Podjetja, ki želijo naprej, naj ravnajo brez kompleksov

»Slovenskemu menedžerju sem pred leti predlagala, naj vloži 10.000 evrov v podjetje za proizvodnjo čokolade v Južni Afriki, imelo je obetaven poslovni model. Pa ni tvegal. In to se mi zdi narobe. Zanj ta znesek ni bil velik in iz skupnega projekta bi lahko nastal zelo uspešen posel,« razmišlja dr. Danica Purg, direktorica IEDC, Poslovne šole Bled, ko odgovarja na vprašanje, kje vidi priložnosti za globalizacijo slovenskih podjetij.

Afriško podjetnico je spoznala v povezavi z dejavnostjo IEDC, ki se že skoraj 30 let ukvarja z izobraževanjem na področju vodenja podjetij. »Stvar globalizacije, globalnega razmišljanja je tudi sodelovanje pri razvoju trgov in gospodarstev, ki so manj razvita od našega. Nič jim ni treba podariti, sploh ne, spoznati je treba priložnosti in vlagati. Pa ne gledati samo na dobiček, pač pa izbirati poslovne modele, v katerih pridobita obe strani,« pravi sogovornica. Prepričana je, da je v globalnem svetu nujno sodelovanje, in če pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi.

Katera gospodarska področja so tista, na katerih je Slovenija izrazito globalno uspešna?

Mislim, da je Slovenija uspešna na nekaterih tradicionalnih področjih, kjer to velja že dolga leta, to je na primer farmacija, nekatere druge industrije. Zelo pomembno pa je, da ima uspešna manjša podjetja, ki so zelo inovativna. To so podjetja, ki jih v svetu imenujejo »skriti zmagovalci«. Na naši šoli smo naredili raziskavo takih podjetij, predvsem v srednji in vzhodni Evropi. Ugotovili smo, da ima Švedska dve taki podjetji na milijon prebivalcev, Slovenija pa jih ima na dva milijona 16! To se mi zdi, da je velik uspeh. Ko smo rezultate predstavili na konferenci na Dunaju, so bili udeleženci kar presenečeni nad temi inovativnimi podjetji, ki so tu. Čeprav je pa tudi res, da so relativno majhna. Razen mogoče Akrapovič, ta je že kar veliko podjetje ….

… vendar vsa podjetja nekoč začnejo kot majhna.

Točno tako je.

Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da podjetje iz majhnega začetka preraste v globalno družbo?

Mislim, da mora imeti predvsem dobro vodenje. Tudi velika podjetja, ki so v Sloveniji že tradicionalno dobra, so predvsem tista, ki imajo dobre voditelje. To pomeni, da imajo svojo politiko, svojo strategijo, energijo in se »ne dajo«. Vse naredijo za to, da bi se v poslovni tekmi obdržali in napredovali. Voditeljstvo je ena najbolj pomembnih stvari, to, kdo je vodja, kakšni sta njegova vizija in integriteta. V Sloveniji smo imeli tudi nekaj dobrih podjetij, pa so propadla, ker so imeli njihovi voditelji poleg vseh sposobnosti tudi tisto, ki se ji reče grabežjivost. In taka podjetja seveda nimajo velike perspektive – na splošno, ne samo v Sloveniji. Za globalno rast podjetja pa je seveda pomembno tudi, koliko je vpeto v mednarodne odnose. Na srečo dober vodja takoj prepozna, da če nisi zelo mednaroden, potem nimaš velike perspektive.

Verjetno je to v Sloveniji, ki je izrazito majhna, to še bolj pomembno?

Natanko to sem želela reči. Tako kot naša šola. Ne bi je bilo nikjer več, če ne bi bili od prvega dne mednarodni. Kar 80 odstotkov naših udeležencev je iz tujine, naše glavne stranke pa so Avstrijci. To se pravi, tisti, ki niso v krizi. Smo pa morali deset do petnajst let zelo delati na tem, da smo si izborili položaj na avstrijskem trgu. Saj veste, razvitejši ne verjamejo, da se lahko v manj razviti državi česa naučijo. Verjamejo, da lahko kaj kupijo, takega oprijemljivega … ampak ne znanja.

