Interes za Stožice obstaja, postopek bi lahko končali že letos

Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) je vse pomembnejši igralec v slovenskem gospodarskem prostoru, saj odloča, katera podjetja je vredno rešiti, kako in komu jih prodati ter za katere ni več upanja. Nad prestrukturiranjem podjetij, delovanjem DUTB in vojnami z nekaterimi dolžniki bedi glavni izvršni direktor Torbjörn Månsson.

Nacionalni preiskovalni urad (NPU) v predkazenskem postopku neuradno preiskuje vašo zaposlitev in hkratni položaj partnerja v družbi Quartz + Co., svetovalcu DUTB. Že večkrat ste poudarili, da ste se izločili iz izbora Quartz + Co. Ali ste z NPU o tej preiskavi že govorili? Kaj jih zanima?

Policija se z mano ali DUTB o tem ni pogovarjala. Zadevo zato poznamo samo iz novinarskih prispevkov, v katerih so le neuradne informacije. Z NPU smo nenehno v stiku in smo jim na voljo z vsemi potrebnimi informacijami. Veliko časa smo porabili za pojasnjevanje okoliščin tudi drugim državnim ustanovam. Naročili smo tudi zunanje mnenje odvetnikov, ki so pred poldrugim letom pregledali primer. Zanimiv pa je čas, kdaj se ta zgodba spet pojavlja.

Zakaj?

Zgodba ni nova, sega v leto 2013. Ob nekaterih naših odločitvah v pomembnih primerih se nekateri trudijo diskreditirati tukajšnje vodstvo. Morda je naključje, ne vem. (Izroči odvetniško mnenje o domnevnem konfliktu interesov.) Vesel bi bil, če bi se ta zgodba raziskala in razjasnila, tako da bi jo lahko pustili za sabo. Zdaj se namreč uporablja za diskreditacijo.

V sklepu odvetniškega mnenja, ki ste ga naročili, piše, da je bilo vaše imenovanje skladno s pravili in da so odločitev o najemu Quartz + Co. sprejeli neizvršni direktorji, zato ni bilo konflikta interesov.

Tako je. Seveda smo se zavedali tveganja konflikta interesov. Tudi računsko sodišče je ugotovilo, da tveganje obstaja. Zato smo poskrbeli, da so bila dejanja skladna s pravili. Če je računsko sodišče sume predalo policiji, je ravnalo prav in jih popolnoma razumem. Če imajo enako obveznost kot mi, morajo sume prijaviti, čeprav nimajo dokazov. Mi obravnavamo zelo veliko primerov, pri katerih sumimo na nepravilnosti, a nimamo dokazov. Denimo, kako se je lahko zgodilo, da je veliko posojilo slabo zavarovano. Nimamo dokaza, da je šlo za kriminalno dejanje, a sume moramo prijaviti.

Čeprav je zadeva v predkazenskem postopku ta preiskava skupaj z visokimi plačami, dragimi svetovalci, nekaterimi odločitvami DUTB spodkopava zaupanje v DUTB, kar pa za finančno ustanovo, ki upravlja davkoplačevalski denar ni dobro. Ali je zaupanje v DUTB spodkopano?

Veliko truda je vloženega, da bi bilo to zaupanje spodkopano. Nekateri se trudijo, da bi ustvarili javno mnenje o našem delu. V tem poslovnem okolju deluje veliko mrež, prek katerih nekateri delujejo in se trudijo oblikovati javno mnenje. Mi po drugi strani ne ponavljamo njihovih dejanj, ne spletamo mrež in lansiramo negativnih kampanj, ampak upoštevamo dejstva in predstavljamo naš pogled. Morda zato nismo uspešni pri prepričevanju javnosti, vendar je na koncu pomembno, kaj bomo naredili. Lahko si dovolimo, da v javnosti nismo priljubljeni, če to ne vpliva negativno na naše delo. Do zdaj ne vpliva, zato smo pri našem delu uspešni. Na koncu bodo pomembni rezultati. Seveda bi radi, da bi imeli večjo podporo in več razumevanja za naše delo, a vedno ne moremo vsega povedati in špekulirati o razvoju posameznih primerov. Nasprotna stran pa včasih nezrelo dela ravno nasprotno.

