Največje ovire so v nas samih

Cvetana Rijavec je bila direktorica Ljubljanskih mlekarn, pred tem je vodila Fructal. V Leku je kozmetično enoto preoblikovala v samostojno podjetje. Od leta 2015 je v pokoju in prav nič ne pogreša odgovornosti in vsakodnevnega sprejemanja odločitev.

Včasih pa, pravi 64-letna Primorka, le za trenutek pogreša sodelavce. Še vedno se ji veliko dogaja in končno ima čas za ljudi in stvari, ki jih je prej hote ali nehote zanemarjala. Ima tudi veliko drugačnih ljubezni: potapljanje, učenje francoščine, napisati želi roman.

Koliko ostajate v stiku z mlečnopredelovalno in na splošno prehrambno industrijo? Kaj zanimivega se po vašem mnenju v njej dogaja v zadnjih letih?

Poslovnih stikov nimam, ne poglabljam se v problematiko mlečnega sektorja, ne spremljam rezultatov poslovanja. Vem, da je konec sistema kvot v Evropski uniji pomembno vplival na položaj kmetov, saj so cene surovega mleka zelo padle, vendar menim, da se položaj umirja. Ne vem, kako in koliko so dogajanje izrabile mlekarne, niti kako poslujejo. Dogajanje spremljam le prek sprememb na trgovskih policah, kot potrošnik. Vidim množico novih izdelkov, nekaj je inovativnih. In pri nekaterih izdelkih me žalosti padec kakovosti. Mogoče pa sem zdaj le bolj kritična. In bolje poznam tudi konkurenco, saj moji nakupi niso omejeni le na moje mlekarne.

Ljubljanske mlekarne ste v prvih dveh letih vodenja iz rdečih številk pripeljali do dobička. V čem je skrivnost učinkovitega vodenja velikega podjetja? Kaj na splošno menite o slovenskih menedžerjih, kje delajo največje in najpogostejše napake?

Vodenje velikega ali majhnega podjetja se ne razlikuje veliko, pravzaprav tudi ni posebne skrivnosti. Menim, da je zelo pomembno zaupanje, ki mora biti obojestransko. Sodelavci so zelo pomembni, vsi do zadnjega. Vem, da zveni kot izrabljena fraza, vendar je res. Nihče ne more narediti sprememb sam, vodja je le katalizator in usmerjevalec procesa sprememb proti učinkovitemu poslovanju.

V mlekarnah sem imela veliko sreče, skupaj z negativnim rezultatom me je pričakal kolektiv, ki si je želel sprememb, ki je imel tudi veliko znanja in je bil ključen pri uresničevanju zastavljenih ciljev. Ja, seveda ne gre pozabiti, da je pri procesu sprememb pomemben zgled, a zgolj besede ne štejejo veliko. Od ljudi lahko zahtevaš le toliko, kot si sam pripravljen vložiti.

Ko me že sprašujete o slovenskih menedžerjih, moram povedati, da smo imeli veliko izvrstnih direktorjev, ki so, predvsem v fazi spremembe družbenega reda, varno vodili svoja podjetja čez čeri in pasti izgube trgov, premoženja, padca kupne moči, privatizacije in denacionalizacije. Bilo je težko, to lahko povem iz lastnih izkušenj. Zaradi nekaterih med njimi, ki so zašli na stranpoti, je legel madež na vse, kar ni prav. Povedati moram, da je bil marsikateri oblaten, onemogočen in na koncu zamenjan tudi ali predvsem zaradi posameznih interesov različnih politik, politikov in strank.

V karieri ste prejeli več profesionalnih priznanj – za življenjsko delo na področju menedžmenta, za do žensk prijazno podjetje, za uspešno krizno vodenje Ljubljanskih mlekarn. Kaj je iz vaših izkušenj recept za uspeh ženske pri vodenju podjetja, kar je sicer v Sloveniji še vedno zelo moška disciplina? Kako komentirate stanje enakih možnosti med spoloma na trgu dela pri nas?

