Tiskane izdaje
Vodenje Lisce je njegova četrta služba. Najpomembnejši trgi, na katerih konkurira s svetovnimi proizvajalci, so Italija, Nemčija, Rusija in Češka. Zdaj 54-letnik je profesionalno pot začel v ajdovskem Fructalu. Šest let je vodil področje trženja v Nami, bil je tudi direktor Koloseja in Ljubljanskih kinematografov. Je iz Vipave, njegov dom je še vedno tam, saj mu družina s selitvijo ni sledila menjavam službe.
Če je mesečni strošek dela šivilje v Sloveniji 1000 evrov, v Srbiji 330 evrov, na Daljnem vzhodu pa še dosti manj, je jasno, kam so že zaradi konkurence in še bodo odtekala slovenska delovna mesta. Če ne bi že pred leti selili proizvodnje tja, kjer je strošek delovne sile nižji kot pri nas, bi šla Lisca, ena redkih ostankov slovenske tekstilne oziroma modne industrije, po poti Mure in drugih blagovnih znamk, ki so že na pogorišču slovenske gospodarske zgodovine.
Konec leta se bliža, bodo vaši zaposleni dobili božičnico? Vlada jo je letos davčno dodatno razbremenila. Bo to vplivalo na odločitve, da se izplača več božičnic?
V naši družbi izplačujemo božičnico že vsa leta, tudi pred desetimi leti smo jo, ko se je začela kriza. Je sicer pogojena z rezultati, lani je vsak naš zaposleni dobil 450 evrov bruto. Ker imamo približno enake rezultate kot lani, bo torej tudi božičnica podobna. Letos bodo delavci dobili sicer neto izplačilo višje, zaradi razbremenitve, ki je bila sprejeta že lani. V letošnjem letu vlada to olajšavo povečuje do višine povprečne slovenske bruto plače, vendar so v državi le redka podjetja, ki izplačujejo božičnico nad tem zneskom, in tudi za Lisco ta dodatna sprememba ni relevantna.
Dodatna razbremenitev božičnice je torej le pesek v oči javnosti?
So tudi morda kakšna podjetja, ki jim bo to prišlo prav, a prav veliko jih ni. Dobro je, da dobijo delavci višje neto izplačilo, a z vidika delodajalca strošek plače oziroma izplačila v bruto bruto znesku ostaja enak.
Vas je gospodarski minister Zdravko Počivalšek razočaral? Obljubljal je razbremenitve gospodarstva. On je govoril o razbremenitvah, finančno ministrstvo pa o prestrukturiranju, torej, če bomo nekje dali, bomo drugod vzeli.
O nujnosti razbremenitve gospodarstva v Sloveniji govorimo že vrsto let. Ni težava v tem, da ne bi vedeli, kaj je treba storiti, a očitno ni prave volje, da bi to izpeljali. Če govorimo o razbremenitvi gospodarstva, je jasno sicer, da je najprej nujna konsolidacija v javnem sektorju. Funkcija ministra za gospodarstvo je, da v vladi predstavlja interese gospodarstva. Vendar pa je vprašanje, koliko lahko s te funkcije minister za gospodarstvo dejansko sploh vpliva. Razbremenitve gospodarstva ne more biti, če se prej ne racionalizira javni sektor in zmanjša njegovo trošenje. Gospodarstvo bi dejansko bolj kot zaveznika v ministru za gospodarstvo potrebovalo zaveznika v ministru za javno upravo, ta bi moral skupaj s premierom začeti reforme v javnem sektorju.
V naši družbi izplačujemo božičnico že vsa leta, tudi pred desetimi leti smo jo, ko se je začela kriza. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Ah, to se ne dogaja le pred volitvami. Namesto da bi se v javnem sektorju število zaposlenih zmanjševalo in da bi se zmanjšala masa plač, se dogaja ravno nasprotno: v zadnjih dveh letih se je število zaposlenih v javnem sektorju povečalo za več kot osem tisoč. Ustanavljajo se novi uradi, agencije in skladi, z ustanovitvijo sklada skladov pa se zdi, da je zadeva ušla izpod nadzora.
