Tiskane izdaje
Marko Voljč (59), svetovljan in mednarodno uveljavljeni finančnik in bankir, od aprila 2006 v Budimpešti vodi banko K&H, ki je v lasti belgijske KBC. Bogate izkušnje si je nabral v Svetovni banki, kjer je v letih 1979–1992 služboval v ZDA in Mehiki, v Sloveniji pa je v letih 1992–2004 vodil Novo Ljubljansko banko. Iz prve roke nam je pokomentiral razmere o kriznem položaju na Madžarskem in v mednarodnih financah, kjer ima odlične zveze, njegove nasvete pa bo očitno poslušala tudi nova slovenska vlada.
Gospod Voljč, z bankami in financami se ukvarjate (od Narodne banke Slovenije, Svetovne banke, NLB do KBC in banke K&H) že vso kariero, od sredine 70. let. Ste kdaj zasledili kaj približno podobnega, kar se zdaj dogaja s finančno industrijo po svetu?
Tako globoke krize finančnega sistema ne pomnim. V lokalnih razmerah so bili dogodki, ki so primerljivi s tem, čemur smo priča zdaj, a omejeni so bili bodisi na Latinsko Ameriko bodisi na razpad države, kot je bila Jugoslavija, videli smo tudi azijsko in rusko krizo s konca 90. let. Tokrat pa smo priča fenomenu, ki se širi iz najbolj razvite države na svetu in dosega vsak kotiček planeta. To je posebnost širine in globine te krize.
Nekdanji predsednik ameriških Federal Reserve Alan Greenspan je na zaslišanju v kongresu priznal, da je »naredil napako«, ko je verjel v samoregulativno moč prostega trga. Je konec tržnega fundamentalizma? In če, kaj je lahko alternativa sodobnemu kapitalizmu?
Prav je, da je nekdanji predsednik Federal Reserve priznal, da se je zmotil v oceni mehanizmov samokontrole, in prav je, da vsi tisti, ki so peli slavo liberalnemu kapitalizmu, washingtonskemu konsenzu in vsemu tistemu, čemur smo bili priča zadnjih deset let ali več, priznajo, da je bilo s tem marsikaj narobe. Smo na točki, ki je podobna tisti po veliki depresiji v 30. letih. Zelo je treba razmisliti, kaj potrebujeta sodobna družba in dobro delujoče gospodarstvo, začenši s finančnim sistemom. V tem smislu je Greenspanova izjava lahko začetek katarze in razmišljanja, ali so primernejši modeli sodobnega tržnega kapitalizma 21. stoletja od tega, ki smo mu bili priča v zadnjih petnajstih ali dvajsetih letih – vse od mentalne revolucije Reagana in Thatcherjeve iz 80. let.
Že dolgo ste član Trilateralne komisije, organizacije izjemno vplivnih poslovnežev, bankirjev, diplomatov, nekdanjih visokih politikov, vrhunskih strokovnjakov za zunanjo in varnostno politiko, urednikov itd., ki jo je leta 1973 ustanovil David Rockefeller. Ustanovni član je tudi Greenspan, člana sta bila tudi poznejša ameriška predsednika Carter in Bush starejši. Ste član izvršilnega odbora komisije, v katerem so tudi Carterjev svetovalec za državno varnost Zbigniew Brzezinski, nekdanji predsednik Federal Reserve Paul Volcker itd. Ste se s kolegi iz komisije že srečali in kaj porekli na temo globalne finančne krize in recesije?
Dogodki s področja financ so doživeli vrhunec v zadnjih tednih, celo v dnevih, zato se Trilateralna komisija, ki se je nazadnje sestala aprila letos v Washingtonu, ni tako poglobljeno ukvarjala s to problematiko, čeprav je bila seveda to ena ključnih tem srečanja. Čez deset dni pa imamo v Parizu srečanje evropskega dela komisije in predvidevam, da bo to osrednja točka, zlasti ker je veliko članov komisije neposredno iz sveta financ ali pa so z njim povezani kot bivši ministri, visoki predstavniki centralnih bank in seveda tudi uredniki uglednih časopisov in revij. Več o evropskih pogledih na krizo bom lahko povedal čez nekaj tednov.
Kaj počne komisija: je to think tank, lobistični gremij, tajna loža, kaj drugega?
Začetki segajo v leto 1972, ko sta pobudo prevzela David Rockefeller in tedanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger in sta želela bolje integrirati zlasti Japonsko, ki je postajala ekonomska velesila in stopala na pot demokracije. Od takrat je komisija doživela korenite spremembe, zlasti po padcu berlinskega zidu, ko je začela sprejemati nove demokracije iz Srednje in Vzhodne Evrope. Pred meseci se je pojavilo vprašanje, kakšen je raison d'être te komisije, v tako integriranem in globaliziranem svetu, ko hladne vojne ni. Tudi Rusija je zdaj del mednarodnega finančnega sistema, Kitajska se odpira in že vrsto let objema tržno gospodarstvo. Komisija je evolvirala iz skupine, ki je želela okrepiti zahodni blok, z Japonsko vred, v skupino, kjer obravnavamo podnebne spremembe, finančna vprašanja, vprašanja etike, morale, vere. Smo zelo vplivni, govoriti, da smo tajna loža, pa je pretirano in predvsem plod domišljije nekaterih medijev.
