Tiskane izdaje
V Slovenijo uvozimo iz Hrvaške osemkrat več mesa kot pred petimi leti, čeprav je južna soseda neto uvoznica mesa. To pomeni, da ga uvaža (tudi) zato, da ga izvaža k nam. Podatki kažejo tudi, da popijemo oziroma pojemo skoraj štirikrat več od tam uvoženega mleka in mlečnih izdelkov ter tudi trikrat več hrvaške zelenjave. Naskok sosedov na krožnike slovenskih družin je očiten, izguba suverenosti na področju hrane pa tudi. Živimo torej v novi realnosti, ki so jo prinesle lastniške spremembe v naših živilskih podjetjih in trgovini ter (napačna) strategija v kmetijski politiki.
Najboljši sosed, vse odkar se je znašel v hrvaški lasti, trdi, da se delež njegovih slovenskih dobaviteljev ni bistveno zmanjšal, čeprav se po drugi strani njegovim kupcem zdi, da se število hrvaških izdelkov, ki jih prodaja, močno povečuje, raznovrstnost njegove ponudbe nasploh pa zmanjšuje. Varuh živilske verige načrtuje, da bo prihodnje leto izvedel posnetek dejanskega stanja na trgovskih policah po državi; ugotavljal naj bi, koliko slovenskih izdelkov imamo kupci na voljo. Do zdaj je analiziral le, koliko promocije namenjajo posamezni trgovci slovenskim in koliko izdelkom iz tujine.
Marsikdo se boji, da se bo po tem, ko so se sprostile zaveze, dane ob hrvaškem prevzemu Mercatorja, dokončno odprla dobaviteljska avtocesta, ki pa bo vodila le v eno smer. Agrokorjeve kmetijsko-živilske družbe, na katere je Ante Todorić prenesel del finančnih bremen ob prevzemu najboljšega soseda, nujno potrebujejo dodatne prihodke. Če bi slovenskega kupca vprašali, kateremu kmetu ali delavcu, slovenskemu ali hrvaškemu, bi z nakupom raje zagotovil delo in plačo, je odgovor jasen, a so kupci še bolj kot na to vprašanje, občutljivi na ceno in kakovost izdelkov. Tu pa spet trčimo ob slabo kmetijsko strategijo.
