Tiskane izdaje
Sprva me je čisto po človeško zamikalo, da bi zapel hvalnico peščici slovenskih gospodarstvenikov, ki so po moji subjektivni oceni bleščeči, in žolčno okrcal tiste, ki si zaslužijo pretežno slabšalne pridevnike in grde samostalnike. A tako bi bilo nemara v starih časih zaletavosti in vehementnosti, zdaj pa sem globoko vdihnil in izdihnil, preštel do ne vem koliko in po pogovoru s preudarno soprogo, ki ima kot sodnica vedno prav(o) in zadnjo besedo, sklenil, da ne bi bilo pravično, da bi poimensko izpostavil katerokoli gospodarsko družbo, bodisi v dobrem ali slabem, saj sem že vrsto let outsider.
Že skorajda poldrugo desetletje ne delam več v gospodarstvu (čeravno sem z njim vseskozi povezan), zategadelj ne morem verodostojno presojati, kako posamezno podjetje doživljajo zaposleni, ki so bistvo sleherne organizacije, oziroma vsi ljudje, tudi iz okolja, do katerih je gospodarstvo družbeno odgovorno. Zatorej bi raje razmišljal načelno, v duhu svetovnega etosa, kakšno naj bi bilo po mojem mnenju idealno podjetje in njegovo početje.
Ko se pogovarjam z delavci v zasebnem in javnem sektorju, se pogosto pritožujejo, da je njihovo delo vse bolj mukotrpno, ker ne vedo, ali bodo imeli jutri še službo ali ne, kaj bo z njihovimi otroki, kako jih bodo šolali, vzdrževali in privedli do kruha in kako bodo poskrbeli za svojo starost. Vse več je takšnih, ki si morajo zaradi stresa v službi poiskati psihološko pomoč, in govori se, da zaradi vampirstva delovnih razmer delo ubija.
Neokapitalizem kaže čekane na slehernem koraku, tekmovalnost je čislana vrlina in solidarnost zmerljivka kot nepotrebna usedlina socializma in domnevno opravičilo za mediokriteto. Malikuje se ambiciozno mladino kot sinonim za meritokriteto in omalovažuje starejše in ostarele, pri čemer tudi mlajši nimajo rožnatih izgledov za prihodnost, čeravno menda svet stoji ravno na njihovih plečih in možganih.
Če so ljudje zreducirani na človeške vire, ki jih lastniki ožemajo kot mokre kuhinjske krpe, naj se jih vsaj zopet solidno zmoči, da bodo lahko še naprej vlažili in čistili. Toda kapital jih hoče brezsrčno stiskati do skrajne osušenosti brez nujnega dodajanja tekočine v obliki prijaznega delovnega okolja, socialnega skrbstva, solidne plače, udeležbe na dobičku in nekaterih drugih osnovnih ugodnosti. Denar je vse bolj sveta vladar, nepravična porazdelitev bogastva je hudičevo seme in najhujši virus človeštva, iz katerega bolj ali manj izvirajo vse tegobe in katastrofe, vključno s terorizmom in migracijami.
Lokalno podjetništvo je treba ocenjevati skozi globalno etično prizmo, šele potem z ekonomskimi kriteriji, ki opevajo čim nižje stroške in čim večji dobiček. Kot je zapisano v deklaraciji o svetovnem etosu iz leta 1993, katere pobudnik je legendarni profesor Hans Küng in je namenjena vsem ljudem, verujočim in ateistom, moramo najprej z ljudmi ravnati človeško, torej dostojanstveno.
V večini verstev in etičnih tradicij že od vekomaj zavezuje zlato pravilo, da naj ne storimo drugim tistega, kar ne želimo, da bi se zgodilo nam, da ljubimo bližnjega tako kot sebe. Iz tega načela so se razvila nekatera starodavna pravila, kot denimo spoštovanje življenja, kultura nenasilja, solidarnost, pravično gospodarstvo, toleranca, resnicoljubnost in enakopravnost obeh spolov. Gospodarsko in politično moč moramo uporabiti za dobrobit človeštva, ne pa jo zapravljati v surovih bitkah za prevlado nad drugimi. Posebno skrb moramo nameniti otrokom, ostarelim, revnim, invalidom, beguncem, osamljenim in vsem s posebnimi potrebami.