Kaj se v razmerah krize in recesije dogaja z geopolitičnimi ravnotežji v svetu?
Razviti svet na čelu z ZDA izgublja relativno težo, pridobivajo pa Kitajska, Indija, delno tudi Rusija in Brazilija. Mogoče je to vračanje na obdobje izpred dvesto let: BDP Indije in Kitajske je bil konec 18. stoletja večji od ZDA in zahodne Evrope. Iz dolgoročne perspektive bi lahko rekli, da je bilo zadnjih dvesto let atipičnih. Mogoče je to, kar vidimo zdaj, le vračanje v normalne okvire, ko bo Azija s svojo populacijo in propulzivnostjo družb postala prevladujoča ali pa zelo pomembna gospodarska sila. Kaj to geopolitično pomeni, je težko oceniti, saj imajo ZDA še vedno praktično 80 odstotkov svetovnega proračuna za orožje. Vsi poskusi Rusije, Kitajske in Indije, da bi povečale stopnjo oborožitve, so razmeroma skromni in ne bi smeli ogroziti dominantnega položaja ZDA in Nata. Vojaška moč je še vedno skoncentrirana v razvitem svetu, gospodarska in finančna moč pa se čedalje bolj selita iz razvitih zahodnih centrov proti vzhodu.
Kako gledate na dejstvo, da tečaj evra zadnje čase pada, francoski predsednik Sarkozy pa se oklepa ideje, da bi evroskupino vodil vse do leta 2010? To povzroča precej nelagodja v državah na območju evra, ki jim prihodnje leto po scenariju IMF grozi praktično ničelna gospodarska rast.
Fiskalna disciplina in uravnoteženi proračuni držav v prihodnje ne bodo tako pomembni, kot so bili videti še pred nekaj meseci. Teza, da imajo ZDA velik plačilnobilančni in fiskalni primanjkljaj – kar dolgoročno dela dolar za šibko valuto, evro pa za močno –, je vprašljiva. S posegi, ki jih države zdaj sprejemajo tudi v Evropi, bomo priča večjemu javnemu dolgu, potencialno večjim primanjkljajem. Zato je težko pričakovati, da bo evro krepil svojo vlogo kot svetovna valuta v primerjavi z dolarjem. Omenili ste različne poglede v EU. ZDA govorijo z enim glasom. Po volitvah pričakujemo, da bo administracija, katerakoli že bo, vzela stvari v roke in jih razmeroma hitro uredila. To bo šlo na roko tudi dolarju in krepitvi ameriškega gospodarstva v svetu. V Evropi imamo zdaj razmeroma dober odziv na krizo – a po tem, ko so druge možnosti izčrpane. Britanski premier Brown je pripravil intelektualno dober odgovor na finančno krizo v EU, predsednik Sarkozy pa je to izkoristil za priložnost, da sebe in Francijo postavi na čelo – ne samo predsedujočega za šest mesecev, ampak tudi za naprej. Tu bo gotovo prišlo do trenj. Ne moremo izvzeti Nemčije, ki ima zelo veliko težo, in drugih držav. Zato nisem optimist, da bo Evropa zgrabila dolgoročno priložnost, da se okrepi. So pa zdaj voditelji pokazali več politične zrelosti kot prej, saj so čez noč, čez vikend, našli vsaj kratkoročne rešitve za stabilizacijo finančnih trgov.
Ekonomisti Deutsche Bank so napovedali, da bo ECB zaradi recesije do polovice prihodnjega leta znižala referenčno obrestno mero s 3,75 na le 1,5 odstotka. Se pridružujete temu stališču?
Glede na poglabljanje krize v realnem delu gospodarstev je tak inštrument ECB nujen. Po svoje je dobro, da lahko štartajo z razmeroma visoke izhodiščne obrestne mere, v nasprotju z ZDA. S tem se bo vzpostavilo zaupanje v medbančne trge, to je bila glavna tema zadnjih tednov. Postopoma se bo povečala dostopnost posojil bančnim klientom, posojila se bodo pocenila, čeprav le počasi, to pa bi ublažilo posledice močnega ohlajanja gospodarstev povsod po svetu.
Se vam zdi verjetno, da bi ZDA razglasile bankrot?
