Prvih sedem ur zaslišanj o sporni skupščini Thermane

Nekdanji delničarji zatrjujejo, da niso imeli vseh podatkov, kot kaže, tudi nekateri nadzorniki niso vedeli, o čem odločajo.

Objavljeno
25. januar 2017 23.29
Thermana park Laško, 19. junija 2015
Špela Kuralt
Špela Kuralt

Celje − Delničarji, ki so imeli skupno okoli 20 odstotkov v laški Thermani, preden je v prisilni poravnavi ta postala last Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), so po nekaj mesecih odmora dočakali nadaljevanje sojenja, v katerem izpodbijajo sklepe skupščine izpred dveh let in pol ter zahtevajo ugotovitev njihove ničnosti. Zgodba je težavna zaradi časovne oddaljenosti in različnih interesov. Nekatere priče se spomnijo vsega, druge ničesar.

Razplet je nejasen, zgodovina Thermanine zgodbe na slovenskih sodiščih pa nekdanjim delničarjem ni v prid. Do zdaj jim namreč niti eno sodišče v državi še ni pritrdilo, kar poskušajo že ves čas dokazati. Da namreč Thermana sploh ni bila insolventna in da so insolventnost umetno ustvarili. Insolventnosti je namreč sledila prisilna poravnava, po kateri je lastnica Thermane postala DUTB, delničarji, ki danes tožijo, nimajo niti ene delnice več.

Čeprav delničarjem sodišča (še) niso dala prav, se nobeno ni ukvarjalo z verodostojnostjo navedb uprave in listin, ki jih je uprava v različnih postopkih predložila. Ljubljansko višje sodišče je celo zapisalo: »Dolžnik (Thermana, op. p.) ob vložitvi listin, ki so priloge predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti ni dolžan predložiti dokazov, da so vsi podatki resnični, niti sodišče ni dolžno preverjati pravilnosti in resničnosti navedb v njih.«

Tožba, ki je zdaj na gospodarskem oddelku celjskega okrožnega sodišča, bo to poskušala razrešiti. Ključne priče še čakajo na zaslišanje, že včerajšnji dan pa je pokazal, da je do razpleta še daleč. Namesto vabljenih petnajstih prič jim jih je namreč uspelo zaslišati le šest.

Prevrednotenje cenitve

Nadzorni svet Thermane leta 2014 ni sprejel letnega poročila, ampak je to prepustil skupščini. Ključni težavi sta bila cenitveno poročilo, ki ga je pripravil Anton Kožar, in kasnejše prevrednotenje. Zakaj so sploh opravljali cenitev, je nekdanji podpredsednik nadzornega sveta Boštjan Salobir pričal, da cenitve že dolgo ni bilo in da prejšnja, ki jo je tudi pripravil Kožar, ni bila po pravih metodah.

Kot smo slišali na sodišču, je po prevrednotenju znašala razlika med nerevidiranim in revidiranim letnim poročilom 25 milijonov evrov. Niti takrat nadzornemu svetu ali vsaj Salobirju ni zazvonil alarm: »Uprava je rekla, da so se pojavili morebitni indici za prevrednotenje. Ne vem, kaj to pomeni. Kaj je prevrednotenje?« Salobir je dejal, da nadzorni svet Kožarjeve cenitve ni dobil. Na vprašanje Thermanine pooblaščenke Špele Hlastec, kako so se sploh lahko brez tega odločali, je odgovoril: »Ne vem.«

Salobir je bil konec avgusta 2014 tudi na skupščini, ki je morala sprejeti letno poročilo. Delničarji spornega cenitvenega poročila niso dobili, ampak le povzetek, pa še od tega le nekaj strani. Salobir se spominja, o tem je prepričan tudi nekdanji delničar Franc Meža, da so vsaj nekateri cenitveno poročilo zahtevali, da so zahtevali tudi več časa, saj so velik del gradiva dobili neposredno na seji skupščine.

»Lahko smo prebrali, da je vrednost nepremičnin padla z 59 milijonov na 24 ali 25 milijonov evrov. Nekaj so razlagali o postopkih, ne pa o konkretnih številkah. Nobenih odgovorov nisem dobil. Dobili smo neke papirje, vse pomešano, ni se dalo ničesar razbrati. Ne moreš hkrati poslušati in brati gradiva. Gospod Kožar, ki je razlagal cenitev, se je zapletal. Zagotovo pa je začel z besedami, da se gradi po 900 evrov, prodaja pa se po 200 evrov in da je težko najti merila za cenitev,« se je spominjal Meža. Kako je možno, da se vse spominja tako natančno, pa je pojasnil: »Vsega se spominjam, ker gre za moj denar!«

Zdolšek opozorjen na nagajanje

Popolnoma drugačno zgodbo je povedal Stojan Zdolšek, ki ga je takratna uprava angažirala za vodenje skupščine. »Bil sem opozorjen na nagajanje, da bodo poskušali razbijati skupščino. Delničarji so prišli zelo oboroženi, imeli so dva odvetnika, Boruta Sokliča in Mojco Muha, ter pripravljen scenarij, ki se začne takoj na začetku. Kolegica Muha je dobro naredila, to ji je treba čestitati, z zahtevo po popisu navzočih. Takrat bi lahko šlo vse narazen. Zato skupščine nisem prekinjal, ampak so delničarji vmes hodili k notarki, da so se popisali,« je razložil Zdolšek.

Glede obveščenosti delničarjev pa je dejal, da »se take cenitve običajno ne razkrivajo. Gre za poslovne skrivnosti in uprava tega ni dolžna dati niti nadzornemu svetu.«

Glede na to, da so mu očitali, da je sejo vodil, ne da bi dovolil postavljanje vprašanj, pa je ostro dodal: »Če bi bil jaz tam kot pooblaščenec delničarja, bi zahteval vpis na zapisnik.« Tega nihče od navzočih delničarjev oziroma njihovih pooblaščencev ni storil. Kot pravijo, niso mogli ničesar vprašati, če pa tako ali tako o ničemer pred skupščino niso bili obveščeni, gradiva pa na seji niso mogli proučiti. Prihodnji teden bodo na sodišču zaslišali takratne predstavnike DUTB.