Neposredno tveganje za Lukašenka

V Bruslju pravijo, da energetska kriza med Rusijo in Belorusijo, ki jo je začutil tudi evropski trg, ne pomeni »neposrednega tveganja« za Evropsko unijo.

Objavljeno
08. januar 2007 22.03
Boris Čibej, novinar Dela
V Bruslju pravijo, da energetska kriza med Rusijo in Belorusijo, ki jo je začutil tudi evropski trg, ne pomeni »neposrednega tveganja« za Evropsko unijo, čeprav po severnem kraku naftovoda Družba, ki poteka čez belorusko ozemlje, Nemčija dobi okoli pol milijona sodov ruske nafte na dan (petino svojih potreb), Poljska 360.000 za svojo porabo, 170.000 sodov na dan pa za nadaljnji izvoz. Imajo prav. Tudi lani, ko je EU občutila plinsko vojno med Rusijo in Ukrajino, kriza ni trajala dolgo. Ukrajinci, ki so življenjsko odvisni od ruskih energentov, so morali popustiti.

Tudi tokrat ni velikih dvomov o tem, kdo bo potegnil kratko. A medtem ko je med lansko krizo novo ukrajinsko vodstvo, ki je zmagalo v »prozahodni« revoluciji, uživalo politično podporo Zahoda, ki je soglasno obsodil »rusko energetsko izsiljevanje«, pa se za beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka ne bo nihče postavil. Enega redkih mednarodnih prijateljev »zadnjega evropskega diktatorja«, kakor so Lukašenka poimenovali na Zahodu, so tik pred novim letom obesili v Iraku.

»Suverenost in neodvisnost nista naprodaj za noben plin ali nafto,« je v nedeljo izjavil Lukašenko, ki desetmilijonski Belorusiji vlada že tretji mandat. Ni mu lahko, maloštevilna opozicija, ki je ostala na svobodi, mu očita, da je privolil v »klečeplazno predajo nacionalne lastnine ruskim oligarhom v upanju, da bo režim v Belorusiji obstal«. Ta je doslej lahko prićakoval vsaj tiho pomoč od svojih vzhodnih slovanskih bratov, s katerimi se je celo dogovarjal o skupni državi. A zadnji dogodki so pokazali, da so tudi v Kremlju že siti robustneža, ki dela gospodarski čudež v državi na račun poceni ruske energije, hkrati pa, če le more, udriha čez Moskvo.

Lukašenko je lahko vladal, dokler je kupoval socialni mir. Od vseh nekdanjih sovjetskih republik – z izjemo baltskih držav – je v Belorusiji najmanj revnih ljudi. »Diktatorju« je uspelo obvarovati državno lastnino pred »prihvatizacijo« ruskih oligarhov ali zahodnih korporacij. Ne za dolgo. Ko bo odletel, se bo še na enem območju nekdanje Sovjetske zveze začel nov spopad med nekdanjimi sovražniki iz hladne vojne.