Tiskane izdaje
Zaradi novih pretresov v evropski in svetovni industriji, ki jih napoveduje francoski prevzem evropskih podružnic ameriškega velikana General Motors, so zaskrbljeni tudi v Veliki Britaniji, saj mednje spada tudi njihov Vauxhall. Bojijo se, da bosta napovedana »iskanje sinergij in zniževanje stroškov« prizadela več kot 1800 izdelovalcev v cheshirskem Ellesmere Portu in več kot 1500 v Lutonu.
Britanski sindikati vlado ministrske predsednice Therese May pozivajo, naj zagotovi ohranitev njihovih delovnih mest, in na Downing Streetu 10 so se po telefonu res že pogovarjali z izvršno direktorico General Motorsa (GM) Mary Barra in novim lastnikom Carlosom Tavaresom, za katerega je, kot so poudarili, Vauxhall »ikonski«.
V Londonu verjamejo, da so njihove tovarne med bolj učinkovitimi v dosedanjem evropskem delu General Motorsa, in upajo, da se novi lastniki ne bodo ukvarjali s politiko, pa čeprav je 14-odstotna lastnica TSA francoska vlada, ki ima po brexitu tudi druge zamere do Velike Britanije. A lahko morebitna ponovna uvedba carin in drugih tarif tudi brez tega podraži proizvodnjo, saj sodobna proizvodnja avtomobilov do dokončanja proizvoda pozna večkratno prestopanje meja avtomobilov in njihovih delov. Drži pa tudi, da bo brexit Britanijo osvobodil omejitev pri državni podpori podjetjem.
Upanje na hitrejši preobrat
»Prepričani smo, da bo z našo podporo preobrat pri Oplu Vauxhallu veliko hitrejši, hkrati pa spoštujemo tudi obveznosti, ki so jih pri GM dali sodelavcem podjetij,« je vsem zagotovil Tavares. In na boljšo prihodnost upajo tudi na sedežu Opla v nemškem Rüsselheimu, kjer se tudi lani niso izvlekli iz rdečih številk, pa čeprav verjamejo, da jim je ta cilj preprečil brexit in z njim povezan padec funta.
Tavares tudi pravi, »da morajo preobrat uresničiti Oplovi ljudje in vodstvo«. Skupaj 19.000 Oplovih sodelavcev v nemških tovarnah v Rüsselsheimu, Kaiserlauternu in Eisenachu je pred izgubo delovnih mest že z dosedanjimi dogovori zaščitenih do konca 2018, pri mogočnem sindikatu IG Metall pa poudarjajo, da naj bo tako tudi vnaprej.
A Oplov Karl Thomas Neumann verjame, da bodo »z visoko motiviranimi in kvalificiranimi sodelavci« presegli 17-odstotni tržni delež v Evropi. S 184.000 zaposlenimi so pri PSA veliko večji od nemškega podjetja, a so ga, potem ko je tudi Peugeot leta 2012 reševala francoska vlada, šele z odločnimi ukrepi spremenili v dobičkonosno podjetje.
Prek Opla do nemških kupcev
Pri Oplu upajo, da bodo lahko te izkušnje pomagale tudi njim, saj novo vodstvo načrtuje dobiček do leta 2020. Francoski prevzem, ki ga sofinancira banka BNP Paribas in ki skupaj z evropskimi finančnimi poslovalnicami General Motorsa stane 2,2 milijarde evrov, naj bi bil končan do konca leta. V Parizu verjamejo, da bodo z Oplovo znamko vendarle prepričali nemške kupce, naj kupujejo tudi francoske avtomobile.
Mnoge že zdaj navdušuje ampera in nekateri drugi modeli, tudi tisti, ki jim je žal za sodelovanjem z General Motorsom, ki je trajalo več kot polovico Oplove 155-letne zgodovine, pa si želijo, da bo francosko podjetje bolje od ameriškega prepoznalo izzive evropske avtomobilske industrije v obdobju protekcionizma novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa - in uspelo pri prodaji Oplovih in drugih avtomobilov tudi na azijskih in drugih trgih. In seveda pri uvajanju avtomatizacije in električnih motorjev, ki bodo odločili, katere svetovne avtomobilske družbe bodo prevladale v 21. stoletju.
Že doslej razvijali modele na skupni osnovi
Kot je znano, sta PSA in Opel doslej že sodelovala in razvila nekaj modelov na skupni osnovi, npr. športni terenec opel crossland X ter citroën C3 aircross; bodoči večji SUV opel grandland X naj bi imel sorodno zasnovo kot peugeot 3008. To naj bi bil po besedah šefa Opla Karla Thomasa Neumanna tudi dokaz, da znajo delati skupaj.
Še bolj ambiciozno tehnično sodelovanje s PSA pa je po pisanju agencije Reuters načrtovano za novo opel corso, ki naj bi ravno zaradi tega na trg prišla nekaj kasneje, kot je bilo sprva načrtovano, menda leta 2020; do leta 2023 naj bi bili tako pripravljeni še trije modeli.
Ob tem se lahko vprašamo, kaj bo v prihodnje z nekaterimi drugimi projekti, ki jih imata obe strani s tretjimi proizvajalci. Tako PSA sodeluje s Toyoto pri malih avtomobilih in kombijih, Opel pa z Renaultom pri gospodarskih vozilih. Zanimivo bo tudi bo videti, kaj se bo zgodilo z električno gnanimi vozili, obe strani sicer govorita o skupnem tovrstnem projektu; PSA in Opel bi utegnila imeti tudi dostop do tehnike gorivnih celic iz projekta, ki ga ima GM skupaj s Hondo.
Opel je bil v ameriški lasti od leta 1929. V zadnjih desetletjih se nikakor ni mogel vrniti k dobičku, samo od leta 2009 so ustvarili devet milijard dolarjev izgube. Že pred leti so ga Američani nameravali prodati kanadski Magni in ruski Sberbanki, pa posel nato preklicali. Tudi GM je že bil mali delničar skupine PSA, pa so tisto nato prodali. Je pa, kot rečeno, imel PSA še pred nekaj leti sam precejšnje poslovne težave; po prihodu Portugalca Carlosa Tavaresa, ki je bil pred tem pod Carlosom Ghosnom vodstvena številka dve v Renaultu, pa se je PSA ekspresno vrnil k dobičku in lani tudi k visoki marži.
Nova skupina s prodajo 4,5 milijona vozil
S pričujočim poslom bo nastala skupina, ki bo imela skupno prodajo približno 4,5 milijona vozil, od tega PSA 3,5 milijona in Opel milijon. PSA je namreč navzoč tudi zunaj Evrope, Opel pač ne. Seveda pa tudi PSA največ avtomobilov proda na starem kontinentu, skupaj z Oplom in Vauxhallom pa imajo v EU tržni delež 16 odstotkov, s čimer so drugi za vodilno skupino Volkswagen (24 odstotkov).
Znamki sta v osnovi generalista s paleto modelov, ki si marsikje konkurirajo. Je pa glede posla ugodno, da sta Opel in Vauxhall močneje uveljavljena v severnejšem delu Evrope, PSA pa v južnem. PSA ima še prestižno znamko DS, ki pa se doslej ni uveljavila tako dobro, kot so načrtovali.
