Aleš Kuhar, agrarni ekonomist: Ko padeš, se je težko pobrati

Ljubljana - Pri nas je o velikih agroživilskih sistemih že skoraj bogokletno govoriti, ker že politiki vidijo, da je oportuno govoriti o majhnem kmetu, ne pa o tem, da bi vzpostavljali konkurenčne, povezane agroživilske sisteme. Ti veliki tako umirajo, majhni pa bolj ko ne životarijo s subvencijskim dotokom denarja, pravi agrarni ekonomist Aleš Kuhar v svoji oceni vitalnosti slovenskega živilskega sektorja, katerega pomembni deli lastniško polzijo v tuje roke.

Kaže, da postajajo glavni igralec v regiji hrvaška podjetja, čeprav je tamkajšnje gospodarstvo v slabši kondiciji kot slovensko?

Res je, v regiji se postavljajo novi igralci v kmetijsko-živilskem poslu. Hrvaški kapital se konsolidira tudi južneje. Živilska industrija je v strukturi industrijske proizvodnje države daleč bolj pomembna, kot je pri nas. Mislim, da pomeni kar okoli 20 odstotkov prihodkov njihove predelovalne industrije, kar je petkratnik v Sloveniji.

Država tudi bolj podpira ta sektor kot ga pri nas?

Tako je. Agroživilski koncerni pri njih so že zdavnaj prerasli meje države. Tako je vprašanje, kdo zdaj koga diktira in kdo komu določa tempo.

Tudi mi smo imeli kar nekaj velikih agroživilskih igralcev, ki so hoteli postati regionalni igralci, a se je vse skupaj sesulo, vse od Mipa dalje.

Drži. Pred kratkim sem bil na konferenci FAO, na kateri je bila tudi delavnica za manj razvite države Srednje Azije. Zdrznil sem se, ko sem slišal ljudi iz Ukrajine, Albanije, torej iz manj razvitih držav, kako so politiki pri njih že dojeli, da ne moremo več govoriti ločeno o kmetijstvu in živilski industriji, ampak le o preskrbnem sistemu. Zgodba hrvaškega uspeha je, da so vzpostavili sistem. Tam je bil najmočnejši konsolidator v verigi trgovec, v Sloveniji pa trgovina ni konsolidirala verige v tem smislu, da bi naredila močne igralce.

Saj imamo tudi pri nas kakšnega močnega igralca, na primer v perutninarstvu.

Belo meso je eden od redkih sistemov, ki je močan in regionalno prisoten. To, kar se je zgodilo na Hrvaškem, v Sloveniji pa ne, je, da smo pri nas dvajset let ohranjali dober položaj majhnih, neprofesionalnih ali pa polprofesionalnih kmetij. Mi imamo v strukturi slabo petino profesionalnih kmetov, vseh drugih 80 odstotkov je bodisi upokojencev ali pa delnih kmetov. Na Hrvaškem je nastala zelo velika revščina na podeželju. Ljudje, ki so imeli kmetijsko zemljo, so seveda ugotovili, da ne bo šale: prevladala je konsolidacija povečevanja površin in najmočnejši, največji so brez podpore države začeli prevzemati majhne.

Pri nas pa je v tem delu prevladal socialni vidik?

Ja, pri nas pa je socialni vidik absolutno primaren. Ne morem soditi, ali je to prav ali ne. Rezultati so različni. Mi imamo podeželje, kjer je življenjski standard relativno visok. Posttranzicijskih pretresov ni bilo, vendar nimamo močnih agroživilskih sistemov. Zaradi tega imamo v strukturi povprečno še vedno zelo zaostalo kmetijstvo. Imamo le približno deset tisoč od skoraj 70.000 kmetij, ki so nekje v evropskem povprečju, v ozadju pa je velika skupina gospodinjstev, ki pa, žal, niso ekonomski subjekti.

To je slabo tudi za predelavo in razvoj verige?

