Tiskane izdaje
Omenjeni podjetji imata še eno skupno lastnost: obe sta posredno bodisi prek paradržavnih skladov ali drugih družb v večinski državni lasti. Država pa se v preteklih letih ni zmogla ali hotela lotiti temeljitega in dolgoročnega prestrukturiranja teh dveh podjetij, ki imata sicer kakovostne izdelke in uveljavljene blagovne znamke. Namesto tega je največkrat s takšno ali drugačno pomočjo in manjšimi premiki podjetje za silo pokrpala, saj si zaradi socialne občutljivosti okolij, v katerih sta družbi, nobena oblast ni mogla privoščiti njunega propada. Vodstva Kapitalske družbe, Slovenske odškodninske družbe, DSU in Zavarovalnice Triglav, ki so lastnice bodisi Palome bodisi Skimarja, so tako s svojo neodločnostjo, počasnostjo kakor s podrejenostjo političnim ali katerim drugim interesom begunjski in sladkogorski družbi odžrli ogromno dragocenega časa in energije, ki bi ju ti dve podjetji lahko uporabili za lovljenje koraka s konkurenti, da bi zdaj v obdobje finančne in gospodarske negotovosti stopali v precej boljši kondiciji, kakršno imata zdaj.
Spomnimo, koliko uprav in nadzornih svetov se je v zadnjih osmih letih zvrstilo v Skimarju in kako so vsi po določenem času začeli ugotavljati, da lastniki nimajo ne vizije ne posluha za potrebe te družbe in da je tako težko delati. Še edina zasebna lastnika družbe sta na koncu izstopila. Tudi povezovanje z uspešnim Seawayem se že leto dni ne premakne nikamor.
V Palomi so si direktorji kljuke podajali še pogosteje kot v Skimarju, poleg tega je bilo tam neposredno politično vmešavanje še izrazitejše. Prejšnja vodstvena in nadzorniška ekipa je v celoti izhajala iz političnih vrst še aktualne koalicije, da lanske poletne burleske - tako rekoč fizičnega boja med SDS in NSi za prevlado v družbi - sploh ne omenjamo. Nenavadne so tudi nekatere poteze lastnikov in nadzornikov. Ti so julija letos dokapitalizacijski program že potrdili, nato pa ugotovili, da ni dovolj sanacijski, in ga na skupščini umaknili, zdaj so sprejeli novega, finančno za tretjino lažjega. Ali bo zadostoval za želene rezultate, predvsem pa za pozitivno poslovanje, bomo šele videli. Tako kot bomo videli, ali bo Kadu in Sodu, potem ko v lanskem poskusu prodaje Palome menda nista našla ustreznega strateškega lastnika, to uspelo zdaj, ko razmere iskanju takšnih partnerjev niso naklonjene.
Slabo državno šahiranje je privedlo do tega, da sta se tako Skimar kot Paloma znova znašla v rdečih številkah in da sta se na pot prestrukturiranja prisiljena podati v zelo neugodnem času, ko je financiranje podjetij iz dneva v dan dražje, ko se tudi državni lastniki ne kopajo v gotovini in ko na vrata odločno trka recesija. Pri tem sta družbi v nekoliko različnem položaju: medtem ko Skimar oziroma Elan poleg splošnih težav muči tudi krčenje trga smučarske opreme in velika odvisnost od neba, je ena od pomembnih pomanjkljivosti Palome tehnološka zaostalost.
Posledice nepremišljenih in neodgovornih odločitev upravljavcev teh dveh družb bodo kot prvi občutili delavci. Skimar je že napovedal, da bo odpustil 180 ljudi, seznam presežkov pa že pripravljajo tudi v Palomi. Iskanje nove zaposlitve v času, ko številna podjetja že znižujejo stroške dela, zanje gotovo ne bo preprosto. Zato lahko samo upamo, da bodo tokratni rezi zares prispevali k ozdravitvi teh dveh nekoč uspešnih podjetij.
Slovenci bomo sicer še vedno drveli po belih strminah in si brisali smrklje, vprašanje pa je, s katerimi smučmi in čigavimi robci.
