Osem milijonov za odvetnika

Ljubljana - Nekateri odvetniki ali odvetniške družbe slovijo po tem, da za svoje delo izstavljajo vrtoglave račune, ob katerih se zvrti v glavi tudi mnogo številnejši druščini manj znanih, vendar strokovno enako podkovanih odvetnikov. Razburjenje in tarnanje o tem, da gre za pohlepneže, ki se požvižgajo na moralo, ne prinaša nobenih rezultatov, saj se zaslužkarji ne zmenijo za tovrstne nauke.

V zadnjem obdobju je v javnosti najbolj na udaru mariborski odvetnik Daniel Planinšec, ki je za odvetniške in svetovalne storitve begunjskemu Skimarju zaračunal okroglih 800.000 evrov. Nadzorni svet Skimarja se zdaj ukvarja s proučevanjem (ne)upravičenosti teh plačil.

Vendar pa je Planinšec pravi vajenec v primerjavi z ljubljanskim odvetnikom Andrejem Tošem, ki po pogodbi, sklenjeni še z nekdanjim predsednikom uprave podjetja Gio Savom Tatalovičem, zastopa podjetje v gospodarskem sporu z Republiko Slovenijo, ki naj bi poplačala kubanski dolg do Gia.

Še petnajst odstotkov

Po sodbi iz leta 2006, ki pa je menda razveljavljena, bi morala država Slovenija poplačati 42 milijonov evrov dolga, od tega pa naj bi odvetnik Toš poleg plačila po odvetniški tarifi prejel še petnajst odstotkov od zneska, ki ga je sodišče prisodilo stranki; z obrestmi vred bi to naneslo približno osem milijonov evrov. Ni slabo.

Ob tem se, kot rečeno, zgražajo tudi nekateri ugledni pravni zastopniki, ki menijo, da je tovrstne stroške pač mogoče oceniti po veljavnih tarifah. Glede na visoko vrednost spora v tej pravdni zadevi pa so prepričani, da je visok znesek plačila povsem neustrezen vloženemu delu odvetnika, saj ne nazadnje zastopanje naj ne bi bilo preveč zahtevno. Drugače povedano: kljub pisni pogodbi med podjetjem in odvetnikom o petnajstodstotnem deležu priznane terjatve (ob običajnem plačilu po odvetniški tarifi) naj bi se zlorabil institut ureditve posebnega (dodatnega) plačila, čeprav je dogovorjen v pogodbi.

Seveda se ob takšnih vsotah marsikdo vpraša, kaj v resnici tiči v ozadju donosne pogodbe; ali je res le nemoralna in pohlepno sklenjena med strankama ali pa je nemara vsaj zrno resnice tudi v očitkih, da tako pač delujejo kakšne naveze. Govor je celo o domnevah, da bi bilo lahko v ozadju tudi kakšno nezakonito dejanje v zvezi z morebitno delitvijo denarja iz tega plačila.

Posebno skrb pa vzbuja to, da ima omenjeni gospodarski spor med podjetjem Gio in Republiko Slovenijo zakonsko osnovo v nekem starem, milo rečeno, čudnem oziroma zelo spornem zakonu, ki ga je naša država sprejela leta 1992. Ta govori, da bo država dobrohotno poplačala terjatve slovenskim podjetjem, ki poslujejo z rizičnimi državami, od katerih firme niso mogle izterjati denarja za opravljene storitve.

Zakon pravi nekako takole: Republika Slovenija se je z zakonom o odkupu terjatev do Iraka, Kube in Angole zavezala, da bo odkupila neplačane terjatve podjetij s sedežem v RS iz poslov s temi državami ... Kar se tiče Kube, je v zakonu iz leta 1992 omenjen neki medržavni sporazum med Kubo in nekdanjo SFRJ!

Kakor koli, podjetje Gio (prej Smelt), je terjatev do Kube iz leta 1987 preneslo na Republiko Slovenijo, ki pa je temu oporekala. Zaradi razveljavljene sodbe iz leta 2006 še ni zmagovalca, a če bi obveljala odločitev, da mora država plačati visok znesek, od katerega naj bi kar petnajst odstotkov z obrestmi vred pripadlo odvetniku Andreju Tošu, imajo tudi državljani vso pravico, da protestirajo; denar bi šel namreč iz malhe, ki jo polnijo davkoplačevalci.

Odvetniki, ki v tem primeru opozarjajo na nemoralno početje kolega Toša, obsojajo tovrstna zvezdniška plačila, ki jih, kot pravijo, nikakor ni mogoče opravičiti z obsegom, zahtevnostjo in količino dela.

Morda pa bi se lahko zganili tudi ustrezni organi in preverili, ali sklenitev takšne pogodbe ne pomeni celo kaznivega dejanja zlorabe položaja. Tudi ne bi bilo odveč, če bi primer Gio-RS pregledala protikorupcijska komisija.

Iz Slovenskih novic!