Ni resnih analiz, kakšni so Agrokorjevi načrti

Zagreb – Koncern Agrokor, največje hrvaško zasebno podjetje, ki je svojevrstna »država v državi« – vrh podjetja ima izvrstne povezave s ključnimi političnimi, medijskimi in gospodarskimi igralci –, je po zatrjevanju lastnikov tudi ena najmočnejših družb v JV Evropi.

Po poslovnih kazalnikih ima koncern za 26,5 milijarde kun (3,5 milijarde evrov, 2010) konsolidiranih prodajnih prihodkov in skoraj 35.000 zaposlenih. Kljub temu pa je mogoče iz njegovih poslovnih papirjev razbrati, da stanje vendarle ni rožnato.

Predvidoma jutri bo uradno potrjeno, ali je Agrokor dal pobudo za Mercator, tukajšnji mediji pa poročajo, da je koncern ponudbo zagotovo poslal v ponedeljek tik pred iztekom roka. O natančnih namerah koncerna z Mercatorjem na Hrvaškem ni znano veliko. Mediji, denimo, večinoma povzemajo pisanje slovenskega tiska in pomisleke v naši državi ali pa navajajo neuradne informacije. Denimo tisto, da Agrokorjevi investitorji in kreditorji nasprotujejo ponudbi 221 evrov za delnico Mercatorja oziroma skupno več kakor 800 milijonov evrov (z Mercatorjevimi dolgovi navajajo znesek dveh milijard evrov), češ da je znesek previsok.

Poslovni dnevnik, denimo, ocenjuje, da ta posel za Ivico Todorića pomeni »posel desetletja oziroma najpomembnejši dogodek za koncern od ustanovitve«, saj bo šlo za njegov največji prevzem doslej, in še to trgovca z močno regionalno vlogo. Pri tem ni povsem jasno, katere banke »spremljajo« Agrokor v tem poslu, saj se omenja najmanj deset različnih finančnih ustanov. V medijih, v katerih manjka tovrstnih verodostojnih podatkov in resnih analiz, kaj bo prevzem Mercatorja pomenil za Agrokor in nasprotno, je še največ vprašajev, namenjenih ravnanju slovenskih regulatorjev in politike.

Mercator-H lovi Konzum

Bolj kakor to pa so pomembna vprašanja, ki jih postavlja lansko poslovno poročilo skupine Agrokor, ki kaže precejšno zadolženost koncerna, ki dosega več kakor tri milijarde evrov. Koncern bi, denimo, poslovanje lani končal z izgubo, če ne bi bilo državnih pomoči in prodaje finančnih sredstev. Slabši poslovni rezultati, predvsem pa zadolženost in z njo povezano neugodno razmerje med kapitalom in finančnimi obveznostmi, kakor tudi ocene, da je koncern precej ranljiv, pri tem odpirajo vprašanje, kaj vse to posledično pomeni za Mercator. Špekulira se vse od nezmožnosti koncerna, da bi prevzel Mercator, ali pa, če bi mu to uspelo, da bi nova velika zadolžitev skoraj zagotovo prinesla izčrpavanje slovenskega trgovca. Kakor rečeno, pa – vsaj na Hrvaškem – resnih analiz o namerah koncerna, ki je v slabšem položaju, kakor ga predstavljajo javnosti, ni.

Osnovna dejavnost Agrokorja je sicer proizvodnja in distribucija hrane oziroma maloprodaja. Pod Agrokorjev plašč spadajo največji hrvaški proizvajalec vode Jamnica (nad 60-odstotni tržni delež), sladoleda Ledo (nad 80-odstotni tržni delež), olja, margarin in majoneze Zvijezda (obvladuje skoraj 90 odstotkov trga margarin) ter mesnin PIK Vrbovec in Belje ter vodilni trgovec Konzum. Ta vele- in maloprodajna mreža, ki ima na Hrvaškem več kakor 700 poslovalnic in 12.000 zaposlenih, je vodilna trgovska veriga na Hrvaškem. V prvi polovici letošnjega leta je ustvaril 737 milijonov evrov prihodkov od prodaje in 4,1 milijona evrov dobička po obdavčitvi.

Dominacija ni več samoumevna

Vendar pa njegova dominacija po podatkih Agencije za varovanje tržne tekme (AZTN) od lani ni več samoumevna, saj nekaterim trgovcem promet raste (Lidlu denimo kar za 27 odstotkov), zmanjšala pa se je tudi razlika do drugega na seznamu, Mercatorja-H, ki je imel, predvsem po zaslugi akvizicije Getroja, lani največjo rast prihodkov. Konzum tako še naprej obvladuje od 25 do 30 odstotkov trgovine na drobno, sledijo pa Mercator, Plodine, Kaufland in Lidl, ki vsak obvladuje od pet do deset odstotkov trga.

Pod Agrokor sicer spadajo tudi druga odvisna domača in tuja podjetja. Večina, 27, jih je iz prehranskega sektorja, sledi maloprodajni sektor (18 podjetij) in sektor drugih dejavnosti.