Küngova obča deklaracija je spodbudila sprejetje manifesta za globalno gospodarsko etiko, ki so ga oktobra 2009 na sedežu OZN podpisali predstavniki, lastniki in upravitelji gospodarskih družb in drugih organizacij. Manifest izhaja iz predpostavke, da ekonomska globalizacija vodi k splošnemu in trajnemu blagostanju, zato so vsi, ki jih zadeva gospodarska dejavnost, odvisni od vrednotno podprte trgovinske izmenjave in sodelovanja. Pravična trgovina je pogoj za dosego trajnostnih družbenih ciljev, zato naj bodo vsa prizadevanja vpeta v globalni gospodarski etos, ki se napaja iz osnovnih vrednot za planetarno podjetništvo. Poudarjeni so medkulturni dialog, človečnost in dostojanstvo; poglavitno vodilo gospodarskih odločitev mora biti razvijanje tistih posameznikovih sposobnosti in znanj, ki so potrebni za samouresničevanje in uspešno sobivanje.
Humanost cveti samo v kulturi spoštovanja ljudi, zato ne smemo nikoli slabo ravnati s sotovarišem, podpirati moramo dobro in se izogibati zlu. Upravičeno je zasledovanje lastnih interesov, toda ne na račun oškodovanja partnerjev; kar nočemo, da bi drugi storili nam, tega tudi mi ne počnimo drugim. Takšna platinasta vzajemnost zahteva medsebojno odgovornost, solidarnost, pravičnost, strpnost in spoštovanje vseh ljudi. Zavračati moramo vsako obliko nasilja ali prisile kot sredstva za osvajanje gospodarskih ciljev. Povsod smo dolžni odpravljati lakoto, revščino, nevednost in neenakost. Vsi gospodarski predstavniki morajo predvsem zagotoviti varstvo človekovih pravic v lastnih organizacijah.
Ukiniti je treba klavrne delovne pogoje, ki imajo škodljive posledice za zdravje, trajnostna uporaba naravnega okolja je najvišja vrednotna norma gospodarskega delovanja. Gospodarske in politične moči ne smemo zlorabljati za brezobziren boj za oblast, ker morata služiti vsem ljudem. Pravičnost in vladavina prava se vzajemno pogojujeta; odgovornost, korektnost, preglednost in poštenost so ključne vrednote gospodarstva, ki naj ga odlikujeta zvestoba pravu in integriteta. V vseh naših odnosih moramo gojiti poštenost in resnicoljubnost namesto nepoštenosti, hinavščine in oportunizma.
Stremljenje k dobičku je resda pogoj za konkurenčnost in preživetje podjetja, toda korupcija škodi skupni blaginji, gospodarstvu in ljudem, ker sistematično vodi k napačni porazdelitvi in zapravljanju virov. Preganjati in odpraviti moramo vse pokvarjene in nepoštene prakse, kot na primer podkupovanje, kartelske dogovore, krajo patentov in industrijsko vohunstvo.
V manifestu je poudarjeno, da so raznolikost kulturnih in političnih prepričanj ter različne sposobnosti posameznikov in pristojnosti organizacij potencialno gonilo globalnega razcveta. Kakršnakoli diskriminacija je nezdružljiva z načeli svetovnega gospodarskega etosa, zategadelj nujno potrebujemo medsebojno spoštovanje, partnerstvo in razumevanje, še posebej med moškimi in ženskami. Partnerstvo naj se izraža tudi v možnosti soudeležbe vseh zaposlenih v gospodarjenju, odločanju in deljenju dobička.
Je vse to utopija? Hvala bogu ne, kajti te etične standarde že negujejo raznovrstna vzajemna, zadružna, družinska in nekatera druga podjetja, vključno s socialnimi, alternativnimi, trajnostnimi in etičnimi bankami. Te so povezane v globalno zvezo in odklanjajo sodelovanje v nemoralnih poslih, na primer pri oboroževanju, uničevanju narave in podnebja, poskusih na živalih, genetskem inženiringu in suženjskem ravnanju z delavci.
Sleherna konvencionalna banka bi morala postati etična banka, po istih vrednotah pa bi se morali zgledovati tudi zavarovalnice, finančni skladi, borze in vse gospodarske družbe, še posebej nenasitne transnacionalne korporacije. Potrebujemo prijazno, integralno zeleno ekonomijo, nov, celosten pristop za trajnostni razvoj. Podjetniške zvezde resda lepo razsvetljujejo civilizacijsko noč, a ljudje bolj hlepijo po tuzemskih rečeh, po varnem domu in zanesljivi, korektno plačani službi, po dejansko modrem in sočutnem planetu Zemlja, ki je žal takšne barve vse bolj le iz vesolja.
