Obrtnik naj bo!

Ko pride novi gospodar, gredo od hiše hlapci; ko zagori, pobegnejo miši. Z gospodarsko krizo je podobno, le tisti, ki odidejo ali pobegnejo, so poimenovani drugače ... Gospodar pa pogleda naokrog in vpreže v delo one, ki ostanejo. Ker nimajo pred čim bežati in lahko vsakomur pogledajo v oči, saj se nikomur niso ne prilizovali ne zamerili, le delali so vsak tisto, kar pač zna.

Tako nekako, če ne bo zamere zaradi analogije, je ta teden na odprtje Mednarodnega obrtnega sejma prišel tudi predsednik vlade Borut Pahor in je povzel, katere predloge slovenskih obrtnikov in podjetnikov je njegova vlada že uveljavila in katere še bo. Kaj drugega, roko na srce, vladi v pogojih gospodarske recesije, nižjih javnofinančnih prihodkov in povečanih socialno delovnih transferjev niti ni preostalo.

Slovenska obrt - uporabimo ta izraz tako za obrtnike, ki so pravzaprav samostojni podjetniki ali lastniki majhnih podjetij - že vrsto let naslavlja na vlado takšne in drugačne pobude, predloge in zahteve. Njihov namen, odkrito povedano, je seveda en sam. Namreč, da bi obrtniki laže obratovali ter teže zabredli v poslovne in zlasti finančne težave. To ima v družbi, v kateri naj bi bila zasebna pobuda in kapital gibalo razvoja, številne dobrodejne posledice: več dela in delovnih mest, več prometa, več prispevkov in dajatev ...

Ko so po Sloveniji ob prvih znamenjih gospodarske recesije začeli padati ostanki neprestrukturiranega velikega gospodarstva, ko se je divje lastninjenje s pomočjo malverzacij z bankami pokazalo za politično in ekonomsko škodljivo, se tistim, ki delajo s svojimi glavami, rokami in premoženjem, ni zgodilo nič usodnega. Čez zimo se je sicer število delovnih mest v slovenski obrti zmanjšalo za 16.000, a se je hitro zmanjševanje že spomladi ustavilo. Takrat, če se še spomnimo, je tudi Pahorjeva vlada ugotovila, da bi bilo pametno obrtnikom bolj prisluhniti.

Nedavna anketa Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije je sicer pokazala, da so tudi slovenski obrtniki še kako občutili prvi val krize. Skoraj polovica jih je doživela odpovedi naročil in pogodb, petina pritiske na cene, veliki večini so se zmanjšali prihodki. Toda prav tako polovica jih ni zmanjšala števila zaposlenih in spomladi je kar tretjina obrtnikov ocenjevala, da se že kažejo znamenja izboljšanja gospodarskih razmer. Seveda jih še vedno, pravzaprav še bolj kakor prej, pestijo likvidnostne razmere, a pravzaprav za to niso krivi sami. Banke ne marajo posojati denarja, plačila iz velikih sistemov dobivajo neredno ali z veliko zamudo.

Štefan Pavlinjek, predsednik upravnega odbora zbornice, trdi, da so že dosedanji vladni ukrepi, prav tisti, ki jih je predlagala obrtno-podjetniška zbornica, pomagali številnim obrtnikom. Generalni sekretar zbornice Viljem Pšeničny celo napoveduje, da jih bo konec leta v Sloveniji več kakor lani.

Slovenija je majhna. Evropski akt za mala podjetja zahteva, da se vselej najprej pomisli na majhne. Kaže, da je tudi slovenska vlada uvidela, da iz majhnega raste veliko; če že ni, pa je bila v dialog s tistim delom gospodarstva, ki se je bilo zmožno najhitreje odzvati na zaostrene gospodarske razmere, prisiljena zaradi razmer.

Miselnost slovenskih staršev, da naj njihov otrok postane velik gospod, morda profesor ali direktor, je preživeta. Prevladati bi moralo, da naj bo obrtnik. Takšen, kakor današnjega slovenskega obrtnika opisuje direktor Celjskega sejma, organizatorja Mednarodnega obrtnega sejma, Franc Pangerl: razgledan, šolan, izkušen. Potem nam bo vsem bolje.

Iz petkovega Dela.