Odpoklici uprav v zasebnih družbah potiho, v državnih razvpito

Ljubljana – Eno ključnih vprašanj pri upravljanju družb ostaja odpoklic uprave. Ta je v mnogih primerih sporazumen, ne pa vselej. Še posebej v državnih družbah se marsikdaj zaplete, tako da primeri nato končajo na sodišču.

Trenutno so tako na sodišču denimo primeri razrešitev uprav v Luki Koper, Zavarovalnici Triglav in Darsu.

O odpoklicu uprave so razpravljali tudi na srečanju Združenja nadzornikov Slovenije (ZNS). Predsednik uprave Mercatorja Toni Balažič je dejal, da je odpoklic normalen del menedžerske kariere. Dodal je, da v hčerinskih družbah vedno težijo k sporazumni zamenjavi vodstva, saj je to najhitrejši in najcenejši način za družbo: »Javno razpravljanje o razlogih povzroča družbi škodo.«

»V vseh zasebnih družbah so nenaklonjeni, da se o odpoklicih razpravlja znotraj družbe, kaj šele v medijih,« je opozoril Klemen Boštjančič, prvi nadzornik Intereurope. Dodal, da je gredo pri nas v državnih družbah celo na sodišče, ker si nadzorni sveti ne upajo prevzeti odgovornosti in se poravnati.

Razlika med zasebnimi in državnimi družbami je opazna tudi pri vprašanju odpravnin, nad katerimi se javnost pogosto zgraža. »To je problem državnih družb, v zasebnih teh težav ni,« prav pravnik in prvi nadzornik Perutnine Ptuj Borut Bratina.

Zakon o gospodarskih družbah predvideva štiri razloge za odpoklic uprave: hujšo kršitev, nesposobnost, nezaupnico skupščine družbe in druge ekonomsko-poslovne razloge. Bratina pojasnjuje, da je odpravnina možna le v zadnjem primeru.

Sodišča se pri nas, tudi kadar se odločitve nadzornikov izkažejo za nične, praviloma ne odločajo vrnitev funkcije odstavljenemu menedžerju, ampak lahko ta terja odškodnino. Njena višina pa je odvisna od tega, koliko plač bi še prejel do konca mandata. Pravnik Uroš Ilić ugotavlja, da v zadnjem času odpoklicani člani uprav terjajo odškodnine tudi zaradi kršitve dobrega imena, vendar neutemeljen odpoklic še ne zadostuje za odškodninsko odgovornost.

»Ni res, da se aktualne uprave ne da odpoklicati,« sicer meni Ilić. Med drugim izpostavlja, da se državni upravljavci, ki so nezadovoljni z upravo, pri tem premalokrat poslužujejo nezaupnice skupščine. Namesto tega pritiskajo na nadzornike, ki se tako znajdejo med kladivom in nakovalom. Poleg tega Ilić opozarja, da zgolj slabo poslovanje družbe ni zadosten razlog za razrešitev, saj sodišča menijo, da dokazati povezavo s slabim poslovanjem. Pri drugih ekonomsko-poslovnih razlogih pa kot najbolj zagotov način odpoklica člana uprave navaja spremembo sistema upravljanja in zmanjšanje števila članov uprave.

Pravnica Klavdija Erjavec opozarja na različnost pogodb, ki jih imajo člani uprav. Kadar so ti hkrati zaposleni za nedoločen čas v družbi, sodišča to poslovodno osebno obravnavajo kot delavca.