Vedno imam nekaj težav z odgovorom na takšno vprašanje. Receptov preprosto ni! Težko govorim o ovirah na svoji karierni poti. Vse je stvar odločitve, največje ovire so vedno v nas samih. Seveda to ne pomeni, da ni ovir za ženske na tej poti. Jaz jih preprosto nisem videla, ker jih nisem hotela videti. Načeloma imamo ženske enake možnosti, vendar je to le na papirju. Žal se razmere pri nas slabšajo, ker se z različnimi tihimi ukrepi žensko potiska nazaj v njeno tradicionalno vlogo žene in matere. Še vedno je veliko bolje kot na primer v Franciji, kjer je žensk na vrhu le za vzorec, in bistveno slabše kot v Španiji.

Čaka nas še veliko dela, da bodo imele vse družbene skupine enake možnosti, saj v naši družbi niso v podrejenem položaju le ženske.

Bili ste tudi članica Državnega sveta RS. Vas politika še zanima, se nameravate še angažirati? Kaj menite o aktualnem političnem položaju v Sloveniji?

Ne, tudi zaradi izkušnje v državnem svetu me politika ne privlači. Ne razumite me napak, dogajanje v državnem svetu ocenjujem kot pozitiven prispevek in željo po izboljšanju razmer, čeprav nas nihče ni hotel poslušati, še manj slišati. Malo pobliže sem si lahko ogledala tudi delo parlamentarnih strank. Nočem se strankarsko vezati, ker ne prenašam podrejanja v razmišljanju.

Veliko kritiziramo enoumje prejšnjega sistema, vendar je znotraj posamezne stranke tega enoumja še veliko več, res je, da so v različnih strankah različne oblike enoumja, svoboden pa nisi, če si njihov član. To, kar imamo zdaj, ni enopartijski sistem, to je res, ni pa demokracija, je le strankokracija. Res ne vem, kako lahko poslanci pozabijo, da so v parlamentu predstavniki vseh državljanov, in ne predstavniki stranke, ki ji pripadajo.

Že dolgo planinarite, pred šestnajstimi leti pa ste se začeli tudi potapljati. Kam greste v hrib in kam na potop?

Hribi so bili moja prva ljubezen. Hoja v hribe mi je pomenila umik vase, možnost za razmišljanje v tišini, ko slišiš samo svoje dihanje in odmev svojih korakov, bila je sprostitev in užitek. Rada hodim po poteh, kjer ni veliko ljudi, in v dobri družbi, v ne preveliki skupini. Zadnje čase obiskujem bolj sredogorje.

Potem je prišlo potapljanje, šport, za katerega sem vedno trdila, da ni zame. Kako bi tudi bil, če sem se bala vode nad glavo, ker sem kot trileten otrok skoraj utonila v morju. Premagala me je radovednost, imela sem srečo, da me je potapljanja učil izjemen inštruktor, ki je bil potrpežljiv in tudi strog. Potapljanje me navdušuje, ker si v vodi brez teže, lebdiš, si svoboden in opazuješ drugačen svet. Največ se potapljam na Jadranu, najlepše spomine pa imam na Rdeče morje.

Radi tudi potujete. Katere dežele in mesta so vam najljubši?

Rada potujem in odkrivam nove dežele, rada opazujem ljudi in njihove navade, privlači me narava, rada spoznavam preteklost dežel in umetnost ljudi, ki so tam živeli. Težko bi izbrala eno deželo, eno mesto, eno potovanje, ki mi je najljubše. Vsako potovanje me je po svoje obogatilo, razbilo ustaljene predstave, me opomnilo, da preveč posplošujemo in se prehitro zadovoljimo s stereotipi, ki označujejo posamezne države ali ljudstva. Lani sem bila v Iranu, odšla sem s strahom in neprijetnim občutkom, da tam živijo sami ekstremisti. Srečala sem najbolj prijazne ljudi, odprte in ponosne na svojo zgodovino, počutila sem se varno in videla čudovito naravo in prelepa mesta. Bilo je eno lepših potovanj.

