Tiskane izdaje
Novartis je samo lani za raziskave in razvoj namenil devet milijard ameriških dolarjev, kar pomeni 19 odstotkov njihovih prihodkov od prodaje. »Za razvoj posameznega zdravila potrebujemo deset let in v našem interesu je, da bodo zdravstveni sistemi v državah dolgoročno močni in stabilni ter tako sposobni plačevati naše inovativne izdelke,« pravi Stephen Moran, globalni vodja za strategijo v Novartisu.
V farmacevtskem gigantu se zato zavzemajo za zdravstvo, ki temelji na izidih zdravljenja (Value-based healthcare). Torej, da so ponudniki plačani glede na rezultate, da se vrednoti izid za bolnika, in ne število zdravljenj, opravljenih operacij, predpisanih zdravil … »Premakniti se morajo od količine k vrednosti, merilo naj bo rezultat zdravljenja. Bolnik mora že v prvi obravnavi dobiti najboljša zdravila, ki mu bodo čim prej omogočila normalno življenje. Zdravstveni sistemi, kakršni so zdaj, nasprotno, spodbujajo, da se dela več, porabi več zdravil, saj to vpliva na plačila, rezultat ni najpomembnejši,« je povedal Moran.
Stephen Moran Foto: Novartis press
Ocene za ZDA kažejo, da je od 20 do 40 odstotkov sredstev v zdravstvu porabljenih za nepotrebne preglede, nepotrebne operacije, rentgene in podobno. Na različno učinkovite pristope v državah po Moranovih besedah kažejo tudi podatki iz raziskave o deležu smrti ob prvi srčni kapi. Razlike v rezultatih se ne kažejo samo med državami, ampak tudi med bolnicami v državi, tudi posameznimi zdravniki v isti ustanovi.
Drugačne bolezni zahtevajo drugačen koncept zdravstva
Države se zavedajo – in nekatere že tudi ukrepajo –, da bodo morale zdravstvene sisteme, ki so bili vzpostavljeni po drugi svetovni vojni in so desetletja delovali, posodobiti. »Okoliščine so se zdaj pomembno spremenile. Velike bolnišnice, ki so bile pripravljene za zdravljenje bolnikov z akutnimi in infekcijskimi boleznimi, za paciente po srčnem napadu ali prometnih nesrečah, zdaj niso več funkcionalne. Bolezni so zdaj postale dolgotrajne, kronične, zdravljenje pa ne poteka samo v bolnišnicah, bolniki potrebujejo tudi drugačne storitve,« je povzel Moran, staranje prebivalstva in podaljševanje življenjske dobe samo še priliva olje na ogenj. Pritiski na zdravstvene blagajne so vse večji in koncept učinkovitega zdravstva – v katerem se velik pomen pripisuje tudi preventivi – je rešitev, ki se zdi čedalje bolj sprejemljiva.
Uvajanje koncepta po Moranovih besedah sicer ovirajo štirje dejavniki. Prvič, vpleteni se ne morejo sporazumeti o merilih. Rezultate ukrepov je včasih težko meriti (oceniti, kakšen je rezultat) ali pa sploh niso merljivi, včasih je težko zbrati podatke ali pa se vpleteni o njih ne strinjajo, ker bodo na podlagi tega ocenjevani.
Druga težava je razdrobljenost finančnih sredstev za zdravstvo in z njim povezane dejavnosti po različnih proračunih. »V vsaki organizaciji skrbijo za svoj proračun, čim več stroškov poskušajo preložiti na drugega, ne da bi pri tem pretirano upoštevali koristi ljudi,« poudarja Moran ter opozarja še na drugo težavo proračunov – njihovo kratkoročnost. Ker so oblikovani za leto dni, se tudi učinek vloženega denarja meri v tem času. Za dolgotrajne kronične bolezni je zelo pomembna preventiva, rezultati katere se pokažejo šele čez leta.
Četrta težava pa je drobljenje odgovornosti. Države bi morale imeti centralnega odločevalca, ki bi racionalno razporejal finančna sredstva v sistemu tako, da bi dosegla najboljši učinek.
Učinkovitejše zdravilo, hitrejša vrnitev v službo
A pomembno je tudi celostno meriti učinek določenega ukrepa, posega, zdravila, pravi Moran. »Zdaj se sistemi tipično usmerjajo na njegovo klinično vrednost, na primer ali je bolnik preživel, ali mu gre bolje, pozabljamo pa še na tri zelo pomembne vidike. Upoštevati bi morali vrednost ukrepa ali zdravljenja za bolnika, torej, ali se je njegova kakovost življenja izboljšala, na primer, ali lahko hodi kot je prej, ali lahko prejema manj injekcij, ali hospitalizacija ni več potrebna.
