Tiskane izdaje
Ljubljana – Prodaja »najboljšega soseda« je tudi vprašanje tako imenovanega nacionalnega interesa in s tem politike. Ko je država leta 2005 prodala Mercator Pivovovarni Laško in Istrabenzu, se je izkazalo, da je šlo za politično trgovanje. Kaj pa politične stranke menijo o trenutni prodaji?
Če sodimo po uradnih stališčih strank, predvsem teh, ki se potegujejo za politični primat v naslednjem mandatu, te nad konkretno prodajo niso ravno navdušene, a ji ne nasprotujejo. Najbolj liberalno, sicer načelno stališče o lastništvu države, imajo v Listi Gregorja Viranta: prodaja podjetja je stvar lastnikov, ki se sami odločijo, kaj je primerna cena in čas za prodajo. Če obstajajo jasni dokazi, da bi prevzemnik lahko škodljivo upravljal prevzeto podjetje, ima država lahko zadržek pri prodaji. Podobno v SDS: načelno stališče stranke je, da se deleži v državnih podjetjih prodajo najboljšemu ponudniku, ob upoštevanju načela varstva konkurence. Nekdanji predsednik uprave Mercatorja Zoran Janković (Pozitivna Slovenija), bi raje videl, da bi Mercator kupil Konzum, priznava pa, da zdaj poti nazaj verjetno ni več.
Pri nacionalnem interesu
vodi SD
Zagovorniki nacionalnega interesa, v tem mandatu je najbolj opazen finančni minister Franc Križanič, pravijo, da je Mercator nacionalni šampion, z največ zaposlenimi in s posebnim mestom v slovenskem gospodarstvu. Mercator je tudi prvi odjemalec slovenskih proizvodov (več kot 60 odstotkov velikih proizvajalcev prehrane je vezanih nanj). Zato je nad prodajo zadržan tudi drugi (kmetijski) minister iz kvote Socialnih demokratov (SD) Dejan Židan. Nasprotniki koncepta nacionalnega lastništva trdijo, da je to le izgovor, (naša) država je slab lastnik, njeni lastniški deleži pa služijo predvsem nastavljanju političnih kadrov v takšna podjetja ter finančnemu izčrpavanju in plenjenju vsakokratne oblasti. Nad prodajo Mercatorja je zadržan tudi predsednik vlade in SD Borut Pahor, ker ni povsem prepričan, ali je Agrokor strateški lastnik, ki bo na policah obdržal slovenske izdelke. Tudi podmladek SD je včeraj na javni manifestaciji pozval banke in upravo Mercatorja, naj se o prodaji odločijo po volitvah, ko bo konstituirana nova vlada, ki bo lahko ocenila »narodnogospodarske posledice prodaje enega najpomembnejših nacionalnih šampionov«.
Prodaja Mercatorja ima sicer dolgoletno politično ozadje. Zadnja faza, ki je podjetje po tajkunskih mahinacijah tudi privedla do trenutne prodaje, se je začela leta 2005, ko sta državna sklada svoj delež v Mercatorju prodala Pivovarni Laško, ki jo je vodil Boško Šrot, in Istrabenzu z Igorjem Bavčarjem na čelu. Že takrat so se pojavile informacije, da je šlo za politično kupčijo: lastništvo v zameno za vpliv nad časopisom Delom. Janković, ki ga je prodaja odnesla iz podjetja, še zdaj pravi, da je bila prodaja Mercatorja sklenjena že 12. avgusta 2005 v pisarni takratnega predsednika vlade Janeza Janše. Zadnji to vztrajno zanika.