Kdo spodkopava DUTB?

Zdaj je aktualen nesporazum z upravo Save. Veliko je pisanja, kaj delamo in česa ne, kar pa ne prihaja od tu. Pojavila se je govorica, da nameravamo Savine hotele prodati Hrvatom.

Torej to ni res?

Absolutno ne drži. Kdo pa je prodal hotele Hrvatom?

Hoteli Bernardin.

Včasih je bolje nekoga obtožiti nečesa, kar počneš sam. Mi ne moremo igrati enake igre.

Zgodbo s Savo ste začeli z veliko zgodbo o združitvi hotelov pod vašim vodstvom, a ta načrt se je zrušil.

Ne, zadržan je.

Čeprav se načrt ni pričakovano uresničeval. Je to tudi vaša krivda?

Menim, da ne. Naj pojasnim od začetka. V primeru Save smo imeli več možnosti. Prva je bila, da damo upravi Save možnost, da pripravi načrt finančnega prestrukturiranja in da ga izvede. Velikokrat smo pojasnili, zakaj načrta nismo podprli: ni bil dober ne za turistične kapacitete ne za upnike, sedanji lastniki pa bi obdržali velik del sedanje lastnine. Podpora načrtu bi pomenila nedovoljeno državno pomoč. Morda je naša krivda, da smo pri tem vztrajali predolgo, a ta časovni načrt ni bil odvisen od nas. Videli smo, da načrta prestrukturiranja ne moremo podpreti, zato smo poiskali druge možnosti, denimo prisilno poravnavo in stečaj. Ker so bila nekatera posojila zastavljena z delnicami Save turizma, smo imeli možnost uporabiti hitrejšo rešitev z unovčenjem zapadlih terjatev. Jasno je, da zakonodaja daje takšno pravico. Če bi to uspelo, bi lahko hitreje začeli poslovno prestrukturiranje. Vedeli smo, da bo to dejanje izpodbijano, sodišče pa mora testirati novo zakonodajo. Vendar če ne uporabljamo novih orodij, ki so na voljo, kdo pa jih bo? Kritizirani bi bili, da ne poskušamo hitreje prestrukturirati podjetij. Nekoliko nenavadno pa je, da lahko dolžnik z odredbo ustavi zaseg, kar je storila Sava. Tuje zakonodaje ponavadi tega ne pri unovčevanju zavarovanj ne omogočajo. Upali smo, da bo ta postopek hitrejši, da bo uprava Save bolj zainteresirana za iskanje rešitev, ne pa da se na vse načine oklepa svojih pozicij. Lahko bi izbrali drugačne pravne postopke, a glede na takratne okoliščine drugače ne bi mogli ravnati. Včasih izida ne moremo napovedati. Večkrat, ko bo sodišče presojalo o tovrstnih postopkih, bolj predvidljiva bo postajala njihova uporaba. Potem bo laže biti učinkovitejši in hitrejši.

Zgodba s Savo je nepredvidljiva. Ali imate načrt B?

Zdaj smo v njem ...

... pa načrt C?

Tudi, tudi plan D. Zadeva je kompleksna, delnice Save Turizma smo vrnili Savi, ki je zdaj v prisilni poravnavi. Sodišče je v zvezi s tem imelo nekaj težav v razumevanju vloge Gorenjske banke, ki je povezana s Savo. To je zelo neprimerno. Na to smo se pritožili, višje sodišče pa je okrožnemu naložilo, naj preveri povezanost Save in Gorenjske banke. Zdaj sledi pravi začetek prisilne poravnave, zamudo pa je treba pripisati Savi in Gorenjski banki. Upamo, da bodo postopki hitro stekli ter da bomo lahko začeli finančno in zelo pomembno poslovno prestrukturiranje.

Kaj je z načrtom združitve hotelov, v katerem niso bili predvideni samo hoteli Save?

