Tiskane izdaje
Ljubljana – Med petimi zahtevami, ki so jih na sredinem sestanku v Parizu položili na mizo predstavniki Mercatorja, je bil za svetovalce hrvaškega koncerna Agrokor nesprejemljiv pogoj, ki določa lastniško strukturo prevzemnika.
Zato seveda obe strani nista našli skupnega jezika. S sestankom v Parizu se je uresničila zahteva Mercatorjeve uprave iz edine javno objavljene korespondence med konzorcijem kupcev in upravo Mercatorja. Ta je pogojno privolila, da bo v postopkih prodaje kooperativna, če pred tem sklene s konzorcijem kupcev dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij. Tega naj bi sklenila svetovalca obeh strani, Societe Generale in JP Morgan. Kot smo že poročali, s prvimi štirimi zahtevami Mercatorjeve uprave (glede sedeža podjetja, položaja zaposlenih, odnosov z dobavitelji in prodaje Agrokorjevih izdelkov na slovenskih policah) ni bilo posebnih težav, zataknilo pa se je pri peti. Uprava Mercatorja je zahtevala, da v konzorciju, ki bo odkupil večinski delež Mercatorja, Agrokor ne sme imeti več kot 49-odstotnega deleža. Da bi imeli torej v prevzemnem konzorciju večino finančni investitorji (EBRD, IFC in One Equity Partners, ki je del skupine JP Morgan).
Za Agrokor je bila ta zahteva nesprejemljiva, saj poslovna strategija nastopov na mednarodnih trgih, ki se ji je zavezal z javno listino, tega ne dopušča. Upoštevati mora pravilo, po katerem lahko svoje odvisne družbe premika v nove holdinge samo, če v njih ohrani najmanj 51-odstotni delež. Po informacijah naših virov so svetovalci Mercatorja za to pravilo vedeli, a so vseeno postavili zahtevo, ki ne daje manevrskega prostora za pogajanja. Kakšne bodo nadaljnje poteze ene ali druge strani, za zdaj ni znano.
In kakšna so (bila) na drugi strani pričakovanja potencialnih kupcev Mercatorja?
Finančni investitorji so odšli na pogajanja računajoč, da jim bo uprava Mercatorja po uspešno sklenjenem dogovoru omogočila delni skrbni pregled družbe in tako omejila njihova finančna tveganja. Skepso uprave, češ da je treba biti pri razkrivanju poslovnih podatkov največjemu konkurentu v regiji izjemno previden (hkrati pa upoštevati načelo enakomerne in transparentne obveščenosti vseh, ki so oddali nezavezujoče ponudbe), zavračajo s pojasnilom, kakšne podatke sploh želijo. Torej, finančni vlagatelji bi radi pridobili dve vrsti podatkov: o Mercatorjevih kreditih, njihovem obsegu, ročnosti, dospelosti, obrestnih merah in morebitni klavzuli o avtomatični zapadlosti posojil ob pomembni spremembi lastništva (»change of control«) ter o Mercatorjevih nepremičninah; v roke bi radi dobili seznam vrednosti 50 največjih nepremičnin. Družba ima nepremičnine ocenjene na skupno okoli 1,7 milijarde evrov, investitorji pa bi na konkretnih primerih radi ugotovili, ali so ovrednotene realno.
Vzporedno z ekskluzivnimi pogajanji z večinsko strateškim vlagateljem tečejo tudi postopki v institucijah za varovanje konkurence na vseh trgih, kjer nastopata obe trgovski družbi. Pričakovati je, da bo presoja najbolj vsebinska, temeljita in tudi dolgotrajna pred slovenskim in hrvaškim uradom za varstvo konkurence, in to zaradi učinkov koncentracije na vertikalne povezave in zaradi večjih tržnih deležev, medtem ko na drugih trgih ni pričakovati zapletov. Izvedeli smo, da je srbski varuh konkurence pred kratkim zavrnil vlogo Agrokorja, ker je bila tehnično nepopolna, a so jo že dopolnili in znova vložili.
