Tiskane izdaje
GH Holding je eden od zmagovalcev krize gradbeništva, saj je v nekaj letih zrasel za trikrat. V stečaju sta končala tudi dva od ustanoviteljev, Kraški zidar in Konstruktor VGR, SGP Pomgrad pa se je umaknil. Edini lastnik GH Holdinga je prek družbe MM Teh postal Blaž Miklavčič, ki hitro rastoči izvedbeni inženiring kot predsednik upravnega odbora tudi vodi.
V prvem trimesečju je obseg izvedenih del v gradbeništvu glede na isto obdobje lani padel za 1,5 odstotka, zmanjšal se je predvsem v segmentu stavb. Kako poslujete letos?
To leto je zadnje leto dveletnega podaljška črpanja evropskih sredstev iz finančne perspektive 2007–2013. V Sloveniji ni resnih javnih investicij, ki ne bi bile podprte z evropskim sofinanciranjem. Letos bo gradbeništvo gotovo raslo, zelo močno bo drugo polletje. Prihodnje leto se bodo nekateri projekti iz te perspektive še zaključevali, sicer le iz deleža proračunskih sredstev, nato pa bi se morali začeti projekti, financirani iz nove finančne perspektive. Mi bomo letos glede na leto prej spet rasli.
Lani ste ustvarili 78,5 milijona evrov prihodkov. Koliko načrtujete letos?
Približali se bomo sto milijonom evrov.
Pogled v prihodnost kaže slabšo sliko. Zaloga pogodb v podjetjih je za petino manjša kot leto prej, novih pogodb pa je več kot polovico manj kot prejšnje leto. Imate tudi vi težave z naročili?
Prav gotovo je zalog pogodb manj, ocena, da jih je le za petino manj, je še preveč optimistična. Javni sektor se še ni resno lotil projektov, ki bodo sofinancirani z evropskimi sredstvi iz nove perspektive 2014–2020. Ponavlja se filozofija iz prejšnje finančne perspektive, ko se v prvih treh letih skoraj nikomur ni mudilo, vsi so si vzeli zelo veliko časa za pripravo projektov. Bojim se, da javni sektor spet špekulira, da bodo podaljški. Če nekdo ne bo resno končal te filozofije, bo javnih investicij v letih 2016 in 2017 precej manj kot v zadnjih treh letih.
To za panogo pomeni nov padec.
Letos bo panoga gotovo zagotovila rekordno rast BDP. Upam pa si napovedati, da bo panoga brez resnih sprememb v letih 2016 in 2017 spet delovala na precej nižjih obratih.
Resne spremembe so torej pospešeno črpanje iz nove perspektive?
Trenutno ne izvajamo nobenega projekta, financiranega z javnim denarjem, ki ne bi imel 50 ali več odstotkov evropskega sofinanciranja, veliki projekti so sofinancirani od 75 do 85 odstotkov. Realnost je taka, da se je škoda ukvarjati z investicijami, ki niso podprte z denarjem EU. Ena od možnosti je gotovo pospešeno črpanje evropskih sredstev. Glede na javnofinančno sliko Slovenije pa je še druga možnost, sicer povezana s prvo, to so javno-zasebna partnerstva. V Sloveniji se teh še nismo zares lotili, čeprav se od časa do časa napovedujejo. Bojim se, da imamo težko razložljivo fobijo do javno-zasebnih partnerstev, podobno kot imamo fobijo do tujih investicij. Zelo velik optimist bom postal, ko bomo presegli to mentalno oviro. Živimo namreč v obdobju ekstremno poceni denarja, ki se bo prej ali slej končalo. V prvi fazi ne gre predvidevati, da bi domače banke zaradi svoje konservativnosti v javno-zasebnih partnerstvih sodelovale. Potreben bi bil preboj s tujimi finančnimi partnerji, za izvajanje projektov pa je v Sloveniji dovolj potenciala in kompetenc. Potem se bodo zbudile tudi domače banke.
