Tiskane izdaje
Sladkor je vir energije, pomembno živilo. Poraba raste in bo še dolgo rasla. Čeprav je vsa sodobna filozofija hrane uperjena proti sladkorju, pa brez njega zdaj več ne bi mogli ali znali živeti. Postal je ena od strateških surovin, nujen, kakor na primer elektrika. Slovenci smo potrebo po lastni pridelavi sladkorja glasno izražali že pred 120 leti, a smo potrebovali kar 85 let, preden smo si jo zgradili. Pa so nam jo potem tujci že po dobrega četrt stoletja zaprli, razdrli in razprodali. Potreba po tovarni slovenskega sladkorja je zdaj spet živa. Terezija in Vinko Štefančič, nekoč vodilna v ormoški tovarni sladkorja, verjameta, da jo bomo nekoč spet imeli.
Kaj je bilo odločilno, da je prav v Ormožu zrasla tovarna sladkorja?
Terezija: Kriza je bila in leta 1974 je Jugoslavija morala odšteti tristo milijonov dolarjev samo za uvoz sladkorja. Zato so naredili načrte za šest novih tovarn. Naši takratni predstavniki v Beogradu so si eno le izborili. Eno je dobila Bosna, eno Hrvaška, ostale Vojvodina. Potem je bilo treba najti nosilca in angažiral se je Slovin, kmetijski kombinat Ormož pa je bil z njim povezan prek vina. Tam so postavili akcijsko skupino, tukaj pa direkcijo za izgradnjo.
Vinko: Midva sva delala v kmetijskem kombinatu. Srečala pa sva se že prej, na fakulteti v Ljubljani. Po trinajstih letih dela sem dve leti predaval na višji agronomski šoli v Mariboru agrarno ekonomijo, ki sem jo končal v Zagrebu.
Kako sta postala zagonski par ormoške »cukerce«?
Terezija: V kombinatu smo sladkorno peso sejali že leta 1962. To je bilo za prvo slovensko tovarno sladkorja, ki sta jo vodila Netko Babič in Matko Zemljič. Kapaciteta je bila 1960 povečana na 3000 ton predelave na dan. Investicijski elaborat tovarne je naročil Okrajni ljudski odbor Maribor, izdelal ga je Mašinoprojekt v Beogradu. Eloborat surovinske baze je izdelala Gospodarska poslovna zveza LR Slovenije. To izgradnjo tovarne prepreči prva gospodarska reforma Jugoslavije leta 1964 in pridelava pese se za nekaj časa prekine. 1976 se je začela nova bitka za izgradnjo tovarne sladkorja. Vinko v začetku o svojem sodelovanju ni hotel nič slišati. A sem morala vztrajati, primernega kadra ni bilo, pa sva prevzela midva. On je postal direktor, sama pa sem prevzela surovinski sektor.
Vinko: Za načrte je poskrbel ljubljanski Smelt. Uvajali smo novo tehnologijo. Fakulteta nas je premalo podpirala, razen nekaj izjemnih posameznikov. Samoupravni sporazum za gradnjo so sklenile tri strani - pridelovalci, predelovalci in trgovina (potrošniki). A smo kmalu ostali samo v dvoje; saj veste, kakšna je trgovina.
O »cukerci« se je takrat veliko govorilo kot o politični tovarni.
Vinko: Zelo racionalno smo začeli. Jugoslavija je uvedla sladkorni dinar in nekaj od tistega smo tudi mi dobili. Razpis za ključne kadre smo imeli v Beogradu. Z direktorjem Osoletom sva šla tja in preverila kandidate. Pripeljala sva zakonski par Gere, imela sta že veliko izkušenj, pa še nekaj drugih dobrih sodelavcev sta pripeljala iz Sente v Ormož. Odlično smo sodelovali in odlično delali.