Najbolje bi bilo, če bi lahko skupaj optimizirali in prestrukturirali večji portfelj hotelov. Zdaj vodimo prestrukturiranje od primera do primera, dokler ne bomo lahko ravnali drugače. Ne moremo načrtovati časovnice, predvsem zaradi sodnih postopkov ne, zato moramo biti v našem delovanju pragmatični.

Kako spor z Gorenjsko banko vpliva na sodelovanje z njo v drugih primerih?

Spor z Gorenjsko banko se občuti tudi v drugih primerih, kjer smo z banko že dosegli dogovor, a si je nato premislila. Z vsakim primerom se ukvarjamo posebej, vendar to ne vpliva le na DUTB, ampak tudi na druge upnike. Gorenjska banka do konca leta potrebuje 13 milijonov evrov dokapitalizacije, o čemer nas Sava ni obvestila pravočasno. Tudi potreba po dokapitalizaciji vpliva na delovanje Gorenjske banke, saj išče priložnosti za dezinvestiranje. Zapleta se, ko banke upnice sprejmejo neki dogovor, Gorenjska banka pa išče možnosti za izhod iz naložbe. Mislim, da vsa njihova dejanja niso komercialno upravičena, ampak je agenda bolj na optimiziranju vrednosti za določene lastnike banke. Tudi mi smo lastniki Gorenjske banke in nočemo, da so naši interesi zanemarjeni na račun večinskega lastnika.

Katero vaše premoženje bo naslednje prodano?

Več procesov se končuje, a o imenih ne morem govoriti. Ne gre za večje premoženje, ampak za transakcije od pet do deset milijonov evrov. Prodajo premoženja torej nadaljujemo. Lani smo izstopili iz nekaj naložb in bili del nekaterih večjih prodaj, ki so jih že začeli drugi. Niti ne bi bil zaskrbljen, če ne bi prodali več kot deset odstotkov portfelja. Ne smemo prodajati prehitro po prenizki ceni le zaradi tega določila. Namen tega je, da smo aktivni. Prodaje naložb smo pospešili, kar se je pokazalo tudi letos. Moramo optimizirati vrednost, zato je vedno treba razmisliti, kdaj prodati. Kot lastnik podjetja pa nimamo vedno enakih možnosti kot zasebni lastnik, zato včasih zaradi državnega lastništva nismo najboljši lastnik. Tudi zato moramo najti druge lastnike, ki bodo za podjetje boljši.

Začela se je prodaja Cimosa.

Čakali smo na dovoljenje vlade Slovenskemu državnemu holdingu, da sprejme potrebne odločitve za pridružitev k prodajnemu postopku. To se je zgodilo. Na žalost je med Cimosovimi kupci zaradi preteklosti še negotovost in radi bi videli nedržavnega lastnika, preden začnejo dobivati nova naročila. S prodajo zato ne smemo čakati. Čas je pravi, da Cimos dobi dobrega lastnika, ki bo podpiral in investiral v podjetje.

Kupci bi radi strateškega lastnika iz industrije.

Nekateri kupci res, drugi pravijo, da je lastnik lahko finančni sklad, ki ima finančno zmožnost podpirati posel. Državna pomoč namreč ni najboljša za podporo podjetju. Najboljši lastnik bi seveda bil dolgoročni strateg, poznam pa tudi dobre primere, ko je bil lastnik podjetja s podobno dejavnostjo kot Cimos nekaj let finančni sklad. Nekateri strategi morda ne bi hoteli kupiti podjetja, ki še ni povsem prestrukturirano. Včasih je možnost za finančni sklad, da v treh letih družbo prestrukturira, vanjo investira in proda strategu. Za zdaj ne vemo, kdo bo najboljši ponudnik. Sicer pa ponudnik, ki bi bil najboljši lastnik, navadno ponudi najvišjo ceno.

Vlada je v vlogi skupščine DUTB sklenila, da boste odkupili terjatve Probanke in lastniške deleže v družbi Litostroj jeklo. Kako ocenjujete to odločitev?

