Matjaž Čačovič − nagrajen za nazaj, razrešen za vnaprej

Portorož – Kaj so tajkuni ­naredili z Drogo, kaj se je dogajalo v zakulisju vodenja in spreminjanja te gospodarske družbe, kaj je pomenila živilska­ industrija v slovenskem gospodarstvu in kakšna usoda jo čaka, je samo nekaj vprašanj, ki si jih je postavil »oče« sodobne Droge Matjaž Čačovič. Ob 50-letnici družbe je napisal knjigo Droga in jaz − dragocen dokument o podjetju, ki je dajalo kruh na tisoče ljudem.

Zakaj ste se lotili pisanja knjige?

Droga je ena od številnih zgodb, ki so pripeljale do tega, da danes nimamo delovnih mest za mlado generacijo. Moral sem preliti na papir del svojega življenja v tem podjetju. Ko so me 'forešta iz Ljubljane na Obali' pri 37 letih povabili za finančnega direktorja, se mi niti sanjalo ni, da bom le dve leti kasneje generalni direktor ...

... in da boste v kasnejših trinajstih letih temeljito preobrazili Drogo v sodobno in razvito živilskopredelovalno podjetje.

Vstopil sem, ko je bilo na robu finančnega zloma. Kljub izgubi polovice jugoslovanskega trga ob osamosvojitvi in vojni nam je uspela prenova. V začetku leta 2000 smo bili eden vodilnih proizvajalcev hrane na Balkanu. Zgradili smo najsodobnejšo tovarno v Izoli, ki je bila za tedanje razmere projekt za znanstveno fantastiko.

Večkrat ste si prizadevali za združitev Droge z drugimi pomembnimi­ igralci na področju­ živilske industrije. Zakaj ste potem nasprotovali temu ­povezovanju?

Združevanje s Kolinsko bi bilo smiselno deset let prej, ko sta si bili kot družbi še precej podobni, a se Kolinska tedaj s tem ni strinjala. Kasneje takšna združitev ni imela več smisla, ker je bila Droga konsolidirana, z jasno strategijo in vizijo, Kolinska pa ni imela podjetniške vizije. To sem povedal na združitveni skupščini Kolinske. Kljub temu sta se podjetji združili in posledice so bile katastrofalne. Nikoli niso uresničili napovedanih sinergijskih učinkov, o katerih so govorili v stotinah milijonov evrov.

Kakšno vlogo je imel pri vaši zamenjavi Igor Bavčar?

Nimam dokazov, da bi za mojo zamenjavo stal Igor Bavčar. Toda glede združitve Droge s Kolinsko sem mu, ko se mi še sanjalo ni o zamenjavi, jasno povedal, da temu nasprotujem. Videl je, da sem močna osebnost in da bi bil lahko ovira. Bavčar je bil že pred uradnim vstopom Istrabenza v Drogo za povezavo s Kolinsko. S tega zornega kota je lahko tudi on eden tistih, ki so pospešili mojo zamenjavo, o kateri menim, da je bila tudi posledica spleta okoliščin. Nadzorni svet, ki ga je vodil Bogomir Kovač, me je zamenjal 11. decembra 2003, le dobre tri mesece kasneje je imel Istrabenz prvih šest odstotkov lastništva Droge, malo pred tem pa je morala Kolinska odkupiti petinski delež tujcev v Drogi za vrtoglavo (nikoli prej in kasneje) doseženo ceno delnice Droge.

Kako je Bavčar skrbel za poslovanje Droge in drugih družb v Istrabenzu?

Ko je začel kot predsednik uprave Istrabenza, mu je prejšnji direktor Janko Kosmina pustil razkošno zapuščino: 643 milijonov evrov kapitala in 270 milijonov evrov dolgov, pet let kasneje pa je imel Istrabenz le še sto milijonov evrov kapitala in 643 milijonov evrov dolgov. To se zgodi, če politolog (policaj) vodi podjetje!

Trikrat so vas predlagali za menedžerja leta, četrtič ste zavrnili nominacijo. Zakaj?

Pri tistih nominacijah sem spoznal, kako močno je lobiranje v ozadju. Pol leta pred razrešitvijo me je (četrtič) sam Bogomir Kovač predlagal za menedžerja leta. Dobil sem podporo tudi v obalnem klubu gospodarstvenikov, vendar sem četrto nominacijo zavrnil. Ko so po moji odstavitvi vprašali Kovača, zakaj me je pred kratkim predlagal za menedžerja leta, potem pa me razrešil, je novinarju odgovoril z naslednjim umotvorom: 'Nagrajen naj bi bil za nazaj, razrešen pa za vnaprej.' Res izjava, vredna doktorata! Zamenjali so me, ko sem ležal na ljubljanski infekcijski kliniki zaradi bolezni, ki sem jo staknil na službeni poti v Indoneziji. Ravno prav za nadzornike.

Zaposleni so o vas govorili, da ste zelo 'zagamani', toda dobri kot kruh, in da ste 'fotr' Droge. Nekaj zaslug imate tudi pri Tini Maze ...

Lahko rečem, da smo kot sponzor prvi odkrili in sponzorirali (najprej štipendirali) Tino Maze in Primoža Peterko. Ponosen sem na to, da sem imel že tedaj dober občutek za perspektivne športnike in da smo jim pomagali do uspeha.

Kako zdaj kaže slovenski živilski industriji?

Ocena, da je naša živilska industrija v razsulu, ni daleč od resnice.­ Najboljši del Droge Kolinske so pobrali tujci, Perutnina Ptuj je negotova, Žito je na seznamu za prodajo, Pivovarna Laško je omejena na slovenski trg, namesto da bi bila glavni igralec na balkanskem trgu ... Od tega, kar je bilo pojem živilske industrije v osemdesetih in devetdesetih, je zdaj ostalo bore malo.

Slovenska živilska industrija je v osemdesetih dosegala več kot deset odstotkov BDP, zdaj perspektive ni več, država je čedalje slabše preskrbljena s hrano, živilska podjetja imajo izgube, so že ali pa bodo v kratkem prodana tujcem. Ni pričakovati, da se bo kaj premaknilo, razen če bo država resno stopila na drugačno razvojno pot.