Absolutno. Tempo konkurenčnega agroživilskega oziroma preskrbnega sistema se začne v primarnem sektorju. V prireji mleka je bila konsolidacija izvedena najdlje: nastale so velike spremembe in primarni sektor je povprečno dosegel verjetno najvišjo stopnjo primerljivosti s konkurenčnostjo kmetijstva v EU. Sistemi se pa lomijo drugje. Če bi kdo podrobneje pogledal in razčlenil, kako deluje slovenski preskrbni sistem z govedino, bi ugotovil, da smo na ravni Južne Afrike in ravnanja z diamanti. Imamo naravne danosti, da bi bili v vrhunski kakovosti mesa govedi vodilni v regiji, vendar ne znamo vzpostaviti preskrbnega sistema, organizirati kakovostno rejo, dobavo telet. Rejska tehnologija je zelo napredovala v razvoju do okolja prijaznejše tehnike. In o tem nikjer nihče ne razpravlja, nikogar to ne skrbi. Podeželski prostor je tak, kakršen je – vzdrževan s subvencijami, zelo veliko je pollegalne ekonomije, s katero si kmetje pač izboljšujejo svoj dohodkovni položaj.

Se res ne da nič spremeniti?

Težko. Tudi ne vidim politika, ki bi rekel, naredimo zdaj ta subvencijski obrat in dajmo samo tistim z razvojno potenco. Tudi evropska kmetijska politika je taka, da nekih resnih strukturnih prelomov ni pričakovati.

Hkrati pa se nam samopreskrba zmanjšuje?

Ja, formalna samopreskrba pada, ker glavnino fronte samopreskrbe seveda držijo veliki sistemi.

Take smo imeli še pred desetimi leti in takrat je bil ta delež samopreskrbe precej večji.

To je res, ampak politično, govorim o dnevni politiki, je zelo tvegano radikalno obračati kurs. Posluh za to razvojno paradigmo ima v Sloveniji zelo malo ljudi.

Po drugi strani nas pa Hrvaška, ki je pozneje stopila v EU, prehiteva?

Pa Srbija tudi. Madžarska nas je že zdavnaj ...

Kaj to pomeni za državo, ki so ji nekoč pripisovali razvojno perspektivo tako opevane Švice?

Ne vem, če smo zdaj še lahko opevana Švica. To je res razvojni problem, ki pa bi ga moder politik z dolgoročnim ciklom lahko zasnoval s svojo politično agendo. Seveda bi se rezultati tega pokazali čez pet, sedem, deset let.

Torej ste bolj ko ne pesimistični?

Takšno je realno stanje in s tem se nihče ne ukvarja. Politika in tudi celotna administracija v kmetijstvu se premalo potrudita, da bi razumeli ekonomske ponderje. Slovenci smo pogosto fascinirani nad nekimi mikrozgodbami, ki so seveda lahko zelo lepe. Ampak seveda govorimo o več tisoč, deset tisoč evrih prihodkov, po drugi strani pa zato, ker se s tem sistematično nihče ne ukvarja, hirajo podjetja s sto milijoni evrov. Politika zelo nesorazmerno veliko pozornosti namenja malim sistemom ali pa malim kmetom, zelo mačehovsko ali pa nestrateško pa se ukvarja z velikimi podjetji. Če se vrnem na začetek najinega pogovora: to je državam, ki sem jih omenjal, zelo jasno. Zakaj? Ker so pač doživele resno krizo in razpad sistema in razumejo, da dolgoročnost razvoja majhnih kmetij temelji tudi na velikih. Pojavljajo se neki novi koncepti integratorjev na primarni ravni, po katerih razviti večji kmetje vključujejo svoje znanje in integrirajo manjše okoliške kmete, da tudi oni sodelujejo v preskrbni verigi.

Je to novo zadružništvo?

