Novi zakoni o trgu dela na podlagi napake?

Ljubljana – Kot v zadnjih gospodarskih gibanjih Ekonomskega inštituta ljubljanske pravne fakultete ugotavlja Tanja Česen, tega indikatorja, ki menda znaša 11,7 odstotka, slovenska statistika ne objavlja. Zato analitiki sklepajo, da gre pri tem za fleksibilno zaposlenost s skrajšanim delovnim časom. Po Eurostatu je v Sloveniji takšnih le 3,5 odstotka zaposlenih, po podatkih slovenske statistike pa 10,7 odstotka. Česnova se zaradi tega sprašuje, ali je Eurostatova statistična napaka glavni vzrok za obsežne reforme delovne zakonodaje.

Pri tem ugotavlja, da Slovenija slabo uresničuje nove evropske smernice politike zaposlovanja iz oktobra 2010, ki so že doslej kot svoje temeljne naloge poudarjale razvoj, kakovost in človeški kapital, po novem pa vključujejo še rast zaposlenosti moških in žensk, zmanjšanje brezposelnosti, promocijo kakovosti delovnih mest, razvoj izobražene delovne sile glede na potrebe trga dela in promocijo vseživljenjskega učenja.

Pojmovna zmeda

V Sloveniji se tudi zaradi pojmovne zmede, piše Tanja Česen, razume, da je politika zaposlovanja to, kar dela zavod za zaposlovanje. Če pride iz EU vprašalnik o aktivnem staranju, se v odgovoru ne bi smelo pisati o programu zavoda za zaposlovanje za starejše brezposelne, če vprašalnik sprašuje o spodbujanju zaposlovanja mladih, se naj ne bi pisalo o programih za mlade brezposelne, temveč o aktivni politiki za mlade. Iz javnih nastopov in dokumentov naj bi se sklepalo, da aktualni politiki na sestankih EU o evropski razvojni strategiji ne govorijo o politiki zaposlovanja, temveč o socialni politiki. Država bi morala, piše Tanja Česen, v krizi pomagati delavcem, ki ne dobijo plač in so lačni, kot to delajo druge razvite evropske države, ne pa jih pošiljati po pomoč na dobrodelne organizacije, kot delajo pri nas.

Mednarodna primerjava fleksibilnosti trga dela postavlja Slovenijo med Francijo in Finsko ter Ciper in Luksemburg. Največjo fleksibilnost zaposlovanja imajo na Nizozemskem in v Nemčiji, zlasti zaradi velikega deleža zaposlenih s skrajšanim delovnim časom, še posebno žensk. Delež izdatkov za politiko dela je v Sloveniji 0,45 odstotka BDP in je med najmanjšimi v Evropi. V Belgiji za to namenijo več kot tri odstotke BDP, v Španiji in na Danskem pa 2,5 oziroma 2,4 odstotka bruto domačega proizvoda. Medtem ko v razvitih evropskih državah ponujajo ljudem, ki iščejo delo, zelo raznovrstne in napredne storitve, v Sloveniji ponujajo le osnovne storitve in administracijo, medtem ko sta nam tako EU kot OECD priporočila, naj v času krize iskalcem ponudimo tudi razvitejše storitve.

Drobiž za ukrepe 
proti brezposelnosti

Evropske države so leta 2008 za aktivne ukrepe za zmanjšanje dolgotrajne brezposelnosti namenile povprečno 0,47 odstotka BDP, Slovenija pa komaj 0,093 odstotka. Povprečni znesek na osebo, ki želi delati, je bil 1964 evrov v EU16 in 1719 evrov v EU27. V Sloveniji je bil ta znesek štirikrat nižji in je znašal 443 evrov.

Anketa o fleksibilnosti dela je na podlagi evropske metodologije za Slovenijo med drugim pokazala, da 91 odstotkov zaposlenih za nedoločen čas ne želi delati s skrajšanim delovnim časom, da 32 odstotkov zaposlenih redno dela v izmenah, da bi za višje plačilo ali dodaten prosti čas 15 odstotkov zaposlenih sprejelo nedeljsko delo, 32 odstotkov delo ob sobotah in 30 odstotkov nočno delo. Za višjo plačo je 69 odstotkov zaposlenih pripravljenih delati več ur, 57 odstotkov zaposlenih se vsak dan vozi na delo več kot šest kilometrov, dobra petina jih za vožnjo na delo in z dela porabi eno do dve uri, 74 odstotkov zaposlenih je pripravljenih sprejeti novo delo, čeprav bi se morali na delo voziti dlje časa, skoraj tretjina pa bi se bila pripravljena zaradi dela preseliti v drug kraj. In kakšne so želje brezposelnih ter na kaj so pripravljeni? Delo s polnim delovnim časom jih želi 66 odstotkov, na delo se jih je pripravljenih voziti 95 odstotkov, 41 odstotkov brezposelnih pa se je, če bi našli delo, pripravljenih preseliti v drug kraj.