Desetletja smo prebirali, kako so nerazviti in                     revni na konferencah, ki jih bogati svet najraje ne                     bi opazil, rotili razviti del zemeljske oble, naj                     sprejme novi svetovni gospodarski red, takega, ki bo                     bolj pravičen, manj sebičen in manj uničujoč za                     južni del sveta. Tudi za ves svet. Nič se ni                     zgodilo. Svet se je vrtel naprej, milijoni in                     milijarde dolarjev z njimi. Magični Bretton Woods je                     bil dolgo svetišče, o katerem se ni spodobilo izreči                     nič slabega. Za religijo je veljalo, kar so se konec                     druge vojne v Ameriki dogovorili tedanji svetovni                     voditelji in njihovi finančniki. Potem se je, ob                     vietnamski vojni, tudi Bretton Woods sesul v prah. O                     kakšnem novem redu, kakor so ga hoteli oni z juga,                     ki so medtem rasli in so postali tako veliki, da si                     brez njih ni mogoče nič novega izmisliti, pa le ni                     bilo ne duha ne sluha.
 Šele sedanja kriza, ki je bila kot tista v                     tridesetih in tista v sedemdesetih spočeta na                     zahodni polobli, je prisilila bogate in razvite, da                     so se zamislili nad seboj in svojim početjem in                     ugotovili, da zdaj novi svetovni gospodarski red                     rabijo oni sami. Če ga ne bodo iznašli, se lahko                     ponovijo usodna trideseta, ki so se kar naenkrat                     znašla v tragičnih štiridesetih in v svetovni                     moriji. Recesija je, kakor je bila v tridesetih,                     protekcionizem bi tudi rad prevladal, kakor je                     tedaj. Na svetu je že milijarda lačnih ljudi.
 Pomenljivo je, kako najbogatejši odkrivajo, da se                     kljub svoji dolgoletni vsemogočnosti o resnično                     novem redu, ki ga bodo morali začeti pri sebi in                     svojih gospodarskih odločitvah, pravzaprav sploh ne                     morejo dogovoriti v svojem ozkem krogu. Ta konec                     tedna v Rimu so bili na prvi pogled odločni,                     konkretno pa nemočni. Treba bi bilo to in to, so                     rekli, nič pa o tem, kdo, kako in kdaj. Londonsko                     aprilsko srečanje skupine dvajsetih, v katero sodijo                     novi svetovni akterji, na prvem mestu Kitajska in                     Brazilija, se zdi sedmim najbogatejšim pravšen kraj                     za bolj prizemljeno in bolj trdno dogovarjanje o                     novem redu. Vsaj za začetek iskanja, ki lahko                     prepreči, da bi se ponovila trideseta, ki so jim                     sledila štirideseta.
    
	
            
                        
    
    
 
				 
						   
					 
        
          
          
                        













 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								