Konkretno: vlada je napovedala gradnjo novega tira med Koprom in Divačo. Ali je to realno?
Če je kadar koli bilo realno, je to realno zdaj in z vidika Slovenije tudi nujno, saj je vlada oddala prijavo za sofinanciranje tega projekta, kar je mogoče izkoristiti tudi v primeru javno-zasebnega partnerstva. Prijava ima eno samo, ampak zelo veliko pomanjkljivost: Slovenija ni predstavila zaprte finančne konstrukcije, kar ima večina konkurenčnih infrastrukturnih projektov iz drugih držav EU. V tem projektu je treba poskusiti z javno-zasebnim partnerstvom, to je vlada sklenila februarja letos. Zdaj poslušamo, da je treba preveriti vzdržnost projekta, omogočiti različne variante trase, spet se razmišlja tudi o povezavi z Italijo. To je le kupovanje časa. Z drugim tirom se je vsakokratna vlada začela ukvarjati že leta 1999, narejenih je bilo veliko študij in projektov, v zadnjih letih so bila odkupljena vsa zemljišča, pridobljen je bil eden ključnih dokumentov, to je okoljevarstveno soglasje, projekt je tik pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Ta investicija je pravilno osmišljena, po 15 letih pa je potreba po njej še veliko večja. Čas ni naš zaveznik. Premier, ministri in visoki državni uradniki morajo sprejeti zelo veliko odgovornost in se projekta lotiti. Vsi imamo polna usta tega, da ima Slovenija idealno logistično pozicijo, vendar je vsa ta danost premalo, treba je posodobiti in nadgraditi prometno infrastrukturo. Brez drugega tira bo razvoj Luke Koper blokiran in po moji oceni je brez tega nesmiselno delati tretji pomol. V zadnjih letih je bilo veliko narejeno na področju železniške infrastrukture od Divače proti Hodošu, ampak drugi tir je še vedno siva lisa na slovenskem železniškem omrežju. Sedanji tir Koper–Divača je industrijski tir, praktično je gorska proga v zelo občutljivem habitatu. Veliko sreče je potrebne, da je proga vedno prevozna. Slovenske železnice in ministrstvo za infrastrukturo se zelo trudijo, a proga je preobremenjena. Drugi tir bo krajši od sedanjega, namesto 43 bo 27 kilometrov, zato bodo transportni stroški precej nižji. Že ta prihranek dolgoročno večinoma pokrije investicijo, kaj šele drugi narodnogospodarski učinki.
Pred časom je predsednik Evropske investicijske banke (EIB) Werner Hoyer dejal, da se slovenska oblast z njimi pogovarja o financiranju drugega tira. Ali je 315 milijard evrov težak Junckerjev investicijski načrt priložnost za zagon investicij?
Junckerjev načrt je dobrodošel za celotno EU in tudi za Slovenijo. Pomeni pospešek finančnim ustanovam za vlaganja predvsem v zasebne projekte. Odpira se tekma, a za tako tekmo potrebuješ vrhunske konje, ki bodo lahko zmagovali. Ne bosta se cedila med in mleko, saj v poštev pridejo le zelo konkurenčni projekti in pristopi. Včasih sem zmeden. Konec februarja je vlada sprejela koalicijsko usklajen sklep, da se projekt gradnje drugega tira ne more graditi iz javnofinančnih sredstev, kar pomeni, da se morajo iskati možnosti javno-zasebnega partnerstva. Zdaj pa očitno hkrati potekajo pogovori z Evropsko investicijsko banko (EIB), pri kateri se zadolžujejo države. Očitno vlada menca z odločitvijo. Če je vlada sprejela tak sklep, naj preveri interes in ugotovi realnost tega modela. Če je realen, naj se ga loti, če ni, si mora natočiti čistega vina ter se odločiti, ali bo v projekt vlagala javni denar ali ne. Najslabše je iskanje vzrokov, kako bi si kupili še nekaj časa za odločitev. Samo odločiti se je treba. Potem bodo mednarodni logisti in domača podjetja vedela, kaj storiti. Odločiti se moramo, ali bomo skočili v bazen ali pa rekli, da je voda premrzla, in šli v garderobo. Ne smemo pa zainteresirano občinstvo zadrževati na tribuni za nič. Preprosto nam manjka poguma.
