Agrokorju se čas izteka

Zagreb – Omahovanje je edina konstanta v dosedanjem mandatu hrvaškega premiera Andreja Plenkovića. Ta bo naredil vse prej, kot sprejel odločitev, pa naj gre za reševanje obmejnih sporov, nabavo vojaških letal, prihodnost Ine, prepoved ustaške ikonografije ali rešitev razmer v Agrokorju, ki je kulminirala z odstopom izrednega pooblaščenca vlade Anteja Ramljaka.

Svojo maksimo: »Kar lahko narediš danes, pusti za jutri,« je Plenković prekršil enkrat, in to prav v primeru propadlega koncerna, ko so na hitro sprejeli lex Agrokor, potem pa so iz vlade napodili štiri Mostove ministre, ki so se drznili dvomiti o vlogi finančnega ministra Marića v tej aferi. A niti takrat se Plenkoviću ne bi tako mudilo, če ne bi bile lokalne volitve pred vrati – Agrokorjevi zaposleni, dobavitelji in z njimi povezane osebe niso zanemarljiv del volilnega telesa.

Skrb za strankarski rating je bila usodna tudi za osovraženega izrednega pooblaščenca Anteja Ramljaka, od katerega je s tem, ko mu je javno odrekel zaupanje, Plenković tako rekoč izsilil odstop. Premier pa pri iskanju njegovega naslednika doživlja pravo blamažo. Od 16 ljudi, ki jih je poklical, ni nihče pripravljen zasesti položaja izrednega pooblaščenca. A premier kljub temu ne vidi vzroka za skrb. Namesto tega pravi, da gredo reči naprej, poravnava je pred vrati, pooblaščenec v odstopu pa bo počel enako, kar je prej. »Nobene nenadne odločitve ne pridejo v poštev. In nikakor ne bom dovolil, da mi kdo drug vsiljuje ritem v življenju ali politiki, kaj šele pri vodenju politike,« je poudaril v soboto po vrnitvi iz Bruslja.

Prihodnji teden naslednik

Plenković napoveduje, da bo v začetku prihodnjega tedna našel izrednega pooblaščenca, hkrati pa bo imenoval njegovega namestnika, ni izključena niti možnost veččlanske uprave.

Za upnike in dobavitelje bi bil med imeni, ki se najpogosteje omenjajo kot možni Ramljakovi nasledniki, najbolj sprejemljiv Jurica Novak iz družbe McKinsey. Premier ni pojasnil, zakaj Ramljak doslej ni imel namestnika, prav tako ne, zakaj so ob prepisovanju italijanskega lexa Parmalat izpustili določbo, po kateri izredni pooblaščenec ne sme v postopku restrukturiranja angažirati podjetij, v katerih je do tedaj delal.

Z zamenjavo izrednega pooblaščenca Plenković ni kaj dosti naredil, saj so svetovalci s spornimi pogodbami ostali. Ramljaku je pravzaprav naredil uslugo, saj ga je osvobodil odgovornosti za morebitni neuspeh in mu pustil možnost, da zdaj dela kot svetovalec v nekdanji družbi, vendar za desetkrat višjo plačo. Dela zanj zagotovo ne bo zmanjkalo, saj je medtem njegov Texo Management poleg Agrokorja pridobil svetovalne posle tudi v KMB Leasing Hrvaška, nekdanji hčerinski družbi Nove Kreditne banke Maribor (NKBM). Nedvomno pa za njim ne bodo točili solz Rusi – ob vesti o Ramljakovem odhodu so delnice njihove Sperbanke zrasle za 4,5 odstotka, največ od novembra lani.

Javnost je pričakovala, da bo v paketu z Ramljakom odletela tudi njegova zaščitnica, ministrica za gospodarstvo Martina Dalić. Njeno zamenjavo zahteva tudi opozicija. Vendar se niti to niti napovedovana rekonstrukcija vlade ni zgodila. A ne zato, ker bi ministri delali dobro, temveč zato, ker Plenković – kot se je pokazalo pri predsednici Urada za preprečevanje navzkrižja interesov – nima zagotovljenih 76 glasov v parlamentu.

Agrokorju pa se čas izteka, zato upniki pritiskajo, da bi pooblaščenca čim prej izbrali. Zdaj nihče več niti ne omenja 10. aprila 2018 kot rok za poravnavo, vse bolj pa se vzbuja dvom tudi o podaljšanem roku 10. julija. Bolj od ogromnih plač svetovalcev in neetičnih ravnanj vzbuja skrb to, da propadli koncern posluje tako, kot je doslej, izredna uprava pa v desetih mesecih ni naredila ničesar za restrukturiranje družbe. Doslej še niso ustanovili sveta upnikov in ugotovili, koliko je skupen znesek dolgov, ki jih bo treba plačati. Bodočemu izrednemu pooblaščencu ali pooblaščencem bo težko pobotati dobavitelje in finančne institucije, saj sta prvim v interesu čim manjši odpis in čim hitrejše odplačilo dolgov, drugi pa bi čakali, da se podjetja iz sestave koncerna opomorejo in ob prodaji dosežejo čim višjo ceno.

Zelo velik je tudi pritisk izvrstno organiziranih malih delničarjev, ki nočejo ostati praznih rok. To, da družba, predvsem njen maloprodajni del, posluje kljub ustvarjanju izgub, pa se gre zahvaliti novim kreditom in zamrzovanju plačila dospelih obvez. Vendar takšne razmere ne morejo trajati v nedogled, zato resni analitiki ne izključujejo možnosti popolnega razpada sistema, k čemur prispeva tudi vlada s svojo politiko čakanja, zavlačevanja in omahovanja. Zahvaljujoč ogromnemu kreditu v višini 530 milijonov evrov lahko vladna obsedenost z »ohranjanjem delovnih mest in polnih polic v Konzumu« traja še nekaj časa, negovoto pa je, kaj bo, ko bo ta denar presahnil.