Čezatlantski trgovinski sporazum: pogajanja morajo biti bolj transparentna

Ljubljana – Trgovinski in naložbeni sporazum med EU in ZDA (TTIP), o katerem se obe strani pogajata, sproža v Evropi veliko vprašanj in kritik. O njih in pogledu z ameriške strani smo se pogovarjali s Shaunom Donnelyjem, nekdanjim veleposlanikom in članom odbora ZDA za mednarodno trgovino.

V Evropi je veliko govora o TTIP in mnogi se sprašujejo, kakšne bodo koristi od tega sporazuma za Evropo in Evropejce. Kako bi jim odgovorili?

Koristi bo veliko. Čeprav je to včasih težko ugotoviti, a če se države odprejo in je več konkurence in izbire za potrošnike, trgi delujejo in ljudje imajo od tega koristi. Tudi v ZDA smo imeli veliko razprav pred 25 leti, ko smo usklajevali sporazum NAFTA s Kanado in Mehiko. Tedanji predsedniški kandidat gospod Perrot je trdil, da bo to uničilo vsa delovna mesta v ZDA. Če zdaj pogledate rezultate, vidite, da Mehika gospodarsko raste, prav tako pa rastejo tudi ZDA in Kanada. Pridobila bodo mnoga podjetja in njihovi delavci, še posebej pa bodo na boljšem majhna podjetja. Velika podjetja, kot so General Motors, Siemens ali pa Microsoft, vse te velike korporacije, si namreč lahko vedno, ko imajo težave v ZDA ali Evropi, najamejo pomembne odvetnike, ali pa ustanovijo novo podjetje v Evropi. Majhna podjetja, pa naj bodo iz Slovenije, Teksasa ali pa iz Avstrije, imajo več težav, ko gredo na nov trg, pa recimo njihovi izdelki niso odobreni, in to včasih povzroča frustracije. Če pa odpravimo in poenostavimo ovire in spodbudimo naložbeno konkurenco, so na boljšem predvsem manjša, inovativna podjetja. Težko pa je vnaprej reči, v katerih sektorjih.

Na evropski strani je čutiti pomisleke in strah pred genetsko spremenjeno hrano, omenjajo se korporacije, kot je Monsanto. Vaš odgovor?

Ena najboljših stvari, ki jih lahko naredimo s TTIP, je, da zmanjšamo razlike pri standardih za izdelke. Recimo BMW proizvaja avtomobile in jih prodaja v Evropi in ZDA. V osnovi so to enaki avtomobili. A v ZDA morajo biti zadnje smerne luči pri avtih rdeče, v Evropi pa rumene. To je samo en primer: so varnejše rdeče ali rumene luči? Vsak ima svoje standarde. To je razlika, ki povečuje stroške in podjetjem otežuje sklepanje poslov. A to je še lažji del. Kar zadeva hrano, so si ameriški in evropski standardi zelo podobni in ameriška hrana je enako varna kot evropska. Evrope ne bomo poskušali prepričati, da spremeni svoje prehranski sistem in vsakogar sili, da je stvari, ki jih noče jesti. Kot Američan sem prepričan, da je ameriška hrana enako dobra kot evropska. A tu ne gre za spreminjanje in nižanje standardov, če lahko znižamo ovire in najdemo pametne načine, da spodbudimo trgovanje.

Nevladne organizacije v Evropi menijo, da TTIP predvsem favorizira velike in močne korporacije. Kakšne posledice bo imel sporazum za majhne podjetnike, kot sta Janez Novak v Sloveniji ali John Smith v Arkansasu?

Kot sem dejal, velike korporacije lahko same najdejo načine, da pridejo na trge. A tudi pri velikih družbah, kot je Boeing, ki izvažajo letala v Sloveniji ali Nemčijo, je zraven še 5000 manjših podjetij, ki proizvajajo varnostne pasove, kable itd. in so vključena v tako imenovane proizvodne verige. Če pogledate družbe, kot so BMW, Airbus, General Motors, General Electric itd. so bolj sestavljalci končnih izdelkov, kjer sodeluje zelo velikih manjših podjetij. V Sloveniji imate veliko majhnih podjetij z zelo usposobljenimi delavci, ki izdelujejo zelo kvalitetne izdelke in strojne dele za avtomobilsko industrijo, morda tudi za letala in elektrarne itd. Zdaj izvažate te izdelke v Nemčijo in so kasneje vgrajeni v izdelke, ki se izvažajo v ZDA. Tu bodo priložnosti za majhna podjetja. Če jim olajšaš poslovanje v ZDA, s standardi, ki so bolj razumljivi, bolje poskrbiš za zaščito patentov in avtorskih pravic. Če zmanjšaš zaplete in razlike, bo tudi majhnim evropskim podjetjem veliko laže in jim ne bo treba najemati pomembnih odvetnikov v Washingtonu ali New Yorku. Seveda so razlike med nami, a mi ne bomo poskušali spremeniti Evrope, Evropa pa ne bo poskušala spremeniti nas.

Na račun TTIP letijo tudi kritike, da so pogajanja skrita pred javnostjo in tajna. A na koncu bo sporazum potreboval politično podporo na obeh straneh, potrditi ga morajo v ameriškem kongresu in evropskem parlamentu. Bi morala biti pogajanja bolj javna, transparentna?