Terezija: Za tri velike novosti se je takrat istočasno odločila Slovenija: jedrsko elektrarno v Krškem, Cankarjev dom v Ljubljani in tovarno sladkorja v Ormožu. Želja po tovarni ima lepo in dolgo zgodovino. Od 1895. Po 1. svetovni vojni je dr. Šuklje že imel v Ljubljani sestavljen odbor za izgradnjo nekje v Preserju. Pa načrti za Dolenjsko so bili izdelani, med Brežicami in Zagrebom. Zadružna zveza je že 1953. podprla zamisel o gradnji tovarne. Prvi investicijski elaborat so izdelali v Mariboru, prvo študijo Mašinoprojekt v Beogradu. Prvo slovensko peso po drugi vojni so vozili v Beli Manastir in Osijek, kjer sta že bili tovarni.
Zakonca Štefančič: Vinko in Terezija. Foto: Tadej Regent/Delo
Potem pa je bilo treba na njive, saj je tovarna že rasla?
Vinko: Dobre strokovnjake smo pridobili. Kupili smo najboljšo tehnologijo, 20 milijonov mark kredita smo imeli pri nemškem dobavitelju BMA, ki nam je dal velike popuste, ker so ga v Vojvodini izrinili. S Siemensovim najnaprednejšim sistemom smo povsem avtomatizirali tovarno. Analizirali smo zemljo, pripravili najmodernejše stroje za obdelavo. Cela fabrika je stala 2,4 milijarde takratnih dinarjev. Bila je en tak žepni biser, tako je bila zložena skupaj.
Terezija: Kmetje so dotlej imeli s peso iz obvezne oddaje po drugi svetovni vojni le slabe izkušnje. Pridelali so jo, pa je dolgo ležala kar ob železnici, dokler je niso odpeljali do tovarn. Zato je bilo najtežje organizirati pridelavo. Na fakulteti nam niso nič povedali, kako se nova poljščina uvaja. Začeli smo leta 1976 s 76 hektari. Do neke meje je še šlo; vedno je del ljudi zelo dojemljiv za novosti, potem pa se ustavi. Profesor Jenčič nam je govoril, da je najtežje delati z malimi kmeti. To je tako, kot da bi pasel vrečo bolh, je pravil. Naši kmetje so bili drobižki, le 30 do 50 arov so lahko posejali, pozneje pa so se razvili in imeli že 3 in več hektarov pese v kolobarju.
Na njive ste pripeljali najdonosnejšo poljščino dotlej. Je to vplivalo tudi na druge kulture?
Vinko: Za Evropo in kmetijski poljedelski sektor je pesa kot industrijska rastlina pomembnejša od sladkorja samega. Je ena najbolj kapitalskih kultur. Veliko prinaša v urejen poljedelski kolobar. V teh desetletjih pridelave so se naše njive bistveno spremenile. Pesa ni dvignila le prihodka, intenzivirala je celotno poljedelstvo. V to smo šli, da damo pečat kmetijstvu. Prva leta smo sladkor delili po razdelilniku. Manjkalo ga je in ga nisi smel kar tako prodati nekomu. Potem pa je 1986 prišla drugačna kriza in sladkorja je bilo toliko, da ga nismo mogli prodati. Takrat smo organizirali svojo zadrugo. V najinem obdobju smo poplačali vse kredite.
Terezija: Dvajset do štirideset let traja uvajanje nove poljščine, pravijo strokovnjaki.
Vinko: Pridelava pese zahteva red, natančnost. Na to se je bilo treba navaditi. Mi smo to kmete naučili. Štiri leta zapored smo se vsi v tovarni zaposleni enkrat odpeljali z avtobusi na njive pomagat obdelovat pridelek. Bilo je dobro vzdušje.
Torej ste gradili tudi kolektiv s pripadnostjo tovarni?
Vinko: Vse smo imeli. Lastno ambulanto in lastnega zdravnika v tovarni. Pa polovico manj bolniških od slovenskega povprečja. Razpise za inovacije in nagrade zanje... Kakih štirideset stanovanj smo zgradili za delavce. No, zdaj pa vsak dan poslušam vse to, kaj se dogaja s prekarnimi delavci. A ni to in še marsikaj podobnega sramota za državo?
