Tiskane izdaje
Prvo jedrsko gorivo za krško jedrsko elektrarno je v Slovenijo iz ZDA prispelo oktobra 1980, v reaktorsko posodo so ga vložili ob začetku poskusnega obratovanja maja 1981. Do danes so v Neku, ki je začel komercialno delovati januarja 1983, posredno in neposredno kupili za okoli 4500 ton urana U3O8, poimenovanega rumena pogača.
Z upoštevanjem omenjene porabe in ocene, da je pod površjem Žirovskega Vrha še okoli 16.000 ton urana, bi rudnik lahko zagotavljal gorivo za krško jedrsko elektrarne za slabo stoletje. Glede na načrtovano gradnjo novih reaktorjev po svetu in s tem pričakovano povišanje cene urana, kar kljub po Fukošimi vse glasnejšim nasprotnikom tehnologije napoveduje jedrska stroka, bo koncentrat slovenske rude čez čas morda spet poganjal reaktor v Posavju.
V Krškem nam natančnih cen, po katerih so leta 1990 kupovali uran iz Žirovskega Vrha in na prostem trgu, niso razkrili. V grobem je bil domači uran v tistem času 150 odstotkov dražji od najbolj ugodnih ponudb.
»To je bil navsezadnje eden od ključnih vzrokov za odločitev za zapiranje rudnika v tistem času,« so zapisali v Neku.
Po zaprtju rudnika višja cena rumene pogače
Ob prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja je cena rumene pogače na trgu iz slabih 20 ameriških dolarjev na funt padla tudi pod mejo deset dolarjev na funt.
V času odločitve o prenehanju izkopavanja v Žirovskem Vrhu so bile svetovne cene urana nižje od proizvodnih v večini svetovnih rudnikov. Leta 1996 se je vrednost rumene pogače za kratek čas dvignila na raven slabih 20 dolarjev, kar je večini rudnikov omogočalo profitabilnost. A nato je do leta 2003, ko so vrednosti zaradi strahu pred pomanjkanjem presegle mejo 100 dolarjev, sledil nov padec cen. V zadnjem letu je bilo za rumeno pogačo treba odšteti od 30 do 45 dolarjev.
Nekateri strokovnjaki menijo, da je Slovenija rudnik zaprla prezgodaj. V Neku dopuščajo možnost, da bi znova uporabljali slovenski uran: »Cene urana na svetovnem trgu so odvisne od številnih dejavnikov, predvsem od ponudbe in povpraševanja, stroškov izkopa in predelave uranove rude in izdatnosti oziroma vsebnosti urana v rudnini. Če se bo poraba še naprej povečevala in bo nastala še kakšna dodatna motnja na trgu ali politična nestabilnost v državah, kjer izkopljejo največ uranove rude, bi bilo vsekakor bolje, da bi Slovenija rudnik Žirovski Vrh lahko ponovno aktivirala.«
Slovenski uran vozili
Krška jedrska elektrarna je v zadnjem obdobju za jedrsko gorivo v povprečju odštela 33 milijonov evrov na leto, od tega je izdatek za rumeno pogačo ocenjen na 13 milijonov evrov.
V Žirovskem Vrhu so 452 ton urana pridelali iz 3.307.000 ton izkopanin, med katerimi je bilo 633.000 ton uranove rude. To so zdrobili in zmleli, odstranili jalovino, prečiščen rumen koncentrat pa so dobili z raztapljanjem uranovih mineralov.
Rumeno pogačo so iz Slovenije vozili na analizo v Nemčijo, predelava urana do uranovih tabletk premera osem in dolžine 9,8 milimetra pa je potekala v ZDA. Rumena pogača se običajno pretvarja v uranov heksafluorid (UF6) v plinastem stanju, ki se nato z ločevanjem obeh najbolj pogostih izotopov urana (urana-235 in urana-238) obogati. Obogateni uranov heksafluorid pretvorijo v uranov dioksid v obliki prahu in ga stisnejo v tabletke. Te so vložene v gorivne palice, ki jih je v enem gorivnem elementu 235.
Krški jedrski reaktor je sestavljen iz 121 gorivnih elementov, ki vsebujejo 50 ton urana. Od tega je približno 95 odstotkov izotopa urana 238 in pet odstotkov izotopa urana 235, ki ga je v naravnem uranu (pred obogatitvijo) le 0,71 odstotka.
»Nek ne kupuje uranove pogače, konverzije in obogatitve posamezno, ampak le kot celoto,« razlagajo energetiki. Sveže gorivo v Krško prihaja vsakih 18 mesecev, ko med remontom zamenjajo dobrih 50 gorivnih elementov. Izrabljeno gorivo, ki vsebuje 96 odstotkov urana in plutonija ter ob potrebni predelavi predstavlja surovino za novo gorivo, začasno skladiščijo v bazenu z vodo v Neku.