Zakaj je tako? Zaradi nesposobnosti vsakokratne izvršne oblasti ali izjemne moči sindikatov javnega sektorja?
V tem pogledu je javni sektor zelo močan in zelo dobro organiziran, pritiski javnega sektorja so ves čas vidni na televiziji ...
... ne morete reči, da so mediji krivi za neučinkovitost vlade.
Ali vidite kdaj na televiziji poročanje o pritiskih zasebnega sektorja? Ta predstava, ki se prek medijev dogaja, v očeh javnosti zagotovo vpliva na to, da se reforme z nekega deklarativnega izrekanja zanje zelo dolgo ne realizirajo.
Javnost nikjer ne podpira varčevanja in rezov. Spomnite se na primer poskusa krčenja mreže porodnišnic, na 62-kilometrski liniji Ljubljana–Kranj–Jesenice so tri, ali pa Brežic, kjer se na dva dni rodita le po dva otroka. Je to racionalno?
Mreža porodnišnic se mi ne zdi glavni problem. Bistveno bolj zbuja skrb ogromno uradov, zavodov, skladov in agencij. Sicer pa podpore v javnosti ni, ker se na poskuse racionalizacije prek medijev odziva predvsem javni sektor sam, in jasno je, da ocenjujejo potrebne spremembe skozi drugačno prizmo, kot jo ocenjuje zasebni sektor.
Imamo gospodarsko rast, število brezposelnih se bo še naprej manjšalo, povpraševanje po delovni sili bo večje, vse več bo tudi pritiskov na višje plače, torej se bodo višali stroški delovne sile, ti pa bodo vplivali na konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Pojavljajo se že tudi ideje o redefiniciji minimalne plače oziroma njenem povišanju. Nas je lahko strah posledic?
Plače je seveda treba občasno povišati oziroma, da se bolje izrazim, uskladiti z uspešnostjo poslovanja podjetja. Tudi v Lisci smo jih lani dvignili za pet odstotkov. Administrativno urejanje plač je zadnje, kar si želimo. Ker omenjate ravno pozive k redefiniciji minimalne plače, naj rečem, da je problem dviga minimalne plače bolj kompleksen, kot se morda zdi na prvi pogled. Po eni strani delamo v globaliziranem svetu in v naši neposredni bližini so za enake vrste dela ljudje na ravni minimalne plače plačani trikrat manj kot v Sloveniji, če bi torej še mi povišali minimalno plačo, bi lahko s tem tistim, ki jo prejemajo, naredili medvedjo uslugo in bi ostali še brez nje – ker v predelovalni industriji je res še veliko delovnih mest, ki se lahko takoj brez težav selijo proti Srbiji, Romuniji ali Bolgariji, kjer je strošek dela za isto produktivnost trikrat nižji.
Drugi vidik minimalne plače pa je ta: če se zviša le minimalno plačo in se ne poseže še v druge kategorije plač po tarifnih razredih, potem se s tem le povečuje uravnilovka, razlika med minimalno in povprečno plačo je še manjša, čeprav je slednja v evropskem merilu že zdaj med najnižjimi. Dejstvo je, da podjetja ne zmorejo hkrati z minimalno plačo sorazmerno povišati tudi vseh drugih plač zaposlenih, ker jim tega ne dopušča produktivnost dela.
Če bi torej še mi povišali minimalno plačo, bi lahko s tem tistim, ki jo prejemajo, naredili medvedjo uslugo in bi ostali še brez nje. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
S tem se ne morem strinjati, delujemo v globaliziranem svetu in večina slovenskih podjetij proda doma le delček svoje proizvodnje, mi na primer le okrog dvajset odstotkov. Da bi se zdaj zaprli v školjko in se pretvarjali, da nismo del sveta, ne zdrži resne presoje. Svojo produktivnost moramo primerjati s celim svetom in temu primerno prilagajati vse parametre stroškov.