Za povečavo kliknite na infografiko.
Zdravilo se ne vrednoti niti po vrednosti, ki jo prinese zdravstvenemu sistemu, na primer, ali preprečuje hospitalizacijo. In ne nazadnje, po družbeni vrednosti: kako hitro se lahko bolnik vrne na delovno mesto, ali ne potrebuje več domače oskrbe …,« je naštel globalni vodja za strategijo v Novartisu, ki se usmerja v razvoj samo prebojnih rešitev in na lansiranje tistih zdravil, ki bodo pomenila spremembe v načinu zdravljenja.V njihovem interesu zato je, da države v svojih zdravstvenih sistemih na prvo mesto začnejo postavljati učinkovitost zdravljenja.
»Ko smo naše novo zdravilo za zdravljenje raka, s katerimi se spreminja način zdravljenja, ovrednotili po vseh štirih prej omenjenih vrednostih, smo dosegli znesek od 600.000 do 750.000 ameriških dolarjev na osebo. Končna cena na ameriškem trgu, kjer že imamo dovoljenje za prodajo, je 475.000 dolarjev,« je povedal sogovornik in vrednost zdravila pojasnil z načinom učinkovanja.
Gre za celično terapijo. Bolniku s krvnim rakom v bolnišnici odvzamejo bele krvničke, jih odnesejo v Novartisov laboratorij, kjer opravijo genski inženiring, da so celice, ko jih vrnejo v bolnikovo kri, sposobne napasti rakave celice. Gre za prebojno, personalizirano zdravljenje raka. »Rezultati kažejo, da deluje v 83 odstotkih primerov, če je zdravljenje uspešno, se bolniki odzovejo v prvem mesecu. Bolnišnica zdravljenje farmacevtu plača le, če deluje, »to je inovacija tudi v plačilnem modelu, ki ni dovolj prepoznan. Gremo na vse ali nič, tako kot bolnik, in pokažemo, da verjamemo v svoje zdravilo,« je povedal Moran.
Kot je še poudaril, je sistem zdravstva, ki na prvo mesto postavlja izide zdravljenja, v interesu vseh strani, torej bolnika, farmacevta, ki pred lansiranjem zdravila vlaga v razvoj ter nato pričakuje ustrezno ceno ter zdravstvenega sistema, ki se mora znebiti stroškov za neučinkovito zdravljenje.
Sprememb čez noč ne bo
Kljub vsemu ne gre pričakovati, da se bo politika v državah zelo hitro odločila za prehod na ta sistem. »Ocenjujem, da bi to lahko trajalo od 10 do 15 let, odvisno od pritiskov na zdravstvene blagajne. Sedanji sistem je bil desetletja zakoreninjen, zato čez noč ni mogoče pričakovati sprememb. Pomembno vlogo bo imel tudi odnos javnosti do zdravstvenega varstva.
Čustveno smo navezani na bolnišnice, ljudje menijo, da za zdravljenje potrebujejo stavbo, čeprav to pogosto ni več tako. Vse to se bo kazalo tudi v odzivu odločevalcev. Opažamo pa, da se stvari odvijajo v pravo smer, saj se življenjski slog spreminja, vse pomembnejša postaja skrb za zdravje. Ko bodo ljudje razumeli dolgotrajno preventivno skrb za svoje zdravje, se bo to odrazilo tudi v ukrepih politike,« je povedal Moran.
Na vprašanje Dela o dejanskih možnostih prehoda na sistem učinkovitega zdravstvenega sistema, ki zahteva nekakšno desetletno prehodno obdobje, v katerem bi – ob že zdaj praznih zdravstvenih blagajnah – morali hkrati financirati zdravstvo po starem sistemu in vlagati v preventivo, je Moran jasen: »Hočete reči, da si države tega ne bodo mogle privoščiti?
Mislim, da je prav nasprotno. Zanje bo veliko dražje, če bodo nadaljevale po isti poti. Če bodo sposobne organizirati enotno odločanje ter en sam proračun za zdravstvo s primernim ciklom financiranja, denimo 3–5-letnim, ter potem racionalno alocirati sredstva, bodo prihranki veliki. Pri zdravilih mislim, da mora biti cilj, da se odpravijo nepotrebni stroški v sistemu, da s tem pridobiš sredstva za inovacije, ki so koristna za bolnika. Seveda je tudi zelo pomembno, kakšne vrednote spodbuja: naj bo to kakovost življenja za državljane.«
