Desetletje po opravljenem delu podizvajalci bijejo boj za plačilo

Ljubljana – Podizvajalci v gradbeništvu nimajo več tako velikih težav z neplačili kot pred leti. Kljub temu pa so stare rane nekaterih podizvajalcev še vedno odprte in se tudi rešujejo na sodiščih. Geoinženiring, podizvajalec SCT, je bil neuspešen v tožbi, v kateri je od naročnika projekta, države, zahteval poplačilo.

Ministrstvo za okolje in prostor je leta 2007 s SCT sklenilo pogodbo za dela na odlagališču jalovine iz rudnika urana Žirovski vrh. Družba Ivana Zidarja je za podizvajalca najela podjetje Geoinženiring. Obe podjetji sta dela opravili.

Ministrstvo je SCT plačalo 90 odstotkov vsake izstavljene začasne situacije, desetino pa je zadržalo, ker SCT ni izročil bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi. SCT pa tudi ni poplačal Geoinženirnga; plačal mu je dobrih 81 tisočakov, preostanka v višini slabega četrt milijona evrov pa ne.

Po stečaju SCT je Geoinženiring vložil tožbo zoper državo. Skliceval se je na 631. člen obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se podizvajalci za svoje terjatve do izvajalca lahko obrnejo neposredno na naročnika in od njega zahtevajo, da jim terjatve izplača iz denarja, ki ga dolguje glavnemu izvajalcu.

Okrožno sodišče pa je ugotovilo, da je država že plačala SCT 90 odstotkov del, vključno z deli, ki jih je na tem objektu kot podizvajalec opravila družba Geoinženiring. Na tej podlagi je sodišče zahtevek Geoinženiringa zavrnilo v višini 90 odstotkov, ugodilo pa mu je v višini 10 odstotkov. Geoninženiring je vložil pritožbo na višje sodišče, a z njo ni uspel, prav tako ne z revizijo na vrhovnem sodišču. Slednje je poudarilo, da bi Geoinženiring moral za sodni uspeh dokazati, da v plačanih začasnih situacijah njegova dela niso bila zajeta.

Stališče višjega sodišča v tej in drugih zadevah ne izhaja iz določbe zakona, nima sistemske opore, je v nasprotju z namenom instituta neposrednih plačil v obligacijskem pravu, neutemeljeno favorizira glavne izvajalce in postavlja podizvajalce v neenak položaj, je lani v svojem članku v Pravni praksi zapisal Mitja Šuligoj, odvetniški kandidat v Odvetniški družbi Brulc, Gaberščik in Kikelj. Namen 631. člena OZ je namreč, da se omogoči poplačilo podizvajalca, ki je svoje delo opravil skrbno in pravilno, vendar ni dobil plačila. Z neposrednim plačilom pa nista prikrajšana niti naročnik niti glavni izvajalec.

Mirko Požar, ki je pred leti vodil združenje podizvajalcev, pa je ocenil, da bi investitor moral prevzeti odgovornost za plačilo podizvajalca, če je slednji obveščal naročnika o neplačilih glavnega izvajalca. »Najpogosteje je bilo, da niti država ni nadzirala, ali glavni izvajalci plačujejo podizvajalca, niti niso podizvajalci neplačil prijavljali državi. Leta 2007 je bilo vse na višku. Mislim, da v tem letu ni bilo podizvajalca, ki bi si upal iti nad SCT,« je dejal Požar.

Neposredna plačila rešila težavo

V prvih letih krize je mnogo podizvajalcev SCT, Vegrada, GPG in drugih gradbincev na javnih objektih močno trpelo zaradi neplačil. Mnogo jih je končalo v stečaju. Zato je država uvedla sistem neposrednih plačil podizvajalcem. Nov zakon je rešil težavo, je rekel Požar. Združenje podizvajalcev tako ne obstaja več, »ker zanj ni več potrebe«.

Tudi Igor Knez iz pravne službe Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) je rekel, da v zadnjem času ne zaznavajo večjih neplačil podizvajalcem: »Kar seveda ne pomeni, da jih ni - je pa obseg verjetno bistveno manjši kot v preteklosti.«

Kriterij najnižje cene tveganje za podizvajalce

Okvir varovanja podizvajalcev v javnonaročniških razmerjih se, v malce drugačni obliki, ohranja tudi s spremembo zakonodaje javnega naročanja, je dodal Knez.

Vendar pa ostaja ključna težava, ki je po oceni GZS botrovala neplačilom, in sicer kriterij najnižje cene ter nenormalno nizke ponudbe v javnem naročanju gradbenih storirev. »Vse to je recept za neplačilo podizvajalcem, med katerimi je velikokrat tudi država v smislu neplačila davkov in prispevkov. Čeprav so se mehanizmi nadzora in preverjanja v zadnjih letih bistveno izboljšali, pa kljub temu to ustvarja le navidezno varnost podizvajalcev,« je opozoril Knez. Nenormalno nizke ponudbe so lahko razlog za socialni dumping in tudi za neplačila podizvajalcem. Zato na GZS ocenjujejo, da je treba težave nasloviti pri vzroku, torej kriteriju najnižje cene oziroma preverjanju, ali so ponudniki z nenormalno nizkimi ponudbami sposobni izpolniti vse obveznosti.

Najnižja cena je odločilen kriterij pri javnem naročanju gradbenih storitev – za razliko od arhitekturnih in inženirskih –, vendar morajo naročniki izločiti ponudnike, ki ne upoštevajo delovne, socialne in okoljske zakonodaje. Pred dobrim mesecem dni sprejete smernice za javno naročanje gradenj govorijo tudi o izločanju neobičajno nizkih ponudb. Smernice bodo po mnenju Sabine Rupert iz Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije pripomogle k preprečevanju neplačilom delavcev in podizvajalcev.

Knez pa podizvajalce še poziva, naj ustrezno preverijo svoje naročnike, torej ponudnike v javnem naročanju, ali so jih sposobni poplačati. Tako znižajo tveganja takšnega sodelovanja. »Še posebej če imajo podizvajalci že iz preteklosti negativne izkušnje z določenim izvajalcem,« je pristavil.