Kažejo se znaki večjega kreditiranja, večjega optimizma. Ali lahko zasebne investicije pospešijo razvoj v panogi?
Investicije v industriji in turizmu se bodo gotovo začele. A zasebne investicije imajo precej manjše multiplikativne učinke kot veliki javni projekti. Ti pripomorejo tudi k zasebnim investicijam. Če bo drugi tir zgrajen, bosta verjetno nastala tudi dva logistična centra in tako naprej.
GH Holding temelji na treh stebrih, in sicer ekologija in energetika, železniška infrastruktura ter visokogradnja. Pred letom dni ste mi dejali, da ste največji optimist glede del v primeru železniške infrastrukture, manj pa da ste optimistični glede čistilnih naprav, še manj glede zdravstvenega sektorja. Koliko se je vaša napoved uresničila in kako kaže vsakemu od teh segmentov?
Izjemno pozitivno sem presenečen zaradi tega, kar se je zgodilo glede železniške infrastrukture v zadnjih treh letih. Ker se pripravljajo projekti, se bodo relativno hitro začela črpati evropska sredstva iz nove finančne perspektive 2014–2020, zato sem optimist tudi za naprej. Glede čistilnih naprav sem bil pred enim letom morda malo bolj pesimističen, vendar sem pozitivno presenečen, ker je veliko občin zbralo pogum, se vključilo v projekte in dobilo evropska sredstva. V novi finančni perspektivi je poudarek na drugih ekoloških, bolj tehnoloških projektih. Pri visokih gradnjah smo bili zelo prisotni v zdravstvu, ta investicijski cikel je skoraj končan. Na razpisih za zahtevnejše projekte se še pojavljamo, a za visoko gradnjo se pripravlja zelo malo projektov.
Nova finančna perspektiva za energetiko predvideva 234 milijonov evrov, od tega 186 milijonov evrov za učinkovito rabo energije. Vlada veliko kart stavi na energetsko sanacijo stavb. Tudi vi?
Energetska sanacija stavb je priložnost za gradbeništvo, predvsem za gradbeno industrijo ter za mala in srednja gradbena podjetja. Tako se bodo ustvarjali dobri obrtniki in specializirani izvajalci. Ni pa ključ do rešitve niti za panogo niti za celotno gospodarstvo.
Za zdravstveni sektor gradite urgenco v Mariboru.
Prenavljali smo kar nekaj bolnišnic po Sloveniji: v Brežicah, Trbovljah, Idriji, Sežani, v Ljubljani smo sodelovali v dveh manjših projektih. Dobili smo tudi tri večje projekte: končali smo obnovo bolnišnice v Slovenj Gradcu, v Mariboru smo zgradili novo onkološko bolnišnico, ki je bil s skoraj 20 milijoni evrov naš posamično največji visokogradenjski projekt, zdaj pa končujemo še urgenco v Mariboru.
Agencija za varstvo konkurence (AVK) je ugotovila kartelno dogovarjanje v primeru mariborske urgence. Napovedali ste, da boste nastopili proti tej odločitvi.