Naslednji dejavnik, za katerega menim, da je pomemben za mednarodni razvoj podjetja, je zaznavanje trendov. Gre za to, koliko menedžerski tim opazi, kam, v katero smer se vrti svet. Tisti, ki so že pred leti ugotovili, da gre svet v digitalizacijo, so seveda gotovo v veliki prednosti. Spomnim se primera, da je nizozemsko podjetje Wolters Kluwer (družba, ki se ukvarja s poslovnim in tehnološkim svetovanjem, o. p.) za direktorico zaposlilo Američanko – predvsem zato, ker se jim je zdelo, da gre v Evropi, na Nizozemskem, prepočasi naprej z digitalizacijo. Rekli so, tu moramo imeti ameriški pristop. To omenjam, ker mislim, da morajo inovativna podjetja, ki gledajo naprej, ravnati brez kompleksov manjvrednosti. So ambiciozna, vidijo svoje priložnosti, in pripeljejo v Slovenijo ljudi, ki so najboljši na določenih področjih v svetu. To so na primer izkušnje podjetij kot Cosylab, Instrumentation Tecnologies, Hidria. Za uspeh moraš verjeti vase.

Zaupanje v svoje sposobnosti je torej ključno?

Tako je. Potem pa moraš svoja prepričanja posredovati mednarodnemu trgu, pa tudi svojim ljudem. Tako da jih pritegneš in da tudi oni verjamejo v misijo menedžmenta. Le tako so jo tudi oni pripravljeni uresničevati, so ponosni, navdušeni nad svojo družbo. Uspeh in pot do njega nista vedno samo stvar tistih glavnih.

Za mnoge »skrite zmagovalce« se zdi, da potrebo po mednarodni rasti izpolnijo tudi tako, da se preselijo v tujino. Kaj jim mora ponuditi naše poslovno okolje, da bodo svojo dejavnost, sedež, razvoj obdržala v Sloveniji?

Veliko je odvisno od tega, kako bo ravnala država, pa tudi od tega, kako podjetja kljub različnim kriznim situacijam razvijajo svoje profesionalne sposobnosti. V svetu se zadeve zelo hitro razvijajo in ves čas moraš biti boljši od drugih. Ni dovolj, da si enkrat boljši, ves čas moraš biti boljši od drugih na določenem področju, na primer v ideji proizvoda ali storitve, dizajnu, marketingu, prodaji. Ključna je izvirnost. Stranka pride tja, kjer ji imajo kaj ponuditi. Mislim, da lahko računamo na uspehe, morajo pa na tem področju svoje narediti tako podjetja kot država. Vtikanja politike vsepovsod je absolutno preveč, v resnici se je treba osredotočiti samo na to, kdo je na poslovnem področju boljši. V Sloveniji je pa kakovost življenja na visoki ravni in tudi to področje bi morali izkoristiti kot svojo prednost.

V dejavnostih, ki imajo visoko dodano vrednost, je torej Slovenija lahko uspešna?

Lahko, gotovo. Gre za hi-tech in hi-touch, se pravi za tehnologijo in »občutek«. V teh stvareh moraš biti dober. Pristop hi-touch lahko na primer razvijamo v izobraževanju. Tudi turizem je eno od področij, kjer smo lahko globalno konkurenčni, vendar moramo biti inovativni. Pred očmi moramo imeti, da bo preživljanje prostega časa čez deset let še bolj individualno, ljudje bodo manj hodili na skupinske izlete in na masovne destinacije, vse mora biti prilagojeno željam in pričakovanjem ljudi.

Katera so še druga poslovna področja, kjer smo lahko boljši od drugih in lahko postanemo globalno uspešni?

