Najboljša pšenica za najboljši pekovski izdelek

Zato tudi nihanja v oskrbnih tokovih med domačimi pridelovalci in predelovalci, pospremljena z očitki o prenizkih odkupnih cenah, o negotovi prodaji ipd. Do dobro delujočih domačih preskrbnih verig, ki so postale eden od ključnih ciljev slovenske prehranske politike, je še daleč. Tudi v žitni verigi se je po prvih spodbudnih korakih pred petimi leti začelo zatikati. Zakaj, sta v pogovoru ob podpisu nove partnerske pogodbe povedala direktorja družb, ki sta na vrhu slovenske lestvice tržnih pridelovalcev in predelovalcev pšenice: Jožef Magyar, direktor in lastnik KG Lendava, in Janez Bojc, predsednik uprave družbe Žito.

Lani ste podpisali večletno pogodbo, s katero ste poleg vsakoletnih pogodb, s katerimi določite količine in ceno pšenice utrdili vaš partnerski odnos. Bo lastniška sprememba v Žitu kaj spremenila?

Magyar: Smo največji tržni pridelovalec žit v Sloveniji in mislim, da je dobro, če se največji pridelovalec pogovarja z največjim mlinarjem in da skupaj načrtujemo. Lastniške spremembe v Žitu? Drugi dan po dogodku me je že poklical predsednik in zagotovil, da to ne bo vplivalo na najine odnose. Mislim, da je to dovolj.

Izpostavljeno je bilo, da s Podravkinim prevzemom grozi vdor hrvaške pšenice, ki je pa slabše kakovosti?

Bojc: Naša poslovna politika je, da slovenskim potrošnikom omogočamo nakup najboljših pekovskih izdelkov, in želeli bi, da so najboljši pekovski izdelki v celoti pečeni iz slovenske pšenice. Zato se je treba povezovati s tistimi, ki proizvajajo tudi najbolj kakovostno pšenico. S tega zornega kota moram reči, da je sodelovanje z Lendavo že kar zgledno. Verjamem, da bomo to razširili še na marsikoga drugega. Tudi s Panvito tako sodelujemo, žal še bolj na kratkoročnih osnovah. Verjamem pa, da bomo prešli tudi na dolgoročne in mislim, da je to prava pot.

To sodelovanje med obema podjetjema je kamenček v mozaiku krepitve oskrbne verige v Sloveniji – ali to lahko tako razumemo?

Bojc: Mislim, da je tako sodelovanje dober zgled, kako naj se sodeluje. Mi tudi vemo, da bomo dobili vedno primerno pšenico, ker gospod Magyar dobro ve, kakšno pšenico kupujemo, in ta naša merila tudi izpolnjuje ter jih celo presega. Za nas so seveda ključni proizvajalci, ki lahko pravočasno povedo, kaj bodo proizvedli, in povedo tudi, da bodo to dolgoročno prodajali nam.

In za kakovost ste seveda pripravljeni tudi plačati? Po podatkih s sestanka žitne verige je bila najkakovostnejša pšenica plačana po 186 evrov za tono. Je bila to tudi vaša cena?

Bojc: No, mi naših posameznih pogodb ne razkrivamo, a dejstvo je, da je verjetno tudi ustrezno materialno zadovoljstvo pri prodajalcu, zato so cenovni gabariti taki, da je to zmagovalna kombinacija za obe strani.

Lahko sklepamo, da ste vi tudi v skupini tistih dobrih 30 odstotkov odkupa najbolj kakovostne in najviše plačane pšenice?

Bojc: Tako. Dobra pšenica ima dobro ceno. V danih razmerah.

Magyar : Veste, dobra cena je vedno relativna. Ne moremo zahtevati neke posebne pogoje, trg odloča o tem. Stari pregovor pravi: kupci imajo vedno prav. In če gre za ferplej, moraš spoštovati kakovost in vse drugo. Ne kot nekdo, ki želi za slabo kakovost čim več in na stare načine stavi na uporabo politične pomoči. Ti časi so minili. Nekateri se ne zavedajo, da so na trgu in da tu ni šale. Iz slabe pšenice se ne da speči dobrega kruha. Sicer pa je tako sodelovanje gotovo koristno tudi za pridelovalca, ki vnaprej ve, da ima kupca. Na območju, kjer smo pred setvijo lani doživeli poplave, smo imeli zaradi zelo slabih pogojev v času setve desetodstotni izpad količine pridelka. Na 600 hektarih, kjer je bilo mesec dni pred setvijo še skoraj meter vode, smo imeli šest ton povprečnega pridelka pšenice. Moramo biti zadovoljni. Kljub naravnim pogojem, kakršni so bili, je ta kakovosten. V Žito smo odpeljali ves pogodbeni pridelek, 55 odstotkov tega je bilo kakovosti A, ostalo pa B1, nič ni bilo krmne pšenice. Zadovoljen sem, da tudi kupec prizna pridelovalca in ga postavi tja, kamor sodi.

Torej s to dolgoročno pogodbo krepite tudi partnerstvo v dobrem in slabem?