Uspelo nam je dobiti pomoč vlade, da najdemo rešitev. Imeli smo dolg in transparenten prodajni postopek in dobili smo veliko ponudb. Nekatere začetne ponudbe so bile trikrat nižje od zadnjih ponudb. Nazadnje smo vsi upniki dosegli dogovor, razen enega.

Razen Probanke.

Tako je, Probanka edina ni hotela privoliti v ponujeno kupnino, ker so ocenili, da bi njihova izpostavljenost v morebitnem stečaju bila dobre tri milijone evrov višja, kot smo ocenjevali preostali. Ker Probanka ne sme ustvarjati dodatnih izgub, je zanjo težko prodajati pod knjigovodsko vrednostjo. Ker smo od bank kupili slabe terjatve po prenosni vrednosti, ki ni enaka tržni, smo vprašali vlado, ali lahko odkupimo terjatve in poslovni delež Probanke po njeni oslabljeni knjigovodski vrednosti, četudi pri tem utrpimo ekonomsko izgubo. Dobili smo mandat, da to naredimo in Probanki pomagamo, da ne ustvari izgube. Litrostroj jeklo bomo prodali in podjetje rešili.

Zakaj je za davkoplačevalce dobro, da je T-2 v stečaju?

T-2 je do nas izpostavljen za 145 milijonov evrov, ta denar T-2 in njegovi lastniki dolgujejo davkoplačevalcem. Oni ne čutijo dolžnosti, da vrnejo posojilo, odkar obstaja pravna možnost za izpodbijanje zavarovanj. Predlagali so, da bi posojilo odplačali v zelo daljni prihodnosti, pa še to le del 145 milijonov evrov. Z vabilom za odkup terjatev smo preverili trg in ugotovili, da je plačilo, ki bi ga T-2 namenil davkoplačevalcem zelo majhen glede na prejete ponudbe. Kaj potem storiti? Vemo, da gre za zelo dobičkonosen posel, vreden veliko več od posojila. Lastniki pa ne želijo vrniti kredita in ne želijo prodati podjetja, da bi dobili denar za poplačilo posojila, mi pa moramo uveljaviti svojo pravico do poplačila. S prodajo podjetja bi dobili veliko več denarja, kot lastniki ponujajo. To lahko dosežemo le s stečajem podjetja. Ali je to dobra rešitev? Glede na razmere je na žalost edina, da denar dobimo. Seveda bi lahko dosegli višjo ceno s prodajo podjetja, če bi imeli polno podporo lastnikov. A ker je T-2 dobičkonosno podjetje smo prepričani, da bomo našli dobrega lastnika. Poleg tega je veliko tveganje, da denar odteka iz T-2 prek povezanih podjetij. Če bi to trajalo dalj časa, ne bi bilo dobro za davkoplačevalce. To je naš denar, mi smo ekonomski lastniki.

Zdi se, da se DUTB pri prestrukturiranjih rada poslužuje postopkov prek sodišča, torej prisilne poravnave in stečaja.

Ne, bolje je, če najdemo rešitev brez teh postopkov. Šest mesecev smo spodbujali upravo Save, da pripravi načrt prestrukturiranja, ki je zunajsodni postopek. Vaša ugotovitev ni prava, sodnih postopkov pa uporabimo, če moramo s tem zaščititi davkoplačevalce.

Banke se manjkrat odločajo za postopke pred sodišči. Zakaj taka razlika?

Ampak jim tudi ni uspelo prestrukturirati podjetij.

Zelo pozno so začele prestrukturirati, do zdaj pa so z dolžniki sklenile 58 krovnih sporazumov o prestrukturiranju (MRA).

Med bankami in nami je razlika. Za banko je najbolje, da najde pot do sklenitve MRA ali da posojilo reprogramira, da ga bo komitent lahko odplačeval. Bančni posel je namreč kreditiranje, manj pa optimiziranje vrednosti podjetja. Za primer: proizvajalec švedskih avtomobilov Saab je šel v stečaj, banke pa so bile pripravljene financirati le posel z rezervnimi deli. Tudi to je bil umirajoč posel, a je nekaj let zagotavljal predvidljiv in dober denarni tok. To je za banko odličen posel. Naš pogled je nekoliko drugačen, saj hočemo optimizirati vrednost kapitala. Včasih je bolje dobiti kratkoročno manj denarja, če je ta namenjen investiranju in povečanju vrednosti naložbe.

