Petrol kot člen vertikale

Vagit Alekperov, prvi mož ruskega naftnega velikana Lukoil, slovi po nedostopnosti za sedmo silo. Podpis pisma o nameri za pomembno skupno vlaganje s Petrolom je bil redka priložnost, ko je bil na voljo za odgovore. Izzvan z vprašanjem, čemu Lukoil sodeluje na blejskem forumu o energiji in prihodnosti kaspijske regije, je odgovoril: “Smo največja vertikalno integrirana naftna družba na tistem območju.”

Ključna misel, pomembna tudi za razumevanje sporazumov, ki jih je Alekperov sklenil o vzpostavitvi skupne mreže bencinskih servisov Petrola in Lukoila na Balkanu, dolgoročne dobave naftnih derivatov Petrolu in vključitvi v privatizacijo Nafte Lendava. Vertikalna integriranost pomeni dostop naftne družbe do virov (delujočih in raziskav vrednih naftnih polj), nadzor nad predelavo (rafinerijami) in uspešno mrežo vele- ter maloprodaje.

Zadnjih petnajst, dvajset let je pokazalo, da lahko v globalni konkurenci dolgoročno uspešno poslujejo le naftna podjetja, ki zmorejo vzpostaviti tako strukturo. Petrol je (bil) za kaj takega vedno premajhen, “zavožena” rafinerija v Lendavi je bila zanj breme, predvsem pa ni imel nikakršnih možnosti, da pride do lastnih naftnih vrtin. Zato se je že pred leti odločil za razvoj svoje konkurenčne prednosti, učinkovite maloprodajne mreže. Sedaj je očitno napočil čas, da naša “energetska družba” pridobljeno znanje unovči v povezavi, kjer bo Lukoil naftne derivate dobavljal, Petrol pa jih bo prodajal.

Manj prijetno dejstvo pa je, da pri izbiri strateškega partnerja družbi, ki je kljub vsemu večinsko v zasebni lasti in kotira na borzi, kot glavna botra deluje država. Predstavniki Lukoila so se v zadnjih mesecih o svoji strategiji pogovarjali s predsednikom vlade in gospodarskim ministrom, pa tudi za predsednika uprave Petrola Marka Kryžanowskega se je velikokrat zdelo, da predvsem izpolnjuje navodila nadzornega sveta, v katerem pa ima večinski vpliv vlada.

Znamenje vezane kupčije je lahko tudi Nafta Lendava. Petrol (in z njim njegovi delničarji) z njo nima ničesar več, saj je od leta 2002 državna. Če drži, da bo moral Lukoil Nafto požreti, zato da bo lahko sodeloval s Petrolom, bo moral razliko nekdo plačati. Bati se je, da bodo to delničarji Petrola, saj je “kompenzacijo” najlaže izpeljati v procesu vrednotenja naložb, ki jih bodo združili v Petrol Lukoil. Zato bo pot do uresničitve vseh pisem o namerah zahtevna.