bi v pobot svoje obveznosti za javna naročila prijavljala tudi država, bi bil negativen učinek še večji. Država bi morala plačevati zgolj v gotovini, sicer bo sama zmanjšala likvidnost. Kar se tiče z zakonom maksimiranih plačilnih rokov, čeprav je na pobudo GZS v zakonu ostala pogodbena svoboda njihovega razumnega določanja, pa bi še vedno lahko bila naša podjetja kot dobavitelji v manj konkurenčnem položaju. Prednost bi imeli dobavitelji z daljšimi roki iz tujine, ker imajo obratni kapital. Naši kupci bi začeli kupovati pri tujih dobaviteljih, kapital bi se selil v tujino.
K čemu torej pozivate pripravljavce protikriznih zakonov?
Naj v fazi priprave zakonov, a ne na račun bistveno daljših rokov priprave, pravočasno vključijo strokovnjake in naj zdaj z njimi preigrajo različne variante, namesto pozneje v praksi. Zelo bomo namreč obžalovali, če aktualni zakoni ne bodo operativni in ne bi dali pričakovanih učinkov na likvidnost in disciplino.
Predvsem zakaj?
Zakon o zamudah pri plačilih ima zelo slabo definirane nosilce nadzora nad izvajanjem zakona in dvoumne sankcije. Kako bo na podlagi anonimnih prijav ukrepalo že tako premajhno število inšpektorjev in povrhu še s premajhnimi kompetencami? Da sploh ne omenjamo retroaktivnosti večstranskega pobota, ki ga izrecno zavračamo.
Kaj bi ta pomanjkljivo pripravljena zakonodaja pomenila za podjetja, znana so tudi zbornična opozorila glede strahov izvoznih podjetij?
Slabša likvidnost bi prizadela tudi izvozna podjetja, ki bi to prenesla na svoje domače dobavitelje.
Kot slab primer neupoštevanja stroke dajemo Zakon o javnih naročilih iz leta 2009, ki bi ga na enak način popravljali danes. Žal se je kljub našim opozorilom takrat opredelila možnost neposrednega plačevanja podizvajalcem na prvi poddobaviteljski ravni. Ker se je to izigravalo, se gre v noveli nekaj kolen naprej, do prvega podobavitelja ali podizvajalca, ki ni hčerinsko podjetje. Zaradi tega pa se lahko zgodi, da bodo denimo hčerinska podjetja izločena iz kroga potencialnih izvajalcev javnih del, kar je seveda nedopustno.
Zelo tudi ugovarjamo rešitvi, da bi ukinili obvezno licenco, strokovni izpit za vse, ki so vključeni v postopke javnega naročanja. Trdimo namreč, da je velik del razlogov, da se pri javnih naročilih odločajo zgolj po merilu najnižje cene, problem stroke, da ne omenjamo še katerih drugačnih razlogov.
Se torej s spremenjeno interventno zakonodajo ne bo sama po sebi izboljšala solventnost podjetij in njihova likvidnost, javna naročila ne bodo izpeljana bolje?
Nikakor, zakone je treba razumeti, jih izvajati, nadzorovati. Likvidnost in solventnost bodo izboljšali ljudje z odgovornim ravnanjem in več odgovornosti za probleme vseh deležnikov v vrednostni verigi.
Kaj pa insolvenčna zakonodaja?
Usmerja se v preprečevanje množičnih prisilnih poravnav, ki bi izigravale navadne male upnike. Tudi pri tem pričakujemo tehten premislek, in ne prepisovanja izsekov po avstrijskem zgledu. Vpeljati bi bilo treba rešitve, ki bi bistveno pospešile, poenostavile in pocenile postopke prisilne poravnave in stečajne postopke, da zlasti mala in srednja podjetja kot navadni upniki ne bi bila izigrana. To je zdaj namreč praksa.
Pomembna je tudi ureditev stečajev, ki običajno potekajo zelo dolgo, vrstijo se kot po tekočem traku, kdaj bodo sploh končani?
Tokratna sprememba zakona ne rešuje razlogov, zaradi katerih stečajni postopki ali prisilne poravnave trajajo nerazumno dolgo, tudi zato, ker jih opravlja zelo zaprt krog upraviteljev. Nekateri presegajo po sedanji zakonodaji omejeno število stečajnih postopkov in prisilnih poravnav, hkrati pa so še vedno lahko direktorji svojih podjetij, pisarn, ustanov, učitelji. Je sploh mogoče, kar lahko razberemo iz javni informacij?
Ali je omejitev prisilke na dve leti in zahteva, da se iz nje poplača vsaj tretjino terjatev, prava smer?
Smer je prava, seveda pa so mnenja članov GZS o tem tudi različna. Zato bi bilo treba pred sprejetjem zakona prisluhniti tistim, ki menijo, da je ta odstotek prenizek, da so roki prekratki, da bi se podjetja, ki so v prisilni poravnavi, čimprej očistila in se obrnila v pozitivno smer poslovanja. Verjetno je to odločitev treba pustiti upnikom in sodišču, kot to deluje v Avstriji.
