Minister za okolje Jure Leben je del vlade Marjana Šarca. Zasedel je eno strokovno zahtevnejših ministrstev, saj je minister – tu uporabljam besede Karla Erjavca, nekdanjega ministra za okolje – odgovoren za vsako kanto v državi. Pričakovanja so (bila) majhna, hkrati pa je v mednarodnem okolju skrb za okolje dobila pospešek.
Preberite tudi: Teflonski Jure
V takšnem kontekstu je postal minister in svojo priložnost dobro izkoristil, predvsem pa zna svoje delo skupaj z ljudmi, ki skrbijo za negovanje njegove javne podobe, dobro predstaviti. V državi, ki prav kriči po neučinkovitosti in neoperativnosti, se zdi minister, ki je sposoben očistiti Jernejev kanal starih plovil, izjemno učinkovit ali pa celo napove, da bo kupe odpadkov rešil z interventnim zakonom.
Minister je postal relativno mlad, njegova kariera se je zelo strmo vzpenjala. Delno je za to zaslužen sam, delno so mu pomagale tudi politične okoliščine. Če bi Janez Janša sestavil vlado in SMC ne bi bila v koaliciji, bi se njegova strma pot najverjetneje ustavila. Z njegovim hitrim vzponom je povezana zgodba, ki jo je razkril kolega na časniku Dnevnik, nastala pa je v obdobju, ko je bil na ministrstvu za okolje državni sekretar. Izkazalo se je, da ni bil magister znanosti, kot je navedel v prijavi na razpis za svetovalca na zavodu za gradbeništvo. Povedal je, da ni želel goljufati, zato se je dogovoril za vračilo denarja.
Preberite tudi: Leben zavrača očitke
Še nekoliko starejša je njegova ideja o nabavi avtomobilov, takrat je bil uslužbenec urada za podnebne spremembe. Spomnimo, BMW Slovenija bi vladi, občinam in drugim državnim institucijam v petih letih vsako leto dobavil sto avtomobilov, posel bi financiral Hypo leasing, vlada pa bi namesto najemnine vlagala v sončne elektrarne v javnih stavbah. Zaradi javnega pritiska je ta ideja propadla, Leben pa se je opravičeval, da so idejo preverjali pri ustreznih institucijah, denimo protikorupcijski komisiji.
Janez Tomažič