Nesojeni Mister Euro 
razjezil kanclerko

Berlin - Pravo vznemirjenje v političnem Berlinu so sredi tedna povzročile novice, da prvi človek nemške centralne banke (Bundesbank) Axel Weber odhaja s položaja in da na čelu ECB ne bo nasledil Francoza Jean-Clauda Tricheta, ki bo svoj mandat sklenil jeseni. Čeprav Weber še ni bil uradni kandidat za vrh ECB, je vsaj v zadnjem letu dni veljal za favorita, ki da ga podpira kanclerka Angela Merkel.

Tako Weber kakor Merklova - presenetljiv korak centralnega bankirja jo je spravil v dokaj neprijeten položaj tako doma kot v EU - nista hotela javno govoriti o zapletu. Tudi ko sta se v petek popoldne srečala, so iz vlade poslali le skopo sporočilo za javnost: Weber bo zapustil položaj v Bundesbank konec aprila. To je leto dni pred koncem osemletnega mandata. Za enega od najbolj resnih kandidatov za njegovega naslednika velja gospodarski svetovalec Merklove in Webrov učenec Jens Weidmann. Tudi glavni ekonomist ECB Jürgen Stark je menda v igri.

Da se je Nemčija de facto odpovedala svojemu človeku na vrhu ECB, je že pred sestankom namignil finančni minister Wolfgang Schäuble. Po srečanju s francosko kolegico Christine Lagarde je pojasnil, da Nemčija nikoli ni vztrajala pri položaju. Ker je do vrha EU konec marca prednostna naloga odločanje o novih institucionalnih temeljih evra, naj bi se iskanja najboljšega kandidata za ECB lotili šele pozneje. Ker na vrhu nobene od ključnih institucij EU že več desetletij ni bilo nobenega Nemca, se je (uspešna) Webrova kandidatura zdela skoraj samoumevna.

Zlasti v tisku je zaplet z Webrom sprožil ostre kritike. Frankfurter Allgemeine Zeitung je, denimo, pisal o komunikacijskih dnevih kaosa v Bundesbank in farsi z Webrom. Po pisanju Financial Timesa Deutschland je pretresljivo, kako diletantsko se Merklova in Bundesbank lotevata ključnega položaja v območju evra. Tudi opozicija je na isti liniji. Vodja socialdemokratskih poslancev Frank-Walter Steinmeier je bentil: »To je zaušnica evropski politiki vlade, prava katastrofa za kanclerko Merklovo.«

Teorij o tem, kaj se je dogajalo v ozadju, je veliko. Nesporno je, da se Merklova, vsaj v javnosti, ni postavila za Webra. Poleg tega ni bila nobena skrivnost, da se v Elizijski palači niso navduševali nad protiinflacijskim jastrebom Webrom, ki je utelešal tradicionalnega nemškega centralnega bankirja in se med krizo odločno upiral (politični) instrumentalizaciji ECB. Zlasti po njegovih ostrih kritikah odločitve, da Frankfurt začne kupovati državne obveznice najbolj ranljivih članic evroskupine (Grčije, Irske, Portugalske), se je lani prvič postavil vprašaj nad uspešnostjo njegovega vzpona na vrh ECB.

Kakor koli že, odstop Webra je najbolj vznemiril tiste v Nemčiji, ki se bojijo, da se bo ECB še bolj oddaljila od tradicije nemške Bundesbank. Nemška centralna banka je v povojnih desetletjih veljala za simbol neodvisnosti od politike in uspešnega zagotavljanja trdnosti valute (marke). Verjetnost, da bi na položaj prišel kdo drug iz Nemčije, je majhna. Omenjajo sicer prvega človeka rešilnega sklada za evro (EFSF) Klausa Reglinga in tudi Jürgena Starka iz ECB, ki je glede denarne politike na Webrovi liniji.

Na drugi strani so se okrepile možnosti kandidatov iz manjših držav, ki ponavadi pridejo na površje v primeru blokad med pogajanji velikih. Tako sta naenkrat v igri predsednika luksemburške in finske centralne banke, Yves Mersch in Erkki Liikanen. Za glavnega tekmeca Webra je doslej veljal guverner Banca d'Italia Mario Draghi. Ker je na položaju podpredsednika ECB od lani Portugalec Vítor Constâncio, ni najbolj verjetno, da bi v politično-geografski aritmetiki evropskih kadrovskih odločitev, visok položaj dobil še en kandidat iz države z juga.

Zaplet z Webrom je le ena od težav Merklove v evropski politiki. Med krizo v območju evra je bila velikokrat tarča kritik, najprej z zavlačevanjem pri pomoči Grčiji. Tako se je nekdanja Miss Europe na evropskem odru prelevila v Madame Non. Tudi uveljavitev prejšnji teden predstavljenega pakta za konkurenčnost, ki ga je pripravila (v sodelovanju s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem) za povezovanje gospodarskih, finančnih in tudi socialnih politik članic, bo v prihodnjih tednih zahteven politični zalogaj. V Evropi namreč prevladujejo kritike.