Ali se s spremenjeno zakonodajo oddaljujemo od prakse prisilk, ki jo nekateri zdaj imenujejo tudi legalna kraja?
Gre v tej smeri, a naj ne bo prenagljeno in tudi prepočasno ne. Stroke imamo dovolj, da najde prave in izvedljive rešitve, pa tudi prave ljudi, ki jih bodo izvajali. Še naprej dopuščati izigravanje navadnih upnikov ne vodi nikamor.
Po hudem kriznem padcu BDP za skoraj 8 odstotkov se zdaj vseeno zdi, da izvozno povpraševanje okreva, toda nič ali premalo navzgor se premika produktivnost in dodana vrednost. Krize torej nismo razvojno izkoristili?
V času krize je nekaj podjetij naredilo preboj.
Avtomobilski grozd?
Tudi oni in tudi drugi so zmagovalci poti iz krize, a teh podjetij je bistveno premalo. Dejstvo je, da za sektor podjetij, vezanih na domači trg, ni naložb, ne zasebnih ne javnih. Vse lahko stoji tako na račun že omenjenega umeščanja objektov v prostor, manka projektov, ki bi bili narejeni na zalogo. Tudi danes jih ne pripravljajo za prihodnje naložbe, kar je zelo slabo. Težko bo, če ne bo investicijskih spodbud za domači sektor, saj ne moremo iti čez noč z večino gospodarstva na tuje trge. Na drugi strani je treba izvoznemu gospodarstvu zagotoviti konkurenčno poslovno okolje. Žal s takšnimi ukrepi, kakor jih sprejemamo zdaj, in še s starimi bremeni, ki jih je mogoče odpraviti le z reformami, pa z njimi odlašamo, nismo na dobri poti. Zgodi se lahko, da bodo podjetja, ki so že pri nas, razvojne projekte prestavljala drugam, kjer je to ceneje in bolje in, kar je še huje, tudi nekatera domača podjetja in kapital razmišljajo enako. To gotovo ni zgodba, ki bi povečevala družbeno blaginjo državljanov in državno blagajno.
Premalo je zavedanja, da je kljub oživljanju gospodarske rasti v letu 2010 naš BDP dosegel raven iz leta 2006/07, državna uprava in javni sektor pa so še vedno na ravni iz leta 2008, saj število zaposlenih v tem sektorju še kar raste. Zato je v ukrepih SVREZ premalo tistih, ki bi govorili o bolj učinkoviti javni upravi in javnem sektorju, kar smo zapisali na prvo in drugo mesto v naših že omenjenih trinajstih zahtevah za izhod iz krize.
Naj pa poudarim, da gospodarstvo še kako potrebuje kompetentne in odgovorne državne uradnike in javne uslužbence, zato naj se z ukrepi končno omogoči njihova pozitivna selekcija ter učinkovito ukrepanje za neupoštevanje zakonodaje in etičnih norm.
Tako pa vedno znova privrejo na dan problemi nedelujoče pravne države ali pa njenega zelo zelo počasnega odzivanja.
Res je. In v preteklih mesecih se nismo ukvarjali s temi prioritetami, ki jih poudarjajo tudi zdaj predstavljeni ukrepi za konkurenčnost, ampak z dejstvom, da stroka v njihovo pripravo ni bila vključena, da v njih ni stališč gospodarstva. Tak je primer z zakonom o podnebnih spremembah, zakonom o omejevanju nakupovalnih vrečk. Zakon o podnebnih spremembah je v predlagani vsebini povsem nepotreben, z njim naj bi vključevali podnebne cilje v sektorske politike, čeprav imamo na tem področju najmanj 500 ali 600 predpisov, ki se slabo izvajajo in se med ministrstvi ne usklajujejo.
Radi omenite, da namesto pravih zakonov sprejemamo zakon o omejevanju nakupovalnih vrečk.
Zakon o podnebnih spremembah bi moral biti usmerjen v varstvo okolja, v energetsko učinkovitost, vsebina predloga pa kaže, da je bolj usmerjen v nove storitve izbranih sektorjev. Tudi to bi bilo sprejemljivo, če bi poganjalo preostale sektorje. Je naša država v finančni in poslovni kondiciji, da bi spodbujala zgolj trgovce, da bi hitreje in laže plasirali (drage) električne avtomobile? Podprli pa bi primerne pilotne in demonstracijske projekte za našo avtomobilsko, elektro in drugo industrijo in IKT-sektor, za nove razvojne projekte, s katerimi bi doma pridobili reference za nastop na tujih trgih.
Premier Pahor želi, da bi Slove nija stopila na nemško-francoski vlak. Toda videti je, kakor da resne vstopnice za ta vlak nimamo, čeprav je nemško gospodarstvo, na katerega je slovenski izvozni sektor najbolj navezan, v razcvetu. Kateri krči pri nas ne popustijo?
