Podjetniške zvezde 2015: »S podjetniško čarobno palico je treba mahati dolgoročno«

Manj je več. Ugodnejši pogoji za delovanje podjetij, kar vključuje manjše davčne obremenitve in manj birokracije, bodo dolgoročno omogočili podjetjem, da uspejo v novih dejavnostih, ustvarjajo nova delovna mesta, povečajo dodano vrednost in s tem prispevajo k rasti dodane vrednosti. Boštjan Antončič, predstojnik katedre za podjetništvo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, je prepričan zagovornik podjetništva, ki mu država omogoča dihanje, ne postavlja pa mu ovir.

Pred kratkim je finančni minister umaknil predlog sprememb v davčni zakonodaji, ki so mu gospodarstveniki zelo nasprotovali. Kako vi gledate na okolje, v katerem posegi v davčni sistem pomenijo dodaten šok za podjetnike? Jih v resnici odbijajo od tega, da bi začenjali nove posle?

Glede davčnih obremenitev je načeloma najbolj smiselno, da bi za vse, ki nastopajo na trgu, veljali čim boljši pogoji. To pomeni znižanje davčnih stopenj tako na kapitalske donose kot na stroške dela. S tem bi naše podjetnike zadržali doma in privabili tuje. Ker je vedno tako, da se pozitivni učinki znižanja davčnih obremenitev v proračunu pokažejo z zamikom, se tega ni zelo resno lotila nobena vlada. Bi se pa pozitivni učinki pokazali kasneje, dolgoročno.

Je Slovenija dovolj privlačno okolje za podjetništvo?

Je in ni. Odvisno od tega, s kom se primerjamo in o čem govorimo. Na primer: če gledamo odnos do podjetništva in se primerjamo z zahodnoevropskimi ali severnoevropskimi državami, potem nimamo najboljšega odnosa. Govorim o tem, ali ljudje podjetništvo sprejemajo kot nekaj pozitivnega ali negativnega.

Kako se kaže ta slabši odnos?

Gre za dva pogleda. Eno je zaželenost podjetniške kariere v družbi, drugo pa je možnost, da jo posameznik uresniči. Zaželenost se kaže na primer v tem, ali so podjetniki v očeh javnosti, recimo, heroji, kot so v ZDA, kjer je nekdo junak, če ustanovi podjetje in zaposli tisoč ljudi. Pri nas pa je vprašanje, ali to drži ...

Zakaj pri nas uspešen podjetnik ni heroj?

Zato ker imamo različne podjetniške oziroma poslovne zgodbe; nekatere so pozitivne, druge pa ne. Kljub vsemu lahko rečemo, da so nekateri podjetniški heroji zvezdniki – na primer Boscarol, Akrapovič, morda tudi Outfit7. No, pri zadnjem lahko nekoliko razpravljajo, saj ne delujejo iz Slovenije. So pa to Slovenci, ki so podjetniški zvezdniki na svetovni ravni.

Zakaj pa nekateri uspešni posamezniki začnejo v Sloveniji, potem pa gredo v tujino?

Treba je upoštevati več stvari. Eno je zaželenost, drugo možnost. Z vidika zaželenosti podjetništva smo nekje vmes, imamo pa tudi zgodbe, ki so bile zelo priljubljene v medijih, ko se je kdo okoristil na račun drugih. To pa so nepošteni podjetniki oziroma poslovneži. In nepoštene poslovne prakse mečejo slabo luč na podjetništvo kot celoto, zato je mogoče zaželenost te kariere tudi manjša. Tudi slovenska kultura je nagnjena k egalitarnosti. Zato je podjetništvo sprejemljivo, če dobite iz njega dovolj zase, za preživetje. Če pa ste zelo bogati, pa je to verjetno že preveč.

Je takšna percepcija podjetništva sploh sprejemljiva s stališča gospodarske politike, ko ves čas ugotavljamo, da potrebujemo rast, nova delovna mesta?

Najbolje bi bilo, če bi bilo čim več takšnih, ki bi ustvarjali nova delovna mesta in čim več dodane vrednosti. Le takšen razvoj povečuje splošno blaginjo in dodano vrednost prebivalstva.

Se uspešni podjetniki odselijo iz Slovenije, ker jim primanjkuje možnosti?

