Nevarna igra

Pravzaprav je vseeno, kako so novi nadzorniki in novi prometni minister do njegovega imena prišli; vsekakor pa tega ni bilo na javnem razpisu. Ker so ob urgentnem iskanju novega prvega železničarja kot tako rekoč edini pogoj pred nastopom službe na ljubljanski Kolodvorski zapisali, da bo Tasič odstopil z županskega mesta, lahko vsega tri mesece pozneje sklepamo, da so že takrat sumili, da bi bil to lahko problem.

 

Tako takrat kot danes lahko o trmastem vztrajanju na županskem stolu le ugibamo. Prevalje bi se nemara še dalo voditi hkrati s takim bolnikom, kot so SŽ. Ampak že poizkus z županom Škofljice, ki je vendarle predmestje prestolnice, kjer je sedež poslovodstva železnic, se ni izšel, in to kljub takrat boljšemu položaju, udarniško rastočim številkam o prepeljanem tovoru in podpori politike. Bolj ali manj jasno je, da bi Tasič, če bi res želel odstopiti z županskega položaja, to tako ali drugače tudi izpeljal.

 

Igranje s Slovenskimi železnicami je nevarno. In vendar politika počne prav to - že pet let. Prostor, namenjen tejle temi, bi lahko skoraj popisali z imeni sedmih mož, ki so v tem času vodili SŽ. Morda pa je Matic Tasič do predvčerajšnjim, ko je za včeraj še sklical novinarsko konferenco o izvajanju ukrepov za optimizacijo poslovanja v času finančne negotovosti in gospodarske krize ter jo potem prestavil in preoblikoval v odstopno izjavo, računal, da bo politika, zavedajoč se resnosti položaja, raje popustila kot pa izgubljala čas z javnim iskanjem novega prvega železničarja? Vsekakor je sam včeraj za vse (svoje?) težave obtožil neenotno državno politiko. Da pa je železnice treba rešiti, je jasno vsem - zaradi resnosti položaja so v spremembe že pred časom privolili tudi sindikati, ki bi ob strateškem povezovanju sprejeli holdinško ureditev, ne pa ločitve prometa od infrastrukture.

Iz sredine tiskane izdaje Dela