Lastniki končno prišli do garancije

V štirih letih lastniki ormoške tovarne sladkorja v likvidacija niso dobili niti centa obresti.

Objavljeno
02. december 2015 18.24
Franc Milošič
Franc Milošič

Ormož - Likvidacija ormoške tovarne sladkorja (TSO) se po dolgih letih zapletov vendarle končuje. »Probleme z bančno garancijo smo rešili, zdaj moramo prodati le še lokacijo nekdanje tovarne,« je povedal likvidacijski direktor Jurij Dogša.

Lastnikom tovarne (17 odstotkov domačih in 83 odstotkov tujih, med katerimi je največja nizozemska zadruga Cosun) bi morali zadnji del bančne garancije za razgradnjo - 10,6 milijona evrov od skupaj 43 - vrniti že oktobra 2011, a je denar v Novi Kreditni banki Maribor ležal vse do septembra letos, lastniki tovarne pa v štirih letih niso dobili niti centa obresti.

Sporni manevri kmetijske inšpekcije

Za zaplet pri vračilu je krivo kmetijsko ministrstvo oziroma njegova inšpekcija. Čeprav je TSO oddal končno poročilo o razgradnji in je Agencija za kmetijske trge po ogledu v Ormožu potrdila, da je vse opravljeno po sprejetem programu, je tri tedne pred izplačilom zadnjega dela bančne garancije kmetijska inšpekcija ocenila, da razgradnja ni opravljena po programu.

Po mnenju inšpektorjev bi bilo treba podreti še nekaj objektov, čeprav v programu rušitve niso bili predvideni. Kmetijsko ministrstvo je zato zahtevalo zadržanje 9,6 milijona garancije, nato pa avgusta lani zahtevek znižalo na 1,83 milijona evrov z eno bolj čudaških obrazložitev: dimnika, skladišča, kotlovnice in drugih objektov iz inšpekcijske odločbe res ni treba porušiti, vendar bi njihova rušitev stala 1,83 milijona evrov, če bi jih bilo treba porušiti. Hkrati je ministrstvo znižalo kazen za (nezahtevano) neporušitev s skoraj milijona na 183.000 evrov, poleg tega je zahtevalo še pol milijona zamudnih obresti, ker da TSO obveznosti ni poravnala od marca 2011, ko je nastala zahteva države.

Ker so hoteli lastniki TSO zgodbo čim prej končati, so zdaj iz banke dvignili dobrih osem milijonov evrov, dva milijona in pol bančne garancije pa so pustili državi. Slovenski solastniki tovarne sladkorja so dobili približno 1,2 milijona evrov.

Zaplet med ministrstvom in Evropsko komisijo

Drugi zaplet pri razgradnji, ki pa ne preprečuje dokončanja likvidacije, je med ministrstvom in evropsko komisijo. Dva silosa bi TSO po prvotnem programu razgradnje moral podreti, če zanju ne bi našli uporabnika. Ker je bil nemški Pfeifer & Langen pripravljen kupiti pakirnico sladkorja in silosa, je TSO po takrat veljavnih evropskih pravilih vložil predlog za spremembo programa razgradnje, ki ga je naše ministrstvo za kmetijstvo potrdilo in dovolilo, da silosa ostaneta. Vendar se evropski inšpektorji s tem niso strinjali, in čeprav se je država na njihovo odločitev pritožila, je Slovenijo doletela kazen 8,7 milijona evrov. Država bo iz kmetijskega jamstvenega sklada dobila 8,7 milijona evrov manj denarja.

Interesenti za nakup so

Likvidacijski direktor TSO Jurij Dogša pravi, da je zanimanja za lokacijo tovarne v Ormožu kar nekaj. Vse pa kaže, da je interes madžarskega podjetja Amilum, ki se je dolgo potegovalo za nakup, splahnel. »Prostora tovarne ne bomo prodali po kosih. To je industrijska lokacija, ki ima vrednost prav kot celota. Tu so industrijski tir, plinovod, elektrika, komunikacije, preostali objekti in vse to tvori celoto.« Kdo vse se še zanima za nakup, ni hotel razkriti. Kot pravi, dokler ne najdejo resnega ponudnika.

Med interesenti za nakup dobrih 22 hektarov zemljišča z infrastrukturo in objekti je že nekaj let Združenje proizvajalcev sladkorne pese iz Ormoža. Doslej so se pogovarjali o ceni pet milijonov evrov, je dejal Vlado Hunjadi, ki pravi, da denarja še nimajo. Po novem ga bodo poskušali zbrati doma, in ne s tujimi investitorji. Ker kot društvo ne bi mogli investirati, so že lani ustanovili podjetje Nova tovarna sladkorja v izgradnji, pridelava in proizvodnja, katere direktor je Hunjadi. »Želimo si, da bi združenje v lastništvu imelo vsaj polovični delež, saj bi pridelovalci pese potem lahko o čem tudi odločali,« je povedal za Delo.