Velika prednost, ki jo moramo varovati, je tudi čisto okolje. Človek gre namreč tja, kjer je čist zrak, kjer se kopaš v čisti reki in podobno. Pomembno je tudi izobraževanje, predvsem visokošolsko, da bomo ustvarjali in razvijali bolj podjetniške duše.

Kaj pomeni podjetniška duša, kdo je podjetnik?

To je tisti, ki ljubi priložnost. Podjetništvo moramo razumeti v žlahtnem pomenu besede, gre za ljudi, ki prepoznajo in uresničijo priložnosti, morajo pa imeti za to v sebi čut. Pomembno je tudi, da si pripravljen nekaj žrtvovati, tvegati, da si upaš. To je nekaj, česar Slovencem pogosto manjka. Slovenec gre najraje v službo, da dela osem ur. Vendar nas to ne bo pripeljalo naprej.

Kljub temu pa pri nas večino BDP ustvarjajo tradicionalne industrije in dejavnosti. Kakšne izzive pred njih postavlja sedanje krizno obdobje?

Mislim, da imajo možnosti, da preživijo, vendar ravno tako samo z inovacijami, z vpetostjo v svet. Podjetje mora pokazati sposobnost, da najde nove tržne niše. Krka, na primer, ima danes že veliko podjetij v zahodni Evropi. Poleg prodajne prisotnosti na teh trgih gre tudi za opazovanje trendov, zaznavanje razvoja, da matično podjetje začuti, kam je treba na določenih področjih vlagati.

Kakšne spremembe v ravnanju podjetij pa je prinesla gospodarska kriza, ki jo živimo že nekaj let?

Kar jaz vidim, je, da je prinesla večjo racionalizacijo in optimizacjo. Manj se zapravlja. Za obdobje pred krizo lahko rečem, da smo živeli bolj na veliki nogi. Nismo varčevali. No, mi v šoli tudi v krizi ne varčujemo, kar zadeva inovacije. Bolj natančno pa pogledamo, koga kam povabimo in zakaj. Po drugi strani sem pa opazila, da tudi velika podjetja varčujejo na nepravem mestu, to pa je izobraževanje. Če želi podjetje napredovati, je tak pristop napačen.

Kot eno od poti za izhod iz krize izpostavlja Evropska unija tudi reindustrializacijo, ponovno vlaganje v dejavnosti, ki so jih v preteklosti podjetja preselila na območja s cenejšo delovno silo. Kako gledate na to?

Pred kratkim sem poslušala predavanje enega naših profesorjev in njegova teza je, da je Evropa še vedno tista, ki ima najboljše univerze na svetu, je najbolj inovativna. Tako da še vedno verjamem v mamo Evropo, da lahko oblikujemo veliko akumulacijo znanja in tradicije. Premalo pa izkoriščamo svoje raznolikosti. Tudi Evropi manjka zaleta, zato zahodnjaki pozitivno gledajo na jugovzhod, tudi na nas, kot na prinašalce novih enerigij, nove želje po tem, da smo najboljši. Žal pa med voditelji v Evropi manjka vizionarjev. Imamo Angelo Merkel, ki je močna liderka, koliko pa je vizionarka naprednega razvoja, je pa druga stvar, o tem nisem prepričana. Ima pomembne voditeljske sposobnosti, da prepriča ljudi in tako naprej. Ko pa bi bila še malo bolj napredna in bi videla še druge stvari razen zniževanja stroškov in bi s tem lahko več sredstev namenili za razvojne programe, mislim, da bi se nam obetala boljša prihodnost.

Vendar smo še kar v varčevalnem krču. Kaj se bo moralo spremeniti, da bomo bolj pogumno in bolj investicijsko razmišljali?

Ne zapravimo dobre krize, pravi ena misel. Bojim se, da smo jo precej zapravili, nismo je dobro izkoristili za prečiščenje in se dovolj prilagodili. Spremembe so, ni pa dovolj, zato se lahko zgodi, da bomo imeli še kakšno krizo in se bomo morali naučiti živeti s tem.