Da, v osnovi bi morala biti bolj transparentna na obeh straneh. Vendar se s to kritiko v celoti ne strinjam. Gre za pogajanja in če vam recimo želim prodati svojo hišo in se želim pogajati o ceni, tega ne želim početi na nogometnem stadionu pred množico gledalcev. Pogajanja morajo biti stvar dveh vpletenih strani. In če recimo drugi strani rečeš, če boste spremenili to pravilo, bom sam pripravljen storiti to in to – in to objaviš na internetu, s tem narediš več škode končni rešitvi. Moj odgovor je, da morata biti ameriška in evropska stran bolj transparentni in da morata javnosti bolje obrazložiti, kaj nameravata storiti. K dialogu morata povabiti poslovne kroge, sindikate, civilno družbo, študentske organizacije in odgovarjati na njihova vprašanja. A stvari niso enostavne, vsega ne moreš objaviti na spletu, a na koncu bodo evropski in ameriški pogajalci to morali storiti. To bo občutljiva stvar in potrebno bo ravnotežje. Vem za kritike in veleposlaništvo v Sloveniji mi je poskušalo pripraviti sestanek z ljudmi pri vas, ki imajo nekatere kritične pripombe, in so rekli, da si želijo dialog, žal pa niso dejali, da si želijo dialog z mano. V Avstriji sem se srečal s predstavniki sindikatov, študentskimi skupinami, tudi tukaj pri vas grem še na univerzo. Za vse nas je zelo pomembno, da so ta pogajanja bolj demokratičen proces. Na koncu bodo vlade morale prisluhniti vsem.

Ena od stvari, ki v Evropi dviga prah, je mehanizem za reševanje naložbenih sporov ISDS (investor-state dispute settlement). Kot je razumeti, je ta klavzula začasno umaknjena s pogajalske mize.

Gledano z ameriške strani je zelo pomembno, da imamo poglavje o naložbah, ki mora vključevati tudi arbitražo v primeru sporov. Iz evropske komisije so prišle kritike v začetku leta 2014, češ vzemimo si čas za premislek in zberimo vsa mnenja in komisija je tedaj postavila 12 vprašanj. Recimo tudi, kako bi zagotovili nevtralnost arbitrov in zagotovili preglednost z ustreznimi pravili. Komisija je prejšnji torek izdala svojo analizo vseh podanih predlogov in upam, da ji bo to relativno hitro omogočilo, da izdela svoje stališče in se vrne za pogajalsko mizo. Mi – ne govorim v imenu ameriške vlade, a naša pozicija je zelo podobna – zagovarjamo stališče, da je potrebna zaščita naložb in investitorjev. Te nismo izumili v ZDA, pač pa v Evropi, kjer je takšne sporazume že leta 1959 sklepala nemška vlada, in mislim, da ima Nemčija prek takšnih 150 investicijskih sporazumov, ki vsi vsebujejo ISDS. Ne vem, koliko sporazumov ima Slovenija, vem pa, da jih je več in da vsi vsebujejo ISDS. To torej ni neka nova ali pa radikalna ideja. Predstavljajte si recimo, da ste investitor in greste investirat v Argentino in če argentinska vlade prevzame vaše podjetje, želite pošten tretma in ustrezno odškodnino. V tem primeru ne bom šel na sodišče v Argentino, da bi dobil ustrezen odgovor. Zato smo izumili to nevtralno obliko arbitraže s tremi eksperti, ki odločajo neodvisno od politike. In kar zadeva transparentnost: če pogledate ameriške investicijske sporazume zadnjih let, so precej bolj transparentni kot evropski, vsi dokumenti, zaslišanja in razprave morajo biti ljudem javno dostopni prek interneta. Tako da skupine državljanov, druga podjetja, država itd. lahko predložijo svoje komentarje. S tem je vse skupaj precej bolj transparentno. In ta sistem deluje. V našem pogajalskem sporazumu je tudi nova sekcija, ki pravi, da nič v tem sporazumu ne sme omejiti pravice katerekoli strani – naj bo to vlada ali kdo drug – da uveljavi pravice s področij zdravja, varnosti ali okolja.

Katera pogajalska poglavja bodo najtrši oreh?

Vsa poglavja so težka. Trgovina in naložbe med Evropo in ZDA dobro potekajo. Doslej smo že pobrali plodove z nižjih vej, če se izrazim v prispodobi. Vse, kar je ostalo, je precej visoko in teže dosegljivo. Tako je vprašanje naložb, deloma tudi zaradi političnih kritik. Vse, kar je povezano s kmetijstvom, bo težko dosegljivo.

In verjetno na obeh straneh?

Na obeh straneh. V vseh državah, ki jih poznam, je kmetijstvo sicer ekonomska zadeva, je pa tudi del kulture, politike, zgodovine. In kot je znano, so razlike med nami, kar zadeva regulacijo kmetijstva in prehransko varnost. Sam prihajam iz trgovinskega združenja v Washingtonu in že od začetka se zavzemamo za to, da TTIP obsega tri stvari: biti mora celovit, ambiciozno zastavljen in vključevati mora najvišje možne standarde, ne sme jih zniževati.