Globalizacija in konkurenca nam torej onemogočata, da bi bolje živeli?
Vprašanje kdo. Globalizacija se je začela z interesom velikih korporacij, da še povečajo svoj dobiček s preseljevanjem proizvodnje v države s cenejšo delovno silo. V začetku je ta interes sovpadal z interesom držav, iz katerih so te korporacije prihajale, sčasoma pa so te korporacije postale, vsaj v razmišljanju, nadnacionalne in interes z nacionalno državo se je začel razhajati. In posledično je globalizacija v zahodnem svetu seveda začela kazati grdi obraz, zaradi preselitve milijonov delovnih mest so v Evropi in tudi v ZDA propadli celi sektorji, na primer usnjarska ali tekstilna industrija. Globalizacija je pripeljala do tega, da v Evropi mali človek živi slabše, v tistih državah, ki jim je globalizacija pripeljala nova delovna mesta, pa živijo bolje. Zato se mi zdi paradoksalno, ko poslušam antiglobaliste, ki v ščitenju, vsaj deklarativnem, interesov malega človeka udrihajo po globalnem kapitalizmu, čeprav v velikem delu sveta ljudje prav zaradi globalizacije živijo bolje kot pred dvajsetimi leti.
Kakšno je vaše stališče do zaprtja trgovin ob nedeljah? Vlada minuli teden ni podprla zakona poslanca Andreja Čuša, čeprav je bilo mnenje ministra Počivalška drugačno in čeprav minister sodi, da je dogovor o delovnem času trgovin v korist predvsem ene strani.
Sporazum med trgovinsko zbornico in sindikatom trgovcev je, vsaj kar se našega podjetja tiče, zelo slab. Ne govori namreč o tem, koliko nedelj bodo trgovine odprte, temveč o tem, koliko nedelj bodo lahko delavci delali, torej omejuje število nedelj, na katere lahko posameznik dela. Kaj to pomeni v praksi? Če se trgovine ne bodo zaprle – in verjemite mi, da se ne bodo –, bo treba zaposlovati dodatne ljudi, saj sporazum ščiti zaposlene, na primer mlade mamice, ki ne bodo smele delati ob nedeljah. Delodajalci bodo morali iskati nove delavce in bodo kandidatke vprašali, ali so morda mlade mamice ali pa bodo to postale. Če bo odgovor pritrdilen, ne bodo dobile službe, saj jih bo težavno umestiti v delovni čas. Mi imamo večino trgovin v nakupovalnih centrih in moramo spoštovati urnik dela, ki ga definirajo oni. In ker bodo trgovine tudi ob nedeljah delale še naprej, nas bo ta sporazum prisilil v to, da bomo morali, čeprav že zdaj nimamo interesa, da bi imeli trgovine sploh odprte, zaposlovati dodatne ljudi.
Lahko Evropa reši svojo socialno državo s protekcionizmom?
O njem po mojem v Evropi ne želi nihče razmišljati, ker to ni popularno. V ZDA se je v tem pogledu malce spremenilo po Trumpovi izvolitvi. Proces globalizacije je verjetno šel predaleč, da bi ga lahko ustavili s protekcionističnimi ukrepi, je pa sicer res, da nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, saj je svet postal povsem nepredvidljiv.
Lani ste imeli v skupini Lisca 3,3 milijona evrov dobička, ob 34 milijonih prihodkov. Gorenje ima enak dobiček, s tem da ima okoli 730 milijonov evrov prihodkov, v osnovni dejavnosti dela z minusom. Oba se soočata s svetovno konkurenco in problemi s stroški delovne sile.
