Tiskane izdaje
Novica ne preseneča, saj zgolj sledi opozorilom iz Bruslja. Lani je Evropska komisija vlado tudi uradno opomnila, da mora Slovenija spoštovati njene usmeritve v zvezi z energetsko učinkovitostjo. Vlada je sicer potrebovala nekaj časa, da se je odzvala z novelo energetskega zakona (s še nekaj dodatnimi nujnimi popravki v zvezi z odločbo ustavnega sodišča in smernicami za državno pomoč), a je akt v drugem poskusu pred volitvami obtičal na poslanskih klopeh.
Spregledane stavbe v zasebni lasti
Neskladje je denimo v naboru stavb, za katere je treba izdelati in na vidnem mestu izobesiti energetsko izkaznico. Evropska direktiva med drugim govori o stavbah nad 250 kvadratnimi metri površine, v katerih se pogosto zadržuje javnost. V slovenskem pravnem redu se je to pravilo zreduciralo na stavbe, ki so v lasti ali uporabi javnega sektorja (javna uprava, šole in vrtci, bolnice in zdravstveni domovi, stavbe za kulturo in razvedrilo), zakonodajalec pa je spregledal stavbe v zasebni lasti, v katerih se pogosto zadržuje javnost, namreč trgovine, nakupovalne centre, restavracije, gledališča, banke, hotele … Teh ni v naših predpisih niti med zavezanci za energetske izkaznice, niti med izjemami, ki izkaznic ne potrebujejo.
Če sklepamo po dosegljivih informacijah (ministrstvo za infrastrukturo, v katerega pristojnosti so energetika in energetske izkaznice, je z vsebinskimi pojasnili zelo skopo), se ena od prilagoditev nanaša tudi na novo opredelitev pojma učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje. Izrazu bo ustrezal sistem, pri katerem se uporablja vsaj polovico energije iz obnovljivih virov, polovico iz odvečne toplote, 75 odstotkov toplote iz soproizvodnje ali 50 odstotkov kombinacije toplote iz najmanj dveh omenjenih virov. Kot je razumeti, se zahteva iz energetskega zakona, ki je bila ostrejša od one iz direktive, rahlja, ker je v trenutni situaciji stroškovno prenaporna.
Ministrstvo za infrastrukturo je, kot so nam povedali, že pripravilo nov osnutek novele in ga pred nekaj dnevi poslalo v enomesečno javno obravnavo. Ključni namen je ravno implementacija evropskih direktiv. Sledilo ji bo medresorsko usklajevanje, sprejem na vladi in vnovičen poskus sprejema v državnem zboru. Kakšna kazen čaka Slovenijo in ali se ji je mogoče še na kakšen način izogniti, nismo izvedeli.
Nove javne stavbe že skoraj ničenergijske?
Strokovna javnost pa ob robu napovedanih bruseljskih sankcij opozarja na še eno neupravičeno prezrto dejstvo. Energetski zakon določa, da morajo biti vse novozgrajene stavbe skoraj ničenergijske, in zahtevo tudi časovno umesti: skrajni rok je 31. december 2020. Izjema so nove stavbe, ki so v lasti države ali lokalnih skupnosti in jih uporablja javni sektor: te morajo biti skoraj ničenergijske že dve leti prej, od 31. decembra 2018 dalje. Konkretno to velja denimo za šole, vrtce, zdravstvene domove, upravne stavbe … Zgradb, ki ne sledijo črki zakona, ne bi smeli uporabljati.
To pomeni: na primer zdravstveni dom, ki je bil dokončan v letošnjem januarju, bi moral ob tehničnem pregledu za pridobitev uporabnega dovoljenja izpolnjevati tudi vse bistvene pogoje, ki se nanašajo na varčevanje z energijo in ohranjanje toplote, po katerih šteje za skoraj ničenergijsko stavbo. Izvedenci, ki preverjajo izpolnjevanje zahtev, projektanti in izdelovalci energetskih izkaznic imajo na voljo za izračun energetske učinkovitosti več različnih določb iz energetskega zakona in akcijskega načrta za skoraj ničenergijske stavbe - ki pa so si v nasprotju ali niso izvršljive. Zato od ministrstva terjajo jasna in poenotena pravila. Matjaž Valenčič, združenje neodvisnih strokovnjakov za izdelavo energetskih izkaznic, opozarja, da so izdelovalci energetskih izkaznic tisti grešni kozli, ki lahko upravičeno onemogočijo uporabo objekta (če novogradnja ne dosega kriterijev za skoraj ničenergijske stavbe) oziroma so podvrženi korupcijskim tveganjem (če nedoseganje kriterijev spregledajo).
Mitja Lenassi, predsednik matične sekcije strojnih inženirjev pri IZS, pa dvomi, da so stavbe, ki so se gradile še lani oziroma v preteklih letih, po »starih« projektih, skoraj ničenergijske. Če bi to držalo, bi morala država kot prepričljiva vzornica zasebnim investitorjem od letošnjega januarja z vsemi topovi razglašati svojo dovršenost v doseganju energetskih ciljev. »Sklepam, da je tiho zato, ker se v resnici ni nič spremenilo. Gradilo se je po projektih, ki niso spoštovali energetskih zahtev, čeprav je denimo energetski zakon ob času pridobitve gradbenega dovoljenja že veljal in so bili roki za uveljavitev strožjih zahtev znani. Bojim se, da gre spet za cesarjeva nova oblačila.« Kot državljan pa se Lenassi sprašuje, ali so uradniki naredili to, za kar so bili plačani iz javnega denarja. Nenazadnje bomo tudi kazen Bruslja morali plačati davkoplačevalci.