Novela zakona o slabi banki tej daje več orodij za prestrukturiranje podjetij. Kaj sprememba zakona pomeni za DUTB?

Res je, daje nam več orodij, tako kot tudi spremenjena insolvenčna zakonodaja. Vendar je še prezgodaj oceniti zmožnosti zakona. Orodja so nova in še posebno v tej državi jih bodo posamezniki poskušali izpodbijati. To za nas ni dobro, ker smo v prestrukturiranjih v tekmi s časom, z vidika prava pa morajo biti zakoni preizkušeni na sodišču. Zato preteče veliko časa, preden nova orodja postanejo učinkovita. Nekatera orodja pa omogočajo takojšnje ukrepanje. Vse, kar nam zagotavlja financiranje in s kupovanjem konsolidacijo sredstev, je za nas dobrodošlo. Prav tako je dobra možnost prevzem sredstev Probanke in Factor banke, saj včasih porabimo preveč časa pri branjenju različnih interesov kot, denimo, v primeru Litostroja jeklo.

Od časa do časa se v medijih razširi novica, da se je pojavil domnevni investitor za Stožice. Kakšna je resnica?

Interes obstaja, ne morem pa tega komentirati, dokler se prodaja ne zgodi. Menim, da bomo v treh ali štirih mesecih postopek končali. A za to potrebujemo čas. Interes obstaja, pogovori potekajo, kaže precej dobro, a položaj je zelo zapleten. Vpletenih je veliko deležnikov, zato so za zaključek postopkov potrebni trije ali štirje meseci, morda bo trajalo pol leta. A videti je, da bomo našli rešitev še letos.

V Stožicah se bo torej gradil nakupovalni center?

Ne vem, logična bi bila komercialna dejavnost. A nisem delal analiz glede potreb po novih trgovskih prostorih. Glede na izkušnje od drugod pa je presenetljivo, koliko trgovskih prostorov lahko mesto prenese.

Že zdaj je veliko trgovin glede na število prebivalcev.

To je splošna ugotovitev, a v praktično vseh večjih mestih je bilo zgrajenih veliko trgovin. Enak občutek imam na Švedskem. Ob novem velikem stockholmskem stadionu gradijo nakupovalni center Mall of Scandinavia in ne vem, kako ga bodo lahko napolnili s trgovinami. Bomo videli. Ne bi bil pa presenečen, če bo čez pet ali deset let to fantastičen prostor.

Imajo Švedi radi Alpinine tekaške čevlje?

Seveda, tudi nekateri od zlatih olimpijcev so jih uporabljali.

DUTB je lastnica Alpine in jo boste prodajali.

Alpina je dobra blagovna znamka in dobro podjetje, ki bi ga radi podpirali in razvijali.

Kakšni so vaši načrti?

Potrebno je poslovno prestrukturiranje. Strategijo podjetja bomo verjetno nekoliko spremenili, in sicer od proizvodnje na zalogo do proizvodnje, ki bo bolj odvisna od povpraševanja. Tako bomo krepili blagovno znamko, da bi še naprej bila premium znamka. Ponavadi namreč ni najbolje zapolniti proizvodnjo, nato pa izdelke razprodajati z velikimi popusti. To je eno od področij, na katerem lahko kot novi lastnik pomagamo. S tem bomo povečali vrednost podjetja, ki ga bomo nato prodali.

Ali že imate potencialnega kupca, ali obstaja interes?

Interes je že zelo dolgo. Vendar moramo podjetje pred prodajo najprej poslovno prestrukturirati.

DUTB je paket terjatev do ACH, Elana, Polzele in Adrie Airways prodala Bank of America Merrill Lynch (BAML), ta pa naprej ruskemu skladu VR Capital. Ste pred prodajo vedeli, da je BAML le posrednik?

