Petra Melanšek je dokaz, da kri ni voda

Na »steni slavnih« v Domu gospodarstva je priimek Melanšek zapisan dvakrat. Prvi nosilec priznanja za izredne dosežke družinskega podjetja Viva trade je bil leta 1993 Jože Melanšek, 19 let kasneje pa je komisija GZS z istim kipcem, plaketo in utemeljitvijo nagradila tudi njegovo naslednico, hčer Petro. Podjetje se je vmes preimenovalo v Vivapen.

Vivapen izdeluje pisala in nalivna peresa, ki so rezultat lastnega znanja in jih skoraj v celoti prodajo na trge EU, pa tudi na Kitajsko in v Indijo. Njegov razvoj temelji na dobrih poslovnih odnosih, inovativnih idejah, kakovosti in fleksibilnosti. Podjetje, ki ga je Jože Melanšek ustanovil leta 1967, zdaj redno zaposluje že skoraj stotnijo sodelavcev in nosi certifikat poslovne odličnosti AAA bonitetne hiše Bisnode.

Univerzalnega recepta ni

»Vesel in ponosen sem, da sva s Petro dobila najvišje stanovsko priznanje. Če so človeku vrednote znanje, delo in poštenje, najbrž ne moreš biti bogat, si pa lahko srečen in mirno spiš. V mojih letih je oboje zelo pomembno,« razmišlja Jože Melanšek ob robu slovesnosti, na kateri se bo spet srečal cvet slovenskih gospodarstvenikov in sprejel v svoj klub nagrajencev nova imena.

Oba, očeta in hčer, smo povprašali, kakšen je njun recept za uspešnost. Petra meni, da univerzalnega recepta za uspeh ni, sta pa zanj potrebna želja in delavnost. »Če nekaj delaš s srcem, je vse veliko laže.« Sicer pa ji je blizu misel, ki jo je prebrala nedavno: »Živeti življenje, ki ga ljubite, je uspeh. Ljubiti življenje, ki ga živite, je sreča.«

V nečem se z njo strinja tudi oče Jože, da namreč ni enotne formule, ker vsakdo živi svoje življenje in ohranja svoj jaz. »Seveda imaš lahko vzor, predvsem pa vrednote, na podlagi katerih si postaviš cilj. Na poti k cilju moraš vztrajati in pridobiti zaupanje ljudi, s katerimi delaš, pa naj bodo to sodelavci ali poslovni partnerji. Zaupanje je temelj dolgoročnega sodelovanja.«

Suverena pri vodenju

Veliko slovenskih družinskih podjetij dosega zavidljive rezultate, glave družine pa večinoma priznavajo, da je taktirko težko spustiti iz rok. Zanimalo nas je, kako so pri Melanškovih ugotovili, kdaj je pravi trenutek in ali je bila Petra posebej vzgajana za naslednico. Kot je pojasnil Jože, je Petra po petnajstih letih dela v podjetju pokazala vse svoje lastnosti in vrednote, ki so bile osnova za zaupanje. To so bile tudi očetove vrednote, potrdilo se je, da »kri ni voda«. Tudi pomembni poslovni partnerji so brez zadržkov komunicirali z njo. »Da podjetje ostane v družinski lasti in se uspešno razvija naprej, so bile moje sanje, s predajo Petri pa so postale realen cilj. Seveda stojim Petri ob strani, vendar je dokazala, da je pri vodenju suverena.«

Z zamenjavo se – vsaj za malenkost – spremeni tudi način vodenja. Pri Melanškovih se je Petra, kot je nekoč priznala, pri vodenju precej oprla tudi na intuicijo in čustva. »Seveda vodim podjetje na svoj način,« pravi, »ampak moram poudariti, da sva si z očetom zelo podobna. Tako po karakterju kot po moralnih načelih. Oče je bolj tehniški tip, usmerjen v razvoj in inovacije, jaz pa sem bolj nagnjena k organizaciji, k ljudem. Rada imam ljudi. Prepričana sem, da nama je prav zato, ker se tako dopolnjujeva, uspelo tudi vsa leta tako dobro sodelovati. Moj oče je od vsega začetka ne samo moj mentor, ampak tudi vzornik. Zelo ga cenim in spoštujem. Kar nekaj osebnostnih lastnosti naju povezuje, ena izmed njih je trma, brez katere morda ne bi vztrajala tudi, ko je težko, včasih skoraj nemogoče. Potem so tu še osebna integriteta, predanost, poštenje in iskrenost.«

Iz napak se učimo

Pogled v preteklost se ustavi tako na uspehih kot na napakah. Petra ob tem ne bi ničesar spreminjala, niti napak, saj se je iz njih učila in z njimi tudi razvijala. Nobene, pravi, ni storila namerno, vsako je popravila, če se je le dalo. Na srečo pa je bilo uspehov veliko več kot spodrsljajev. »Enkrat sem za medije že povedala in lahko ponovim: Največji uspeh mojega življenja pa je moj sin Luka. Nanj sem zelo ponosna, saj se je razvil v čudovitega, samostojnega človeka in je kot tretja generacija tudi že aktivno vključen v podjetje.«

Jože je nekoč dejal, da je bil eden njegovih večjih uspehov, ko je začel prodajati črnilne vložke Pelikanu, kar je podobno, kot bi izvažal pesek v Saharo. »Res je, da smo ob prejemu nagrade GZS prodajali Pelikanu črnilne vložke – bombice,« pritrjuje. »Še vedno prodajamo pomembnim blagovnim znamkam, tudi Pelikanu, in ne samo črnilnih vložkov. Danes jim prodajamo nalivna peresa, ki so neprimerno višja oblika dodane vrednosti. V njih je nakopičeno znanje, s katerim nam je uspelo na globalnem trgu.«