Tiskane izdaje
Romunski predsednik Traian Basescu je med plinsko krizo leta 2006 dramatično opozoril, da je Gazprom nevarnejši in učinkovitejši kot pa nekdanja sovjetska Rdeča armada. Pokazalo se je, da je bil jasnovidec. Moskva se je Gruzije lani poleti resda lotila še po starem, s tanki, nad Ukrajino, drugo neposlušno državo v soseščini, ki se preveč spogleduje z Evropo in ZDA, pa je vnovič krenila z Gazpromom. Celo ruski analitiki so prepričani, da je tokratni plinski spor zgolj nekakšno nadaljevanje poletne vojne na Kavkazu, le da z drugimi sredstvi.
Glavni namen obeh umetno povzročenih konfliktov je bil diskreditirati Tbilisi in Kijev v očeh Evropske unije in mednarodne skupnosti; tudi z retoriko, ki nima nič opraviti s taktnostjo in oliko. Za Moskvo so ukrajinski politiki nenadoma postali kar »navadni tatovi«, ki da jih je kot »oranžne demokrate« in zagovornike trga še pred časom – kdo ve, zakaj – navdušeno podpiral ves svet.
Spor med Rusijo in Ukrajino, skozi katero gre že od razpada Sovjetske zveze skoraj 80 odstotkov vsega ruskega plina v Evropo, je že sta. Eden od vzrokov je dolgoletna (in nikoli izpolnjena) ruska želja, da bi obvladovala ukrajinsko transportno mrežo, ki je s 37.800 kilometri plinovodov ena najdaljših na svetu. Za časa Leonida Kučme je bil posel malone že sklenjen, toda po zmagi »oranžnih« je dal Kijev Moskvi jasno vedeti, da plinovodno omrežje ni naprodaj. Konflikti, ki nimajo nič opraviti s trgom, so zato neizbežni. In skrbno preračunani. Gazprom namreč plinske pipe vselej privije sredi trde zime, ko so kupci najbolj občutljivi in zato tudi najbolj popustljivi.
Tokratna januarska plinska vojna je bila popolnoma predvidljiva. Zaradi gospodarske krize, ki je silovito udarila tudi po Gazpromu. Ta plinski velikan, ki je v večinski lasti države, je namreč na borzah čez noč izgubil 76 odstotkov vrednosti. Dolgovi so se povzpeli na 60 milijard dolarjev. Cene plina so padle. Gazprom je prvič prišel v položaj, ko celo obveznosti do Belorusije ni zmogel več poravnavati. Pritisniti je bilo torej treba na kupce. Z višanjem cen in tudi s prepričevanjem, da bodo posli v prihodnosti veliko bolj zanesljivi, če bo plin tekel mimo »nepredvidljive« Ukrajine. Po novih plinovodih (tudi skozi Slovenijo), ki naj bi jih omaganemu ruskemu velikanu financirala vsa Evropa.
Evropska unija je tudi v tej »vojni« reagirala sramotno. Problem pravzaprav ni odvisnost Bruslja od ruskega plina, saj se je delež tega na evropskem trgu zaradi diverzifikacije dobav (Alžirija, Norveška, utekočinjeni plin iz Nigerije, Egipta, Katarja, Trinidada) v zadnjih letih celo zmanjšal, ampak predvsem odvisnost od nezdravih odnosov z Moskvo. Ti so že prav neznosno podobni zapletom v klasičnem filmskem trilerju Plinska luč, neponovljivi zgodbi o psihičnih zlorabah in pritiskih. Bruselj nenehno molči pred Putinovimi avtoritarnimi ekscesi v državi, ki jo je, kot slikovito pravi znani ruski zgodovinar Eduard Radzinski, znova na široko prekril Stalinov plašč. Nikakršne kritike. Vse v imenu »strateškega partnerstva«, ki pa ga Moskva nenehno zlorablja predvsem za svoje geoekonomske in geopolitične načrte.
Morda je »ruski zamrzovalnik« evropske – in z njimi tudi slovenske – vladne birokrate, ki niti približno ne poznajo Putinove Rusije, zdaj vendarle le tako zelo ohladil, da se bodo prihodnjih odnosov z Moskvo lotevali bolj premišljeno in trezno. Sicer bo Gazpromov težki »plinski plašč« kmalu prekril vso Evropo. Potem poti nazaj ne bo več.
