Bogdan Topič je samo na videz novi predsednik uprave. V resnici si je Bavčar kot član uprave zagotovil pravico, da enakopravno sprejema sklepe. Ohranil je torej vpliv, ki ga je imel, in sam trdi, da ne bo zahteval odpravnine v novi zaposlitveni pogodbi. Odpravnina bi lahko bila pomembna, samo v če bi moral zapustiti koprsko holdinško ladjo po 30. juniju, ko bo sodišče odločilo o obliki sanacije (stečaj ali prisilna poravnava).
Petrol bo imel tri (tudi Tamaro Jerman) in skupina NFD dva člana v nadzornem svetu. Od teh dveh lastnikov bo torej odvisno, koliko kisika bosta pustila Bavčarju. Teoretično bi se sicer lahko zgodilo, da bi ga čez mesec ali dva novi nadzorniki res zamenjali, vendar se bo »vrhovni šef« s tem problemom ubadal takrat, ko ne bo več hipotetično. Sklepali bi lahko, da bo tudi čez dva meseca ohranil podporo Petrola in NFD, če jo je dobil zdaj. Zakaj bi mu sicer dva večja lastnika takole podaljševala funkcijo? Zaradi odpravnine ali res samo zato, ker lahko edino kontinuiteta reši holding?
Zgodba je precej bolj zapletena. Igor Bavčar ve, da se vsi bojijo stečaja in da bo večina na koncu glasovala za prisilno poravnavo. Najbolj elegantno bi avanturo Istrabenza rešili z dokapitalizacijo, vendar te zagotovo ne bo, ker ne bo nihče dodatno vlagal tja, kjer so se že vsi vlagatelji doslej dodobra opekli.
Zato ostanejo še tri rešilna sidra. Prvo je prodaja naložb. Strokovnjaki trdijo, da se Istrabenz reši že, če bi bankam uspelo prodati njegova deleža v Mercatorju in Petrolu. A komu, kako in po kakšni ceni naj ju prodajo? Nerodno in zapleteno. Še posebno, ker na teh deležih sedijo samo privilegirane banke upnice. Laže bi morda prodali Drogo in turizem. V turizmu že omenjajo morebitne kupce, ki se oglašajo iz tujine. A tudi tu gre za naložbe strateškega in nacionalenga pomena.
Drugo rešilno sidro bi bilo, če bi se občutno (za najmanj 20 do 30 odstotkov) okrepil trg vrednostnih papirjev. To je razlog, zaradi katerega Bavčarjevi na vseh straneh »kupujejo čas«. Upanja je nekaj, ker je v zadnjih tednih vendarle nastala otoplitev tudi na Ljubljanski borzi.
Zadnje sidro, ki mu banke ne bodo ubežale, pa bo reprogram dolgov. Če bodo hotele reševati lastno kožo, bodo morale za vsaj leto dni podaljšati agonijo Istrabenza. V to jabolko bodo banke prisiljene ugrizniti, čeprav je zdaj že jasno, da nimajo vpliva na kadrovanje, torej nimajo pravega jamstva. Prav nenavadno se zdi, da je tako. Formalnega neposrednega vpliva resda nimajo, toda svet se vendarle vrti okoli denarja.
V Istrabenzu se je zgodila farsa. Bavčar ni odletel, ampak se je še okrepil. Namesto enega so zdaj na vrh prileteli trije Bavčarji. Priročna poteza za dodatno preusmerjanje pozornosti, ki napoveduje, da v filmu še nismo videli vseh dosežkov in izumov slovenske doktrine sanacije gospodarstva. Državna politika pa nič, ker se v takšne stvari menda ne sme vmešavati.
Iz tiskane izdaje Dela