25 let joka, težave ostajajo

Ljubljana - Trenutne privatizacije v Sloveniji so večinoma izsiljene, je ocenil Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete. Anže Burger s fakultete za družbene vede pa je omenil, kako so nekatera privatizirana podjetja v Sloveniji po privatizaciji rasla in povečala donosnost.

To sta dva poudarka s posveta o privatizaciji, ki so ga organizirali na Inštitutu za strateške rešitve (ISR).

Na njem so nekateri govorci opozorili na slabo upravljanje z državnim premoženjem. V Sloveniji znaša donos na lastniški kapital 8,4 odstotka, medtem ko v državah območja z evrom 25,5 odstotka. To kaže na težavo v upravljanju podjetij. Ta je posledica velikega deleža državnega lastništva in nizkega obsega vhodnih tujih neposrednih investicij, je ocenil Burger.

Temeljni problem v Sloveniji je korporativno upravljanje, tako v javnem, kot zasebnem in mešanem sektorju, je poudaril Kovač: »Na tem področju nismo naredili dovolj. S to težavo se ne ukvarjamo ne strokovno ne politično.« Slovenska država po njegovih besedah do leta 2011 sploh ni vedela, kakšen portfelj naložb ima.
Kot težavo je izpostavil, da v Sloveniji ni izobraževalnega programa za korporativno upravljanje, »čeprav že 25 let jokamo, da je glede tega težava«. Korporativni upravljalci, zlasti v najpomembnejših podjetjih, bi morali biti zato certificirani.

Slovenija potrebuje strategijo razvoja

Marko Pahor z ekonomske fakultete v Ljubljani je bil kritičen, da država ne ve, kaj bi počela s svojo lastnino: »NLB prodajamo, ker moramo, ne ker bi vedeli, zakaj bi jo želeli prodati.«

Če država ne ve, kaj bi počela s svojim premoženjem, je res bolje, da ga nima. Če pa ve, lahko državno lastništvo upravlja zelo pomembno razvojno in socialno funkcijo, je poudaril Rok Kogej z Inštituta za delavske študije. Po njegovem mnenju zato ni težava le, kako država upravlja s premoženjem, ampak manko krovne slike, kakšno razvojno vlogo bi morala imeti ta podjetja.

S tem se strinja Mariča Lah, predsednica Trgovinske zbornice Slovenije: »Sloveniji manjka strategija razvoja. S to bi bilo lažje odpraviti dileme s privatizacijo, ker bi poznali prioritete Slovenije.«

Študije kažejo tako na dobre kot slabe posledice privatizacije. V Kanadi, denimo, so privatizirana podjetja bolj uspešna kot tista, ki niso bila privatizirana. Še vedno pa so najbolj produktivna podjetja, ki so bila od nekdaj v zasebni lasti. Primer slabe prakse pa je privatizacija železnic v Veliki Britaniji pred dvajsetimi leti. Po privatizaciji so se namreč državne subvencije za železniški sektor močno povečale, močno so se podražile tudi cene vozovnic, so predstavili v ISR.

Anže Burger je omenil, da so se prihodki Fotone po privatizaciji povečali za 43 odstotkov, družba ima večji dobiček, več zaposlenih, ti pa višje plače. Kot pozitiven primer je omenil tudi Lek, ki je po privatizaciji izboljšal donosnost, ki je višja kot pri novomeški Krki.

Čeprav trenutna debata o privatizaciji v Evropi poteka v smeri pozitivnih posledic, ki jih ima nakup zasebnega kapitala za podjetja v državni lasti, je opaziti, da se vedno več državnih podjetij prodaja družbam v lasti drugih držav in ne zasebnemu sektorju, ugotavljajo na ISR. Takšni primeri so prodaja grškega premoženja nemškim in azerbajdžanskim lastnikom ter prevzemi kitajskih državnih podjetij v Evropi. Ne nazadnje je tudi Fraport, kupec Aerodroma Ljubljana, v večinski lasti nemške zvezne dežele Hessen in holdinga mesta Frankfurt ob Majni.

Neuspešne slovenske državne banke

Bančništvo je dolgo veljalo za strateški sektor, to se je nato začelo spreminjati, nato pa se je med krizo državno lastništvo v evropskih bankah zaradi državnih dokapitalizacij povečalo, je povedal Jure Stojan z ISR. V Veliki Britaniji se je denimo tržni delež državnih bank povečal z odstotka leta 2008 na 26 odstotkov, na Irskem pa z nič odstotkov na 21 odstotkov v letu 2010.

Rachel Epstein iz Univerze v Denverju ugotavlja, da je v tej regiji najbolj uspešna banka v državnem solastništvu poljska PKO, ki je med krizo prehitela zasebne konkurentke in predvsem zaradi večjega kreditiranja osvojila največji poslovni delež v državi. Po drugi strani to ni uspelo nobeni drugi banki v državni lasti. Poleg tega ugotavlja, da medtem ko se je OTP na Madžarskem izkazal za koristen kanal za podeljevanje državnih spodbud malim in srednjim podjetjem, niso bile največji slovenski banki sposobne pomagati svojim lokalnim gospodarstvom med krizo: »S tem se zastavlja vprašanje, ali je domače lastništvo bank res bolje za države v krizi, kot so trdili nekateri zelo ugledni akademiki in praktiki.«