Ja, na neki način. To je model, ki ga imajo Albanci, Ukrajinci ... Ti njihovi veliki sistemi delujejo tako, da tudi država podpre kmeta integratorja, da vključi dobavitelja. Primerljivo, denimo, pri nas delujejo prašičerejci: farma ima kooperante, ampak to obstaja na precej nižji ravni. Država razume, da je treba vzpostavljati sistem, da je te kmete treba iz neformalne ekonomije potegniti, iz nekega socialnega sna, v katerem živijo v Sloveniji, in jih uvesti v formalno ekonomijo.

Glede tega smo očitno zamudili kar nekaj let?

Zamudili ali pa šli v napačno smer.

In to je vzrok tudi za propadanje velikih agroživilskih sistemov?

Najbolj je bil tu na udaru in zato tudi delno sesut vinarski sektor, predvsem severovzhodna Slovenija. Na Primorskem so ostala Brda, za Vipavo bomo videli, kaj se bo zgodilo po prodaji ukrajinskemu lastniku. Zgodil se nam je razpad sistema v prašičereji, pri čemer ne moremo mimo dejstva, da je bila slovenska prašičereja pred štirimi desetletji svetovna elita, tehnološko so bili v svetovni špici.

Mislite na farmo Ihan pod vodenjem Lucijana Krivica?

Ja, to so bili kljub vsemu sistemi, ki so bili razvojno, raziskovalno-znanstveno napredni. Večji sistemi, ki so ostali, pa zaradi različnih stvari zelo težko dihajo.

So kapitalsko neustrezni, nimajo ustrezne pomoči bančnega sistema?

Ja, mi smo kot narod še vedno klavci, na podeželju je še vedno zelo močna želja, da bi imeli svoje mesnine. Neverjetno veliko je zakolov in predelave v primerjavi z Avstrijo. To je velik kulturni in sociološki fenomen, ki spodbuja tudi potrošne preference. Ljudje po eni strani sami naredijo, veliko pa jih od teh neformalnih ali pa formalnih malih mesarjev kupuje meso. V agregatni porabi je 25 odstotkov domače svinine, po etiketah sodeč, pa je povsod slovensko meso. To so anomalije, ki pokopavajo sektorje. Ko enkrat padeš, se je težko pobrati. V trgovinah pravijo, da je uvoženo svinjsko meso za 40 odstotkov cenejše kot slovensko. Pri tem je seveda treba vedeti, da tisti, ki to pove, ne pove, kako je ta podatek dobil. Dejstvo je, da je Slovenija zelo zanimiv trg za dampinško blago.

Kje vidite največ neizkoriščenega potenciala?

Najbolj neizkoriščen potencial je meso govedi, razvojni potencial ima tudi mlečna industrija, zelo blizu tega je tudi vinarska industrija, če bi bila ustrezneje organizirana. Vinarski sektor je potonil v sivem, črnem trgu. Nič pomembnega več ne izvažamo, na domačem trgu cene padajo, zasebne zvezde so se nekam izgubile. Ugašajo nam veliki izvozniki, kakršna sta bila Vinag in Vipava. Ostajajo le Brda in Puklavec & Friends, ki izvažajo kontejnerje vina, drugi se zadovoljijo s paletami ali še manj.

Za nišne kupce torej?

Ja, to je sicer super, vendar govorimo o nekaj sto izvoženih steklenicah, o izvozu, s katerim se hvalijo te male družine. Velika razlika je, če nekdo vsak mesec izvozi v ZDA kontejner vina ali pa tja nekomu proda po nekaj deset buteljk vina. Sodobne države zelo dobro razumejo simbiozo velikih in malih. Veliki odpirajo vrata, so sposobni stvari integrirati, zadaj pa so nišni igralci in ti si pomagajo. Pri nas pa je problem, ker nišni igralci delujejo kot veliki sistemi, veliki sistemi pa morajo ravnati kot nišni igralci. Skratka, narobe svet.