Mislim, da niso prodali vsega, tega ne vem. Dve stvari sta se zgodili glede te transakcije. Prvič, dali smo priložnost zasebnim vlagateljem za vstop v podjetja, kjer mi kot družba v državni lasti zaradi pravil o državnih pomočeh ne moremo pomagati. To je bil eden od razlogov za izstop iz teh naložb. Država je v takih primerih namreč slab lastnik. Še posebno če je bila državna pomoč že dana, kot je bila Polzeli, Elanu in Adrii Airways, so nadaljnja dejanja lastnika še strožje presojana. BAML ima sredstva po različnih sektorjih in mislim, da je ponavadi zelo dober partner pri prodaji kreditov. O prodaji terjatev VR Capitalu morate vprašati njih. O tem se z njimi nismo nikoli pogovarjali.

Ali je bila ta prodaja za vas presenečenje?

Da in ne. Druga velika stvar, ki se je zgodila s to transakcijo, je, da smo ustvarili trg za prodajo in nakupe kreditov. Investitorjem smo poslali zelo močan signal, da je v Sloveniji trg za slabe terjatve. To je zelo pomembno, ne le za nas, ampak tudi za banke, ki imajo še veliko nedonosnih terjatev. Ena od rešitev za njihovo znižanje v portfeljih bank je tudi prodaja drugim, ki jih včasih lahko bolje upravljajo. Zato bi bilo narobe reči, da smo razočarani, ker je BAML terjatve prodala naprej. Nimam trdnega mnenja o tej nadaljnji prodaji terjatev. Pomembno je, da zdaj imamo trg za kredite. Veliki investitorji v slabe terjatve pa so BAML, KKR, Bain, VR in tako dalje. Skladi morajo na nekem trgu upravljati vsaj 50 milijonov evrov, da imajo na njem lastne ljudi ali da najamejo storitve za upravljanje teh terjatev. Vesel sem, da nam je uspelo ustvariti ta trg, predvsem po negativnih dogodkih v zvezi s privabljanjem zasebnih vlagateljev v Slovenijo, če govorimo o Telekomu. Dobro je, da so kupci za slabe terjatve. Upamo pa tudi na dober razvoj dogodkov za podjetja.

Na splošno pa ni dobro, če ste presenečeni, da kupec tako hitro proda naprej, ker to v nekaterih primerih lahko povzroči težave podjetju.

Ampak govorimo o kreditih, ne lastniških deležih. Take prodaje niso nenavadne, da se doseže prava mera tveganja v izpostavljenosti. Delitev tveganja s prodajo dela izpostavljenosti je normalna.

V Sloveniji ste že več kot dve leti. Kakšne so vaše dosedanje izkušnje? Nad čim ste presenečeni?

Morda postajam lokalec, nič več me ne preseneča. Kritike ne smejo preprečiti, da ne bi delovali. Sem optimist, kajti le tako lahko delamo in pokažemo rezultate. Naredili bomo, kar je treba, s sodnimi in zunajsodnimi postopki. Zavedam pa se, da sem izpostavljen do najslabšega dela slovenskega gospodarstva, tistega s težavami. Veliko je tudi dobrih podjetij. Sicer pa me je že od mojega prvega leta v Sloveniji motila percepcija, da je kozarec pol prazen. Ključno je, da gre za kozarec, ki ga lahko napolnimo. Veliko časa smo leta 2013 porabili, da smo ugotovili, ali je DUTB pol poln ali pol prazen kozarec. Dejstvo pa je, da mora vodstvo najti vodo, da ga vedno znova napolni. Preveč se ukvarjamo s preteklostjo kot s tistim, kar se dogaja zdaj. Razumem, da je velika potreba po razčiščevanju vzrokov za bančni primanjkljaj, vendar zdaj moramo predvsem zagotoviti, da dobimo nazaj čim več denarja. DUTB je najlažje predstaviti v slabi luči, če rečete, da tujci tu veliko zaslužijo. To je zelo populistično in enako je povsod. Vendar, ali je to res potrebno, ko govorimo o 4,4 milijarde evrov, ki se jih trudimo dobiti nazaj?