Na francoski ali nemški trg bomo v nekem zmanjšanem obsegu kot njihovi trgovinski partnerji lahko vstopili takrat, ko bomo sprejeli realno sliko, kje smo, tako podjetja, kot vlada in država. Dokler pa tega ne bomo storili, in iščemo vsak svoj individualni interes in se ne zavedamo soodvisnosti drug od drugega, do takrat vstopnice za isti vlak, vsaj na enakih sedežih, ne vidim.
Pri preganjanju sive ekonomije in dela na črno se stavi tudi na davčne blagajne.
Ne moremo biti prosti, ker državo pozivamo, naj poskrbi za učinkovit javni sektor in naj pobere davke tam, kjer jih danes spregleda. Če bi bil takšen ukrep sprejet tako, da bi z minimalnimi stroški vsa podjetja opremili s primerno opremo, bi bila to naložba davčne uprave v podjetja, ki bi se lahko desetkrat poplačala z ažurnejšim pregledom stanja, a tudi s plačili. Tako rešitev bi gotovo sprejela večina tudi manjših podjetij, ne sme pa to biti zgolj nov biznis za izbrane. Dati bi moral pozitivno vsoto za posameznika in za državo.
Zanimiva so tudi nenehna preigravanja v zvezi z dokapitalizacijo naše največje banke, z njo je povezan tudi kreditni krč, ki je usoden za naša podjetja in za gospodarstvo. Bolj ko se stvari zamegljujejo in spet na novo vzpostavljajo glede dokapitalizacije NLB, bolj se zdi rešitev oddaljena in predvsem prepozna.
Slabitev bank slabi krvni obtok gospodarstva. Sicer pa je dokapitalizacija državne banke stvar stroke in tudi politike, odlašanje z odločitvijo slabi njo in gospodarstvo. V vsaki situaciji, četudi je slaba, je najslabša neodločnost, kam in kako naprej. In v tem položaju bi bilo zelo slabo, če bi zaradi tega izbruhnila državna nepokorščina, kot jo napovedujejo obrtniki. Dvigovanje gotovine z bankomatov in bank lahko zmanjša splošno (že tako prenizko) zaupanje, kam lahko privede, se ve. Tujina nas pozorno spremlja. Si lahko zavestno privoščimo zmanjšanje verodostojnosti, ki je v mednarodnem okolju še vedno relativno dobra.
Zato je zelo pomembno znotraj 30 Gasparijevih ukrepov postaviti prave prioritete, izvedbene načrte, predvsem pa medresorsko usklajevanje. Če ne bo primernega partnerstva tudi z delodajalci, z zbornicami in sindikati, javnostmi, ki lahko prispevajo k uresničitvi teh ukrepov, bodo tudi ti ukrepi ostali na papirju, zgodba Slovenije pa se lahko medtem samo poslabša. Tega si ne bi smeli privoščiti.
Ali so se zahteve glede obrtniške nepokorščine že kaj ohladile in spremenile, da ne bi prišlo do teh skrajnih ukrepov?
Tako ekstremen poziv razumemo kot izraz obupa nekaterih podjetij in razloge, da so v takem stanju, vsekakor obsojamo. Pa vendarle, pozivanje k državni nepokorščini nikakor ni prava pot in ne bo rešila problemov najbolj izpostavljenih podjetij. Tudi prenagljeno sprejemanje ukrepov interventnega paketa ni prava pot. Pot za reševanje je vedno za mizo, na delovnem mestu, in ne na ulici.
Ampak ali niso to mali podjetniki in obrtniki, ki se jih tudi zaradi majhnosti ne upošteva?
Čeprav je OZS pobudnik državljanske nepokorščine, uperjene proti velikim neplačnikom, tudi državi, v OZS niso oškodovani samo mali obrtniki. Nasprotno, njihovi člani so tudi vsa velika podjetja, ki so danes glavni posamezni krivci za neplačevanje podizvajalcev. Bili so njihovi obvezni člani in so še vedno. Mi smo jih izključili.
Katera podjetja imate v mislih?
Vsa velika gradbena podjetja, ki so obvezni člani Obrtno-podjetniške zbornice. Vegrad, SCT in tako naprej. Potem pa se izigrava stališča GZS, češ da delamo v interesu velikih. To je ravno tako neprimerno kakor pozivanje k državljanski nepokorščini. Tudi mi imamo različna mnenja, ampak si jih prizadevamo usklajevati, kjer gre, ker razmišljamo o učinkih na celotno gospodarstvo, in ne samo na določene segmente.
Sicer pa, interventnim zakonom ob rob; dobro bi bilo preveriti, koliko bodo sposobna spoštovati zakone, ki so zdaj v parlamentarni proceduri, njihova mala in mikro podjetja. Dvomimo, da je njihova slika drugačna od povprečne, kjer roki plačil presegajo spodobno mejo. Tega se zavedamo vsi, razlike v dialogu in izbirah poti pa so zelo različne. Tvegam trditev, da so zmernejše poti trajnejše.