Toda, kot sem rekla, vsako potovanje je lepo in prav vsako ima posebno mesto v mojem spominu.

Govorite šest jezikov. V katerem ste, poleg materinščine, najboljši? Po upokojitvi ste na univerzi za tretje življenjsko obdobje začeli izboljševati svoje znanje francoskega jezika. Kako napredujete in kaj se vam zdi najbolj zanimivo pri francoščini?

No, morda je številka šest malo pretirana. Poleg materinščine zares dobro obvladam italijanski jezik, ki sem se ga naučila sama s prebiranjem otroških stripov, gledanjem televizije in nenehnim spraševanjem staršev, ki so se bili jezik primorani naučiti zaradi dolgoletne okupacije primorske zemlje, kaj pomeni posamezna beseda. Znanje angleškega jezika sem izpopolnila predvsem zaradi službenih potreb.

Dokaj dobro govorim tudi špansko, jezika sem se naučila med bivanjem v Argentini pri sorodnikih. Velik del očetove družine je v času hude gospodarske krize med obema vojnama emigriral v Argentino skupaj s tisoči drugih primorskih rojakov. Ko so odhajali, so bili italijanski državljani, zato so še danes pozabljena generacija v novi domovini. Ruščine sem se učila v srednji šoli in me v Moskvi tudi ne morejo kar prodati. Ne morem pa se pohvaliti, da jo govorim tekoče. Jezik mi je všeč, mehek in pojoč je kot ruska poezija. Francoščina je moj najmlajši jezik. Učiti sem se je začela pred štirimi leti in mislim, da kar dobro napredujem. Prejšnji mesec sem bila s prijateljicami na potovanju po Provansi in … ne boste verjeli, Francozi so me razumeli! Tudi na območju bivše Juge se kar dobro sporazumevam, čeprav ne obvladam vseh fines, ki so jih prinesle spremenjene geopolitične razmere.

Veljate tudi za oboževalko matematike in ruskih literatov. Kaj je za vas vznemirljivega pri matematiki? Katere ruske pisatelje in pesnike najraje berete – zakaj prav ruska literatura, ali berete tudi sodobne ruske pisce?

No, res mi je bila matematika všeč, ker je osnova vsega znanja, tudi družbenega, ne le tehničnega. Nauči te razmišljati, to pa je tudi vse. Rada imam rusko literaturo, vendar berem tudi veliko drugega. Še vedno je Zločin in kazen moja najljubša knjiga in mogoče izvira iz te moje trditve vtis, da mi je ruska literatura najbližja. Če hočem uživati v lepoti besede, stavka, jezika na splošno, berem Cankarja. Na plaži pa po navadi prebiram kriminalke. Nekatere so prav dobre, in kot bi rekel moj prijatelj kartuzijanec, ostrijo razum. Življenje je stalna sprememba in tudi moji konjički in literarni okus se z leti spreminjajo, tako da ...

Sami, intimno, pišete modernistično poezijo. Kdo oziroma kaj vas je navdihnilo? Zakaj prav modernistična poezija?

Pesmi sem pisala. Ali je to res modernistična poezija, ne vem. Moje pesmi so v besede ujeti trenutki mojega življenja, žalostni, veseli, drobni, moji. V zadnjem času ne pišem več pesmi, ne čutim potrebe po takem izražanju svojega doživljanja. Poskušam pisati prozo, moj veliki načrt je napisati knjigo. Tudi zato sem se na tretji univerzi vpisala v tečaj kreativnega pisanja. Začetki so bili težki, razbili so moje predstave o tem, kako dobro znam pisati in kako lahko bo napisati knjigo. Vendar napredujem. In uživam v zavesti, da je pred mano tako zanimiv in zapleten izziv in da postajam vsak dan boljša tudi na tem področju. Življenje je lepo, če imaš pred seboj cilj.