Možnosti se nanašajo na financiranje, vire, ki so na razpolago, oziroma na sredstva, ki jih lahko zagotavljate za delovanje podjetja. Sredstva so povezana z ljudmi, človeškim kapitalom, znanjem, ki je na razpolago. Podjetje, ki se zelo razširi v Sloveniji in potrebuje specializirana znanja, verjetno naleti tudi na oviro, da je v Sloveniji malo takšnih znanj. Sodelavce mora pridobivati drugje ali pa iti tja, kjer so ljudje z ustreznimi znanji. Pri zagotavljanju dolžniškega financiranja ni več takšnih velikih razlik med Slovenijo in tujino, ker je bančni trg zelo globaliziran. Pri lastniških virih financiranja so pa v tujini, predvsem v večjih državah, bolj dejavni specializirani skladi tveganega kapitala, ki iščejo naložbe v izbranih panogah. Gotovo lahko rečemo, da Slovenija določene možnosti zagotavlja, če pa se primerjamo z mednarodnimi poslovnimi centri, je pa verjetno tam več možnosti za razvoj podjetij.

Kaj pa v resnici pretehta pri odločitvi podjetnika, da bo ostal v Sloveniji in tu razvijal dejavnost?

Ena logika je ekonomska, ko preračunamo koristi in stroške. Ta ni vedno v prid Sloveniji. Druga logika pa pravi, da ogromno podjetnikov vztraja, ker so doma v Sloveniji. To je neke vrste lokalpatriotizem. Pravzaprav je dobro za slovensko gospodarstvo, da imamo ljudi, ki nočejo oditi. Če bi bili vsi mobilni, potem bi jih verjetno veliko več poiskalo priložnosti nekje drugje.

Katere so podjetniško propulzivne dejavnosti, ki uspevajo v Sloveniji?

Pri nas smo večkrat imeli politike, da podpiramo to in ono ali tretjo panogo, ampak načeloma se da uspeti v vsaki dejavnosti. Slovenska družinska podjetja delujejo v različnih panogah. Posel se da narediti, če si inovativen, ustvarjalen, če prepoznaš neko novo priložnost. Državi ni treba reči: »Delaj iz tega.«

Vendar je Slovenija ravnokar sprejela strategijo pametne specializacije, pri čemer pravi, da bo podpirala visokotehnološke dejavnosti pa krožno gospodarstvo, energetsko učinkovitost. Imate kaj zadržka do takšne politike?

Če rečemo, da bomo šli v visoko tehnologijo in podpirali ekološko sprejemljive dejavnosti, je to načeloma v redu. Vendar moramo upoštevati, da visoka tehnologija za sabo potegne tudi velika vlaganja. Ob pametni specializaciji ne smemo zanemariti drugih, tradicionalnih dejavnosti. Tudi tam si lahko uspešen, če pripraviš nov poslovni model, najdeš novo rešitev.

Na katerem področju spodbujanja podjetništva pa kljub vsemu vidite vlogo države? Kaj bi morala omogočati?

Mislim, da bi morala država delovati čim bolj v smeri, da izboljša razmere za vse ali vsaj za večino podjetij. Kadar izbereš samo nekatere panoge, potem so se zanje razmere izboljšale, drugi pa od tega nimajo veliko. Res je, da so ti izbrani lahko vlečni konji, ampak če je konjev premalo, ne vlečejo dovolj. Tukaj so evropska sredstva, ki jih je treba izkoristiti in usmeriti v visoko tehnologijo, ekologijo ..., treba jih je pametno porabiti in izbrati področja, ki bodo lahko ustvarjala več dodane vrednosti kot druga. Če pa gledamo celoto, pa je pomembno izboljšati boljše za vse, ker potem bo celota boljša.

Kaj pomeni »boljši pogoji za vse«? Nižji davki in še kaj?

Gotovo prijaznejši, nižji davki. In da so postopki čim krajši na vseh ravneh, zmanjšanje birokracije. Potem je tu pravni red – stvari, ki so predpisane, je treba upoštevati in uveljavljati. Imamo pa preveč predpisov, in če se stalno spreminjajo, to v sistem vnaša negotovost. Poleg tega, če je vse zelo natančno definirano, zmanjkuje prostora za poslovno etiko. To je lahko kontraproduktivno za obnašanje ljudi.

V kakšnem smislu?

Sprejemljivi načini obnašanja so pravno določeni, drugi pa so etični standardi. Če skoraj vse predpišete, je tega etičnega dela čisto malo in se začne njegov pomen izgubljati. Treba pa je imeti pravni sistem, ki se odziva na nepravilnosti in deluje, šele to zagotavlja prostor za etiko.

Iz prakse vemo, da ta institucionalni okvir ne deluje najbolje. Je to večji problem za delujoča podjetja ali za tiste, ki šele razmišljajo o podjetništvu?

Načeloma za oboje. Za tiste, ki razmišljajo o podjetništvu, je to neke vrste vstopna ovira ali pa en dejavnik, zaradi katerega v svet podjetništva mogoče ne bodo vstopili v Sloveniji, ampak mogoče kje drugje, na primer v Avstriji. Za obstoječa podjetja je pa ovira to, da morajo več časa porabiti za administrativne ovire, kot bi ga sicer. Če se bo, recimo, neki podjetnik v neki drugi državi, kjer bo manj sprememb, s tem ukvarjal pet odstotkov časa, naš podjetnik pa deset, ima oni drugi pet odstotkov več časa, da se posveča svojemu poslu in je lahko zaradi tega uspešnejši.