Bojc: Oba se prilagajava tržnim razmeram. Trgu ni mogoče uiti. Nekateri pri nas še vedno mislijo, da lahko vzpostavimo vzporedni sistem mimo trga. Tega ni mogoče. Je pa seveda čvrsto sodelovanje. Tako kot jaz vem, da bom pšenico dobil, tudi g. Magyar ve, da bo to pšenico dobil plačano, da bo denar prejel na račun, in tudi oba tudi točno veva, s kakšnimi količinami razpolagava. Tako lahko bistveno drugače vodimo našo poslovno politiko in ta je, kupiti vso tisto slovensko pšenico, ki izpolnjuje naše kakovostne zahteve. Taki proizvajalci, kot je Magyar, te naše zahteve celo presegajo, zato so glede tega še toliko bolj dragoceni. Mislim, da se v slovenskem prostoru premalo ukvarjamo s tistimi proizvajalci, ki vsako leto izboljšujejo kvaliteto ali pa tudi celo količino, veliko pa s tistimi, ki to počnejo zelo nenačrtno, nefokusirano in povzročajo veliko hrupa in veliko zmede. Midva se torej lahko dogovoriva katerikoli čas vsaj za določeno količino in lahko tudi sklepava dolgoročne pogodbe. Številni naši proizvajalci, predvsem v razdrobljeni proizvodnji pa imajo problem. Zadruga pobere provizijo, da to prefakturira, nihče pa ne ve, niti kaj bo imel, niti komu bo prodal, niti zakaj bo prodal. Letos so zelo veliko manj kakovostne pšenice prodali Italijanom. Ker zadruga preprosto ni nadzorovala svojih količin. V vsaki ekonomiji obstaja organizator proizvodnje in organizator proizvodnje ni samo to, da prodaja gnojila, pesticide, in to ko kmet pride v njegovo trgovino, ampak da preprosto ve, kakšno proizvodnjo ima, in jo tudi trži. Če zadruge ne bodo mogle tržiti svojega, pa ne samo takrat, ko je žetev, ampak vse leto, je to problem. Ali pa morajo trženje prepustiti komu drugemu. V Nemčiji sem videl, da se tudi mlinarji ukvarjajo z organizacijo proizvodnje, da prodajajo pesticide, gnojila, semena in seveda tudi s tem nekaj zaslužijo, potem pa pšenico vzamejo v mlin. V Angliji imajo za to posebej specializiranega organizatorja. Pri nas pa je ta del proizvodnje kar neki lebdeči strelec, ki se pojavi 15. junija in zganja veliko hajko do 15. julija. Vmes je pa zadruga, ki hoče določeno provizijo za prefakturiranje, in to je to. Ampak to ni organizacija proizvodnje. Razdrobljena proizvodnja potrebuje organizatorja. To je tisti, ki prevzame nase tudi ekonomsko tveganje ali igra dobro proti trgu ali ne. To so ti, s katerimi lahko sklepamo pogodbe.

Težava je torej še vedno organiziranost in v naših razmerah povezovanje malih pridelovalcev?

Magyar: Poznam razmere na Madžarskem in ni govora o zadrugah, ampak o integratorjih. Banka se ne pogovarja z malimi pridelovalci s po tisoč hektari. Poznam nekaj integratorjev, ki imajo v agrocentru okoli 40.000 hektarov zemlje ter z malimi kmeti sklenjene pogodbe za preskrbo z repromaterialom in odkup. Tudi če kmet špekulira in sprejema blago na odprto ter hoče pridelek prodati komu drugemu, je v pogodbi določeno, da je prvo in tudi zakonsko zaščiten integrator. Če kdo od njega kupi, je njegova dolžnost, da mu poravna njegove dolgove. Zakon to določa. In banke se ne pogovarjajo z malimi strankami. Kmet lahko najame za 40.000 hektarov kredit, a banka ve, da je za tem pogodba z ustreznimi jamstvi. Tako je zaman obiskati malega kmeta na Madžarskem, da bi pri njem kupili pšenico, ker je ta ne more prodati. Na tem področju imajo več reda, kot ga imamo pri nas. Čeprav je tudi tam kar veliko lopovščine in izmikanja davkom, a kar zadeva samo proizvodnjo, je ta načrtovana in bolj organizirana. Pri nas imamo malo specializiranih zadrug, večina je splošnih.

Bojc: Pšenica se ne preprodaja trikrat.

Bi tako pri nas lahko delale tudi naše zadruge?

Bojc: Absolutno. Mislim, da je to glavno poslanstvo zadruge, sicer naj to raje prepustijo komu drugemu.

Magyar: Smiselno bi bilo imeti panožne, in ne splošne zadruge. Kje v Avstriji lahko najdete splošne zadruge, ki pokrivajo vse od gozdarstva do vrtnarstva? Na področju organiziranosti smo marsikaj zamudili in naredili narobe. Že nekajkrat sem rekel, da je politika naredila veliko napako, ko je 45 odstotkov lastništva živilskopredelovalne industrije podarila splošnim zadrugam. Če tega ne bi naredili, bi Tovarno sladkorja Ormož imeli še danes. Bil sem tudi predsednik nadzornega odbora specializirane zadruge, ki smo jo ustanovili za pridelavo sladkorne pese. Vanjo so bili včlanjeni tudi vsi takratni kmetijski kombinati, pa so rekli, da to ne more biti tako organizirano.

Na napakah se torej učimo?

Magyar: Ja, ampak veste, pametni se uči na tujih napakah.