Tovarni je glavo odsekala Evropska unija?
Terezija: Reforma trga sladkorja je bila velika neumnost in velikanska škoda. Pa cel kup napak je bil pri zapiranju tovarne. Izigrali so določbo, da se morajo o zaprtju odločiti vsi pogodbeniki. Namesto naših pogodbenih kmetov se je odločal le nek odbor. Vprašati bi bili morali naših 1600 kmetov, ki tovarne zagotovo ne bi bili pustili zapreti. Obljubljali so nam nove razvojne programe in dokazovali, kako da se sladkor več ne splača. Reforma je celo določala, da se novejših tovarn ne zapira, a je pri nas šlo vse mimo tega. Da se dela po uredbi, je bila odgovorna država - kmetijsko ministrstvo in vlada.
Mislim, da take stvari ne morejo zastarati in da bi nekdo za nepravilnosti vendarle moral še vedno odgovarjati. Kmete so zavedli z nadomestili, ki so jih nekaj let dobivali, ker niso mogli več pridelovati pese.
Vinko: Tudi na Hrvaškem so Nizozemci kupili tovarno, a so jih tam potem vrgli ven. Niso pustili, da bi jih tako izigrali, kot so nas. Pri nas so jim razgradnjo dovolili vsi, vlada, kmetijsko ministrstvo in tudi občina. Če bi bila država želela obdržati tovarno, bi jo takrat lahko odkupila nazaj. Tako pa so za razgradnjo tuji lastniki dobili 34 milijonov, za 8 milijonov so prodali Pfeifer & Langenu pakirnico in silose, 4,5 milijona so dobili za opremo, ki so jo prodali v Virovitico, pa še 4,5 do 5 milijonov bodo iztržili za parcelo v Ormožu. Veliki v Uniji nas dobro obirajo, pogoje priredijo zase. Naši pa potem nam razlagajo, da so v Bruslju pač tako rekli.
Pa še kazen zaradi nepopolne razgradnje smo plačali?
Terezija: Samo razpravo v parlamentu bi morali slišati, ko je šlo za usodo tovarne! Kako so lagali! Združenje pridelovalcev je vodil Franc Jurša, odbor pa naš sedanji župan Alojz Sok. Ministrica je ponavljala njegove besede, da je tovarna obsojena na umiranje na obroke. Dva poslanca je imel Ormož v parlamentu, pa je izgubil tovarno. Ves čas je vse teklo narobe, nič ni čudnega, kako se je klavrno končalo. Plačilo kazni pa izvira iz prevare z elementi korupcije. MKGP je vrnilo varščino, ki bi jo imeli za poplačilo kazni, en dan po volitvah v DZ leta 2014 z drugostopenjsko odločbo, čeprav je zadeva bila že na sodišču v Ljubljani. Potem je bil vsega kriv državni pravobranilec pred upokojitvijo g. Bembič.
Kam pa nas peljejo prihodnja leta? Proti novi »cukerci«?
Terezija: Verjamem, da jo bomo spet imeli!
Vinko: Pri Pahorju in Janši smo intervenirali pred podiranjem tovarne, pa ni nič pomagalo. Nekoč so nam izdali, da za uvoz hrane porabimo 2 milijardi na leto, zdaj pa že dolgo ne povedo, koliko je to zdaj. Ponovna setev sladkorne pese lani pa je pokazala, da pri nas pogoji zanjo nedvomno so in to dobri. Če se na Štihovi njivi pridelek že vrti okrog sto ton na hektar, potem to marsikaj pove. Zakaj pa Finci lahko pridelujejo peso? Pa Švicarji imajo dve tovarni. Avstrijci jo uspešno pridelujejo.
Menite, da bi se kapital za gradnjo našel?
Vinko: Kapital ne bi bil problem, če bi bil program dober. Hitro bi se javil.
Terezija: Moralo se bo nekaj obrniti. Pogoji kmetovanja v Evropi se spreminjajo.