Številke, ki jih omenjate, najprej povejo nekaj o nas, torej, da imamo 10-odstotno profitabilnost prihodkov, kar je zelo soliden rezultat. Mi smo sicer vselej delali po načelu, da moraš imeti stroške pod nadzorom in da ne smejo rasti hitreje od prihodkov. Gorenje ima ob prihodkih, ki jih navajate, absolutno prenizek dobiček. Zakaj je tako, ne znam oceniti, ker razmer v družbi ne poznam. Ker pa je Gorenje eden od stebrov slovenskega gospodarstva in zelo pomembno za nacionalno ekonomijo, si vsi lahko le želimo, da bi funkcioniralo uspešno. Če se malce pošalim, pa naj rečem, da si to želim tudi zato, ker sem njihov mali delničar in pogled na tečajnico Ljubljanske borze, ki bi kazal visoke rasti delnice Gorenja, bi me razveselil. Je pa dejstvo, da se vsi soočamo z veliko konkurenco in da za nobenega ni enostavno, Gorenje se sooča z nekaj zelo velikimi multinacionalkami.
Kolikšen delež vaše proizvodnje sploh nastane v Sloveniji?
Če ne bi imeli svoje proizvodnje v drugih državah – proizvodnjo smo začeli internacionalizirati pred kakimi desetimi leti –, je vprašanje, ali bi se midva danes sploh lahko pogovarjala. V Sloveniji imamo celoten razvoj, tukaj naredimo tudi vse prototipe, v Sloveniji naredimo večino posla tudi v fazi krojenja, glavnino šivanja pa izvedemo v naši tovarni v Srbiji. Pogodbeno v fazi proizvodnje sodelujemo tudi z državami, kot so Romunija, Turčija in Kitajska. Če tega ne bi bilo, bi imeli zdaj zelo velike težave, na srečo smo pred dobrimi desetimi leti ujeli res zadnji vlak. Vse velike blagovne znamke so to storile pred nami.
Ste eden redkih preživelih iz tekstilne industrije pri nas.
Na žalost je to res. V Sloveniji je bilo v modni industriji nekaj zelo dobrih znamk, žal jih ni več. Po moje je težava, ker so pozabili na internacionalizacijo proizvodnje, gradnjo lastne prodajne mreže, mi imamo 140 lastnih oziroma franšiznih prodajaln, in osredotočenje na lastno blagovno znamko.
Za druge blagovne znamke ne proizvajate?
Ne, to je bila ena od pomembnih strateških odločitev, ki smo jo sprejeli pred leti. Včasih smo imeli razmerje med prodajo lastnih in tujih blagovnih znamk okoli 60 proti 40 odstotkov, kar je bilo še vedno precej boljše razmerje kot pri drugih slovenskih blagovnih znamkah. Zdaj pa že okoli deset let prodajamo izdelke izključno pod našima blagovnima znamkama.
Se strinjate s tem, da bi lahko rešili Muro, če bi pol denarja, ki ga je država namenjala za plače njenih zaposlenih, takrat namenili za avtomatizacijo delovnih procesov?
Tako enostavne zadeve, da bi na vprašanje odgovoril v dveh stavkih, niso. Mura je bila steber slovenske tekstilne industrije. Pred časom sem si kupil nov plašč kar znane blagovne znamke, in če ga primerjam z Murinim starim plaščem, ki ga imam doma, lahko rečem, da v kvaliteti ni primerjave. V korist Mure, seveda. Škoda je, da je ni več, a reševali so jo na način, ki je zgodba zase, in že tedaj se je vedelo, da je ne morejo več rešiti. Mura je namreč še pred tem prišla v razmere, ko je bila struktura prihodkov in stroškov dela neobvladljiva, saj so stroški dela znašali že 80 odstotkov. O četrti industrijski revoluciji, s katero se soočamo zdaj, se pred desetimi leti ni veliko govorilo, in ne vem, ali bi tedaj sploh roboti že znali brez pomoči ljudi šivati oblačila. V naši industriji, torej v industriji perila, to še nekaj časa ne bo realno, saj je treba narediti toliko drobnih stvari, da roboti še nekaj časa ne bodo prišli zraven.