Z vso odgovornostjo trdim, da je ta odločitev popolnoma zgrešena. AVK je horizontalno povezovanje dveh specialistov označil za kartel. Sklep AVK je v svoji obrazložitvi večkrat v nasprotju s samim seboj: po eni strani se jim v AVK takšno povezovanje ne zdi sporno, po drugi pa se jim zdi, da bi lahko bilo narejeno drugače. Ne morem se znebiti občutka, da je bil ta sklep izdan na silo, pod pritiski takratnega ministra za zdravje gospoda Gantarja, ki smo ga zaradi, milo rečeno, šlamparij in škodljivega delovanja v mreži tudi kazensko ovadili. AVK je iz kartela najprej izločil Pomgrad in Kolektor Koling, v njem smo ostali mi, Tames in Begrad, pri čemer se stečajni upravitelj Begrada ni branil. Od aktivnih smo tako ostali le še mi in Tames, a to je približno tako, kot bi se pek in mesar dogovorila, da bosta prodajala sendviče: pek peče žemlje, mesar dela salame. AVK ocenjuje, da je to nedovoljena oblika povezave. Mesar bi torej lahko popoldne pekel kruh in prodajal svoje sendviče, pek bi tudi lahko imel proizvodnjo salame, potrošniki pa bi imeli na izbiro dve vrsti sendvičev. Nihče pa ne razmišlja, da mesar nima ne denarja, ne znanja, ne volje za peko kruha, prav tako tudi ne pek za proizvodnjo salam. Ker bo tako oba hudič vzel.
Tako kot v drugih panogah je tudi v gradbeništvu magična beseda specializacija. Za slovenske razmere smo relativno veliki, a še nam na misel ni padlo, da bi se potegovali za kakšen avtocestni projekt. Ker tega področja ne poznamo. Začuden sem bil, koliko ponudnikov se je prijavilo za gradnjo avtocestnega odseka Draženci–Gruškovje. Prepričan sem, da ima polovica direktorjev teh podjetij edino povezavo z avtocestami le v tem, da se po njih vozijo. Ne razumem nekritičnosti do lastnih kompetenc, da si upajo iti na tako ekskurzijo. Težava je pomanjkanje specializacije, na kateri mi gradimo rast in razvoj. Če delaš na vseh področjih, si kvečjemu srednje slab, za odličnost moraš biti specializiran. Na tem konkurenčnem trgu pa ni prostora za dobre in tiste, ki se trudijo, ampak samo za zelo dobre in odlične. Na nogometni tekmi lahko zmagaš le, če daš dovolj golov, lepa igra ni dovolj.
Prisotni ste tudi na tujih trgih, v Srbiji, BiH, na Hrvaškem. Kako je v tujini?
V BiH in na Hrvaškem smo že delali, v Srbiji realizacije še nismo ustvarili. Eden najuspešnejših projektov, ki smo jih naredili na Hrvaškem, je bioplinarna za Agrokor. Ta je zelo profesionalen investitor. Projekt smo dobili v močni mednarodni konkurenci in ga korektno izvedli. Daleč od doma lahko ponudiš samo nekatera specifična znanja, ki jih na tistem trgu primanjkuje. Ključ do tujih trgov in tudi na domačem so znanje in kompetence, pri tem pa spet pridemo do specializacije.
Koliko prihodkov ustvarite na tujih trgih?
Manj kot desetino vseh prihodkov.
Janez Škrabec je pred kratkim izpostavil dejstvo, da hidroenergetski potencial na Savi ni izkoriščen vse do Beograda. Vidite na Balkanu priložnost v gradnji hidroelektrarn?
Celotni Balkan ima zelo veliko možnosti za gradnjo hidroelektrarn, največ v Evropi. Najbolj hidrološka reka je Drina, ki z več sto metrov padca pride na ravnino. Ta potencial je še v BiH, na Hrvaškem, v Črni gori, Srbiji pa tudi v Sloveniji je še nekaj možnosti na Muri in srednji Savi. Pri hidroelektrarnah gre za obnovljive vire energije, obstajajo pa različna mnenja o vplivih hidroelektrarn na okolje. Kot zanimivost: geofiziki ocenjujejo, da se je zaradi hidroelektrarn in jezov na kitajski reki Jangce težiščna točka Zemlje malo premaknila. To je vpliv epohalnih razsežnosti na Zemljo.
