Nesrečna igra na srečo

Pregovor pravi, da igralnica zmeraj zmaga. A ta mednarodna zakonitost iger na srečo v Mariboru očitno že dolgo ne velja več. Igralnica na Glavnem trgu, v Sloveniji prva z veliko koncesijo, čaka na stečaj in je morala zapreti vrata, s tem pa je mesto izgubilo delček dolgoletne ponudbe. Medtem ko je bilo že nekaj časa jasno, da bi takšen neslaven konec lahko preprečil le kakšen čudež, se je zdaj pokazalo, da tudi na zadnjo postajo ni vselej preprosto priti. Na mariborskem okrožnem sodišču so namreč upravi propadle in plačilno nezmožne igralniške družbe naložile, da mora za začetek stečajnega postopka plačati predujem.

Zadnje tedne - od februarske skupščine - je 28 zaposlenih v Casinoju Maribor še upalo na takšno rešitev, ki bi mestno igralnico ohranila pri življenju. Njihov optimizem so zbujale zlasti nekatere smele izjave lastnikov, ki pa bi jim glede na poznejši razplet (pogorelo dokapitalizacijo) v igralniškem jeziku lahko mirno rekli blef. Na koncu se je pokazalo, da nima nihče od lastnikov ne v rokah ne v rokavu takšnih adutov (beri sredstev), da bi bi z njim podjetje rešil pred bankrotom. Tako upravi ni preostalo drugega, kot da na sodišču vloži predlog za stečaj.

A je sreča mariborski igralnici obrnila hrbet tudi pri umiranju, saj ji sodišče ne dovoli odrešujoče izdihniti, temveč jo vzdržuje v umetni finančni komi. Obubožanega kazina noče oprostiti plačila predujma in od uprave zahteva, da kljub blokadi na računih sodišču za začetek postopka plača 3920 evrov. Kako naj to stori, poslovodstvu igralnice ni jasno, najbrž pa bodo v prihodnjih dneh že našli rešitev; sodeč po tem, da je bil eden od lastnikov še pred kratkim upravi pripravljen pomagati pri poravnavajo stroškov za plin, elektriko, telefon ... To se potem sicer ni zgodilo, se bo morda zdaj kateri od lastnikov ali upnikov le usmilil poslovodstva igralnice in primaknil denar za sedmino.

Iskati glavnega krivca za to, da gre mariborska mestna igralnica v stečaj, ni preprosto, saj so se tukaj poslovno smrtonosno prepletali interesi raznih lokalnih, državnih in političnih centrov moči. Čeprav nekateri namigujejo, da bi tudi kriminalisti v podjetju imeli kaj početi, je verjetnost, da bo ta zgodba doživela pravosodni epilog, še manjša kot največji dobitek na ruleti.

Podobno neverjetna je tudi hitra in zadovoljiva rešitev usode zaposlenih, saj je to specifičen in teže zaposljiv kader. Res jih ni veliko, a je na problematiko treba pogledati širše, saj se v Mariboru kar vrstijo napovedi in preštevanja, kje vse in koliko delavcev bo šlo na cesto. Vprašanje, ki še čaka na odgovor, je tudi, kaj se bo zgodilo z vsemi terjatvami, ki brez obresti presegajo dva milijona evrov, zapuščina igralnice pa je zelo skromna. Kdo bo torej poplačal delavce in druge upnike?

Prva domača raziskava o igrah na srečo, ki jo je izvedla novogoriška fakulteta za uporabne družbene študije, je med drugim pokazala, da ima težave s posebnimi igrami na srečo (igralnice, igralni saloni) zelo malo Slovencev. Sodeč po skromnem obisku mestne igralnice Mariborčani glede tega niso izjema, v prihodnje pa bo njihov delež morda še manjši. Prav upoštevaje obisk in znane negativne osebnostne učinke igralništva (zasvojenost) je zaprtje Casinoja Maribor težko označiti za nekaj tragičnega. Ali denimo celo postavljati ob bok podobni usodi drugih, za lokalna okolja še veliko pomembnejših firm. Vsekakor pa je mesto, ki se vse glasneje razglaša za turistično, izgubilo specifično ponudbo, potencialno privlačno za obiskovalce. In to v prepoznavni stavbi v najožjem središču, katerega ponudba že tako ni ravno pestra.

Iz petkove tiskane izdaje Dela