Mala ekonomija torej, kakršna je celotna Slovenija ...

... potrebuje veliko pameti in nič drugega.

Da ne končava tako pesimistično: kje je v perspektivi agroživilski sektor, kaj je v danih razmerah mogoče narediti?

Nova razvojna paradigma in strategija komisije z novim obdobjem zelo močno poudarja inovacije. Če govorimo o potrebi po inoviranju na Danskem, Nizozemskem, v Nemčiji, o tem, da bodo lovili globalni tempo in da je treba povečevati investicije v razvoj, kaj je potem šele pri nas. Da bi mi v Sloveniji, kjer se še vedno s »karjolcami« vozimo po njivah, imeli neko vrhunsko raziskovalno znanost, ni prav smiselno. Nam padejo že osnovne raziskovalne aktivnosti, teh nimamo. Če glede tega ostaja revščina, ni prav smiselno, da bi se bohotile raziskovalne inštitucije in dobivale denar za nekaj, česar nobeden ne bo znal niti uporabljati niti od tega ne bo koristi. Zato naj bo fokus v izobraževanju.

Kmetijstvo bo potrebovalo kar nekaj časa, da se bo kaj spremenilo, ker je to pač okorel sistem. Kaj pa v takih razmerah lahko naredi naš živilski sektor, kolikor nam ga je še ostalo?

Teh sistemov je ostalo še kar nekaj in izzivi so kar veliki, predvsem lastniško konsolidacijski. Ta zgodba bo družbeno zelo draga.

V tuji lasti je večina proizvajalcev pijač, največja mlekarna pri nas in tudi Droga Kolinska z uveljavljenimi blagovnimi znamkami Donat, Cockta, Argeta, Barcafe, zdaj bo še Žito ...

Sem zelo velik nasprotnik tujemu kapitalu slabega slovesa. Vendar imamo tudi nekaj prevzemnih zgodb, ko so prišli ljudje s konsolidirano lastniško strukturo, in so znali zgodbo obrniti v svojo korist. Če nam ni uspelo zadržati lastništva, ker nismo imeli sposobnih, kakovostnih lastnikov, ki bi podjetja razvijali, potem naj pač pride tujec, kar pa je tudi lahko kakovosten problem. Za Slovenijo na splošno je znano, da smo zelo izgubili ugled in da ne prihajajo dobri lastniki.

Novi lastniki, ki so prevzeli Drogo Kolinsko, Fructal, Ljubljanske mlekarne so ohranili ključne slovenske blagovne znamke in jih tržijo, nadgrajujejo.

Ja, delajo drugače, rezultati so. Za nekatere je še prekratek čas, da bi ocenjevali, v primeru Droge Kolinske že vidimo tendence, kam bo šlo. Treba je gledati pozitivno, podjetja rastejo, se razvijajo. Droga Kolinska je že regionalni igralec in ves med odteče k lastniku. Enako je s Fructalom. Drugače delajo, bolj trdo. Zaposlenost se povečuje, izkazuje dobiček, ki gre sicer ven, davki se plačujejo pri nas. Za zdaj ne moremo govoriti o dokazih, da tuji lastniki, ki so prišli do naših podjetij, delajo slabo. Drugačna je zgodba prevzema našega največjega trgovca. V zvezi s tem bomo morali še malo počakati, da bomo videli, kam namerava vleči svojo zgodbo novi lastnik tega trgovskega sistema.

Kje so po vašem mnenju še mogoče spremembe?

Slovenci kot narod, kot ekonomija smo takšni, da zelo dolgo živimo v nekem udobju, tudi ko nam že gre slabo. Zdaj pa mislim, da se bo treba strezniti. Konkurenčnost je nujno treba okrepiti z velikim sistemom in v svežih razvojnih dokumentih tudi jasno pokazati, kdo ima glavno vlogo v ohranjanju ekonomije v agroživilstvu in kdo ima seveda spremljevalno vlogo.