Se naši oblikovalci poslovnega okolja resno ukvarjajo s temi problemi?

No, verjetno se resno ukvarjajo, je pa vprašanje, kako so uspešni. Politika je naravnana na kratek rok in zato se ne loti dolgoročnih ukrepov.

V sedanjem pokriznem obdobju veliko slišimo o tem, da so rešitev za novo gospodarsko rast mala in srednja podjetja. So te ideje sploh uresničljive?

V praksi se uresničujejo same po sebi, bi se pa lahko bolje. Velika podjetja, ki so (bila) paradržavna, so se počasi dezintegrirala in njihov delež v gospodarstvu so nadomeščala mala in srednja podjetja, ki so večinoma družinska. Če danes pogledamo našo gospodarsko strukturo, smo že podobni strukturi razvitih držav, če upoštevamo pomen družinskih podjetij v gospodarstvu.

Od malih družinskih podjetij pa se verjetno pričakuje, da zrastejo v velika, mednarodna.

Tako je.

Ima Slovenija potencial za to?

Če jih bolj obremenjuješ, jih bo manj zraslo, bolj počasi. Če jih manj obremeniš, jih bo zraslo več, in to hitreje. Če bi to dali v enačbo, bi videli, da na dolgi rok manj pomeni več.

Manj pomeni manj bremen?

Tako je. Manj bremen pomeni več dodane vrednosti in višji BDP, ki je neke vrste merilo. Tudi v proračun bi na dolgi rok več priteklo, če bi bile obremenitve manjše. Je pa treba temu dati čas. Ne morete pričakovati, da bomo zdaj znižali davčne obremenitve in se bo po enem letu v proračun nateklo več. Ne bo šlo tako hitro, podjetja bodo manjša bremena postopoma prelila v večji obseg posla in zaposlitev.

Torej je čas krize, ko imamo v splošnem težave s proračunom, neprimeren za te vrste reformo?

Samo potem ni nikoli pravi trenutek, kdaj je primerno?

Vi povejte.

Vedno je primeren čas. Prej ko se takšne reforme lotiš, prej se pokaže pozitiven učinek. Dlje ko odlašaš, težje jo je narediti. Če bi reformirali pred desetimi leti, bi danes že bili v obdobju rasti.

Je za mlade danes podjetništvo izziv ali se vanj podajajo iz nuje, ker ni drugih služb?

Deloma je izziv, deloma nuja. Podjetništvo je karierna odločitev za deset do 20 odstotkov ljudi. Ti so tisti, ki bi želeli biti podjetniki, ni pa nujno, da bodo to uresničili. Načeloma je podjetništva iz nuje v časih recesije več. To je tudi normalno.

Lahko v krogu podjetnikov iz nuje nastanejo dolgoročno uspešna podjetja?

Nastanejo, vendar manj kot pri tistih iz priložnosti. To kažejo tudi raziskave v tujini.

Zakaj je tako?

Zaradi motivacije. Če je pozitivna, potem vstopite v podjetništvo z namenom, da boste nekaj dosegli. Če pa vstopite zato, ker niste dosegli nečesa na drugem področju, je to negativna motivacija. In pozitivna motivacija je v povprečju močnejša.

Prav izrazito podjetna in uspešna država Slovenija pač ni, če povzamem najin pogovor. Sem preveč pesimističen?

Če ne bomo česa spremenili, potem to drži. To je kar realističen pogled. Lahko rečemo, da smo srednje uspešni, lahko pa bi bili bolj.

Rešitev za ta problem, ki bi bila kot čarobna palica, najbrž ne obstaja?

Obstaja.

Kako?

Začeti je treba že v vrtcu, v osnovni šoli. Poudarjati ustvarjalnost, dosežke, inovativnost. Spodbujati ljudi, da se lotevajo različnih projektov. Na ta način zgradimo prvake. Če jih ne spodbujamo, jih je manj, uspejo samo tisti, ki so res trmasti. Tisti, ki niso, pa se sprijaznijo s tem, da bodo povprečni in imajo mir. Čarobna palica obstaja, vendar ne deluje v trenutku. Z njo je treba mahati dolgoročno. Treba je učiti o podjetništvu, opozarjati na to, zakaj je podjetniška kariera dobra. Omogoča samostojnost, zahteva pa tudi sodelovanje. Poudarjati je treba, da so dosežki cenjeni, s tem spodbujamo bolj podjetniško kulturo.