Nove vlade, nova vodstva

Dimitrij Piciga, direktor Slovenske turistične organizacije (STO), je v nedavnem intervjuju za Delo FT prepričano dejal, da STO še zdaleč ni neposredno odvisna od politike in da verjame, da bo mandat končal. Ta se mu izteče čez slabi dve leti. Pred dnevi smo mu vprašanje ponovili, z dopolnilom, da je STO vendarle v stoodstotni državni lasti in da ima država v upravnem odboru potrebno dvotretjinsko večino za sprejemanje odločitev, torej tudi za imenovanje in odstavitev direktorja. Pravzaprav je to res, se je tokrat strinjal, toda ponovil, da verjame, da bo na položaju ostal, saj dela(jo) dobro.

To, da dobro delo tam, kjer ima končno besedo država, ni nujni pogoj za imenovanje na položaj ali slabo delo za razrešitev, je bilo doslej že tolikokrat očitno dejstvo, da ne more biti zadosten argument. Sploh ob STO, ki ji je doslej vsaka sprememba vlade (resda se je to od njene ustanovitve leta 1995 zgodilo le dvakrat) prevetrila vodstvo. Menjavi sta bili nedvomno politično determinirani: vsakič je bila na položaj imenovana ista simpatizerka vladajoče desnice (Barbara Gunčar). A pred dobrima dvema letoma so jo »njeni« zamenjali - s Picigo. Njegovega izbora niti niso povezovali s politiko; kvečjemu morebiti s prijateljevanjem z Marjanom Hribarjem, predsednikom upravnega odbora STO in direktorjem direktorata na gospodarskem ministrstvu (od začetka leta 2005 oziroma po prejšnji spremembi vlade).

Približno takrat, ko se je začelo Picigovo direktorovanje, je Hribar napovedal reorganizacijo STO na temelju tripartitnega partnerstva: javno, zasebno, civilno. Tega je kot razvojno premiso slovenskega turizma v prihodnjih letih sicer predvidel novi petletni nacionalni dokument zanj, ni pa nobena novost; če bi se ozrli čez mejo, bi našli primerljive modele. Zdaj je STO v popolni državni lasti in bolj ko ne odvisna od države (politike) in državnega proračuna. To ni povsem logično. Temeljna organizacija za trženje in promocijo slovenskega turizma (povečini v tujini) je navsezadnje predvsem podpora gospodarstvu. V osnovi to ustvarja turizem, prihode in prenočitve. STO mora to le dobro »prodati«. Pri tem je smiselno in gospodarno, da ima gospodarstvo pri tem kaj besede. Dolgo so na STO leteli očitki, da dela mimo njegovih interesov. Tako se je, denimo, dogajalo, da se je gospodarstvo na velikih turističnih sejmih v tujini predstavljalo ločeno od ... Slovenije. Dve Sloveniji. Pa že tako imamo težave s prepoznavnostjo.

Gospodarstvo naj bi tako tudi okrepilo proračun STO, ki ni kaj prida visok. Okrog 85 odstotkov (letos in drugo leto okrog 8,5 milijona evrov) je državnega denarja, preostalo so njeni lastni prihodki in prispevki gospodarstva za posamezne skupne projekte. Prav zaradi zadnjih oziroma dejstva, da jih je v zadnjih letih čedalje več, naj bi reorganizacija obstala pred realizacijo. Kot je pojasnil Hribar, je bilo pomanjkanje sinergije med STO in gospodarstvom namreč ključno, da so se jo odločili preoblikovati.

Toda - pri tem gre za posamezne akcije, za posamezne proračune, za posamezne direktorje (!), za posamezne dobre odnose ... Tako je lahko zdaj, a kaj bo lahko potem? Zgolj formalizacija sinergije in zmanjšanje vpliva politike bi omogočila njeno dolgoročnost. Nekaj torej, česar slovenskemu turizmu že tako primanjkuje.

Iz četrtkovega tiskanega Dela.