Naše hidroelektrarne bi lahko vplivale na populacijo sulca. Gradbeništvo je pred časom sicer sestavilo memorandum z zahtevami za izboljšanje razmer v gradbeništvu. V slovenskem poslovnem okolju najpogosteje slišimo kritike na račun birokracije in prostorske ureditve, obremenitve dela, denimo inženirjev, ki jih imate tudi vi. Kako pa vi vidite poslovno okolje v Sloveniji?
V tej panogi je bilo veliko različnih igralcev ter tudi veliko prevarantstva in nekritičnih želj po bogatenju, ki so med glavnimi vzroki za tako globok padec. Kako lahko mirno spiš, če delavca ali podizvajalca ne plačaš? V menedžerskem cehu nam mora biti zaradi tega hudičevo nerodno. Tako prevarantstvo je treba izkoreniniti, kar so razviti trgi že storili. V Avstriji delavci ne morejo biti plačani manj kot 12 evrov na uro. Nas pa je eden od slovenskih investitorjev z javnim denarjem, ne bom ga imenoval, na pogajanjih kritiziral, kaj počnemo, da zahtevna izvedbena dela plačujemo po 15 evrov na uro. Dejal je, da so delavci tako ali tako na trgu po 8,5 evra na uro, in na to ceno pričakoval še 20 odstotkov popusta. Lahko vam je jasno, da v takem primeru delavec ne bo dobil nič ali pa izjemoma 300 evrov na mesec. Ta panoga je na tem področju zašla in se bo sama prečistila, narava bo izločila tiste, ki ne spadajo sem. Mi vemo, s kom delamo, imamo veliko hišnih podizvajalcev, za katere vem, da nas ne bodo pustili na cedilu. Predvsem v obrtnih delih se je pojavilo veliko nekvalificiranih izvajalcev, v tej branži je v zadnjih letih začelo izginjati tisto pravo žlahtno mojstrstvo. Sistemski ukrep bi bil, da bi javni naročniki take anomalije izločali.
Če gledamo primere GH holdinga, Rika in Kolektor Kolinga se postavlja vprašanje, ali je lažje prosperirati v panogi brez lastne gradbene operative.
Mi smo učbeniški primer izvedbenega inženiringa. Tako kot prodajalci bureka in hot doga na Miklošičevi v Ljubljani verjetno kdaj pogledajo čez cesto, kako delajo v multinacionalki McDonaldsu, tudi mi pogledamo, kaj dela Bechtel. Ta je globalni izvedbeni inženiring, multinacionalka, a specializiran za določena področja in tega se drži. Izvedbeni inženiring mnogi razumejo narobe. Zanj moraš imeti kapital, veliko znanja, moraš biti natančen glede izvajanja pogodb, preprosto visoko referenčen. Mi prodajamo kompetence, zato se čudim nekritičnemu prevzemanju določenih poslov od nekaterih inženiring in gradbenih podjetij. Težko rečem, ali je lažje ali težje. Tudi nekatera nespecializirana gradbena podjetja z operativo so v principu inženiring podjetja. GH holding vsak mesec izplača skoraj 2000 plač delavcem, podizvajalcem in tako dalje. Glede na obseg realizacije bi lahko imeli 200 zaposlenih, tudi v operativi, kar je še vedno okoli deset odstotkov vse potrebne delovne sile, drugo je treba kupiti na trgu. Dober primer inženiringa v Sloveniji je Rudis, ki je specializiran za termoenergetiko. Konec. Na tem področju je zelo dober, z dolgo tradicijo in zanj se ni bati. To je pravi pristop, ne pa da imaš velike oči, ko vidiš veliko denarja. Na razvitih trgih poznamo izvedbene inženiringe in specializirane izvajalce, ki so skupaj zmagovalna kombinacija.