To so senzacionalistične novice. Glede na to, kar so morale ZDA kot ideolog sodobnega kapitalizma doživeti in požreti v zadnjih tednih, si
težko predstavljam, da bi se lahko zgodil popolni bankrot največjega gospodarstva na svetu. S tem bi do temeljev zamajali celotno svetovno gospodarstvo. Nedvomno pa bo ta recesija globlja in daljša, kot so bile prejšnje. Javni dolg v ZDA bo po deležu v BDP zelo visok. To bo vplivalo na upočasnjeno gospodarsko rast, na koncu pa bo prišlo do očiščenja. Kapitalizem se je s keynesijansko politiko vedno znal postaviti na noge kot ptič feniks.
Da, a v 30. letih keynesijanizem v ZDA ni našel ustreznega odziva v Evropi, kjer je kriza naplavila na oblast ekstremni politični radikalizem in nacizem, ki je zanetil 2. svetovno vojno. Kaj lahko v tem kontekstu povzroči zdajšnja globalna recesija: radikalizme, vzpon protekcionizma?
Tu sem zmeren optimist: najverjetnejši scenarij je, da bo narasla vloga države pri razvoju gospodarstev. ZDA so nacionalizirale vrsto bank, tudi razvojnih, delno tudi največjo zavarovalnico. Podobno je v Evropi, kjer je bila ideja intervencionizma vedno prisotna. Poglejmo le Nemčijo, Francijo ali Italijo. Na Kitajskem, v Rusiji, Indiji pa so tako ali tako vedno videli v državi osnovno os gospodarskega razvoja. V prihodnje bomo govorili o sodobnem državnem kapitalizmu, takem, ki bo imel močne mehanizme za vplivanje države na razvoj. Lahko se pripravimo na mnogo večji vpliv države, tudi pri zaščiti interesov v institucijah, kjer je intervenirala. V 30. letih smo imeli kolonialni svet, ki je razpadal, suverene Indije ni bilo, Kitajska je bila praktično japonska kolonija, Rusija se je ukvarjala z boljševiško ideologijo itd. Danes so politične elite teh držav življenjsko zainteresirane za odprte tokove trgovine in kapitala in bodo naredile vse, da ne pride do radikalizacije političnih modelov. Seveda, če bi bili v času hladne vojne, bi Sovjetska zveza ali Maova Kitajska to krizo izkoristili kot dokaz, da je kapitalizem gnil sistem, ki po marksistični teoriji vodi do padcev, ki rojevajo revolucije. Novega Hitlerja ali novega Stalina pa ta čas na globalnem prizorišču med večjimi državami ne vidim.
Se politiki doma in po svetu zavedajo dolgoročnih socialnih in drugih posledic recesije: da bo javni dolg narasel in bo verjetno nekaj let manj denarja za proračune, socialo, izobraževanje, zdravstvo, šolstvo itd.?
Mislim, da ne. V zadnjih tednih smo imeli gasilske akcije. O tem bo zgodovina še pisala. Ameriška administracija je pustila propasti banko Lehman Brothers v nedeljo zvečer – ko je še v četrtek kazalo, da je ta banka trdna. To je bila napaka, ki je načela zaupanje trgov, in njeno popravljanje bo mnogo, mnogo dražje. Zato se bo javni dolg povečal, kar bo omejevalo prostor za to, kar sprašujete. Socialni programi držav bodo prizadeti kar nekaj časa. Politiki so si mogoče delno oddahnili, misleč, da je najhujše na finančnih trgih za nami, vsaj v ZDA in Zahodni Evropi, niso pa še imeli priložnosti razmišljati, kakšne so posledice tega za preostanek njihovega mandata, za programe, ki so jih obljubili volivcem, in kako naj sploh gredo na prihodnje volitve. To morajo politične elite še domisliti.
Se torej strinjate z nobelovcem za ekonomijo Paulom Krugmanom, da je bil ravno propad Lehman Brothers usodna napaka ameriške administracije, ki je sprožila sistemsko finančno krizo?
Krugman ima absolutno prav. Pred tednom sem se sestal s kakimi desetimi eminentnimi finančnimi strokovnjaki in direktorjem Inštituta za mednarodne finance Charlesom Dalaro, ki skozi ta inštitut predstavlja tristo vodilnih bank na svetu; rekel je, da je bil primer Lehmana usodna napaka, o kateri pa nima smisla govoriti, ker je zdaj treba poskrbeti, da se ladja ne potopi. Verjetno bo z zgodovinske distance dejstvo, da so pustili Lehman Brothers propasti čez noč, spoznano za eno najdražjih napak v zgodovini svetovnih financ. Nihče tudi še ne ve, koliko je finančni in realni del gospodarstva kontaminiran s strupenim premoženjem (toxic assets). Zdaj smo videli Bear Sterns, Lehman Brothers, nihče pa ne ve, kako globoko je rak segel. Tu so namreč še skladi hedge, za katere še ne vemo, pa pokojninski skladi. Okužba je lahko mnogo širša od tega, kar smo videli doslej. A če se zaupanje trgov vzpostavi in če netržni inštrumenti spet postanejo tržni, je lahko cena manjša.
Več preberite v Sobotni prilogi