Po Eurobarometru smo Slovenci najbolj pesimistični glede uvedbe novih tehnologij. Kar 73 odstotkov nas meni, da nam bodo roboti prevzemali delo. Indeks, ki izraža stopnjo digitalizacije slovenskih podjetij, pa kaže, da ima kar 42 odstotkov podjetij ta indeks zelo nizek.
Prihaja nova industrijska revolucija, ki pomeni nadaljnjo avtomatizacijo procesov, ne samo v proizvodnji, ampak tudi v administraciji. To je z vidika zaposlovanja velik problem in verjetno je, da se bo strukturna brezposelnost na kratek rok samo še povečevala. Zaradi tega bi bilo zelo pomembno, da bi v Sloveniji hitro nekaj spremenili tudi glede šolskega sistema in bistveno spremenili razmerje med številom študentov naravoslovnih in tehničnih ved na eni strani in družboslovnih na drugi. V korist prvih, seveda.
Pogodbeno v fazi proizvodnje sodelujemo tudi z državami, kot so Romunija, Turčija in Kitajska. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Z bankami smo vedno dobro sodelovali. Tudi zadolženi nikoli nismo bili zelo veliko. Sicer pa, ko se odločamo o najetju kredita, je zadnje, kar mi pade na pamet, ali je banka domača ali tuja. Banka, ne glede na to, ali je domača ali tuja, bi morala kredit kateremu koli podjetju odobriti samo na podlagi analize kreditne sposobnosti podjetja. Drugače ne more biti. Pomembno je, da so banke privatne. Banka, ki skrbi, da bo uspešno poslovala, bo kredit odobrila le, če ga je podjetje sposobno vrniti. Tudi če bi bile vse banke v tuji lasti, bi dobra podjetja še vedno brez problemov dobila kredit, slaba pa ga v nobenem primeru ne bi smela dobiti, ne od tujih ne od domačih bank.
Kakšen lastnik je država? Komentirajte, prosim, na primeru Luke Koper, ki je zdaj aktualen zaradi bližnje menjave uprave.
Država ni dober lastnik, to izhaja iz ekonomske teorije in se je tudi v praksi večkrat pokazalo v Sloveniji. Država bi se morala že zdavnaj umakniti in privatizirati večino podjetij, razen tistih, ki delujejo v strateški infrastrukturi. Državo kot lastnika v odnosu do gospodarskega subjekta namreč vselej predstavlja neka politična elita z vsemi svojimi partikularnimi kratkoročnimi interesi in tu se tudi vsakokrat zalomi. Tem partikularnim interesom se pogosto, a žal napačno, reče »nacionalni interes«. Država je definitivno zamudila s prodajo Telekoma, NLB in Mercatorja, če omenim le te tri družbe, in izgubili smo – ne milijone, ampak milijarde evrov.
Glede Luke Koper pa so si mediji precej enotni, da gre za še eno v vrsti političnih zamenjav, in tukaj najbrž ni kaj dodati, razen morda tega, da je v privatni lastniški strukturi povsem legitmno, da lastnik odpusti direktorja, če mu iz kakršnega koli razloga ni všeč, vendar pa tega skoraj zagotovo ne bo naredil, če ima tak direktor dobre rezultate. V državni lastniški strukturi pa je povsem nelegitmno, če koga odpustijo zgolj zato, ker jim ni všeč.
Kakšen je odnos vašega lastnika Darija Južne do Lisce? Andrej Božič, ki noče v Luko, je ob vodenju Steklarne Hrastnik vedno poudarjal, kako dober lastnik je Igor Lah, ki se ne vtika v vodenje podjetja.
Mislim, da ne zgrešim, če rečem, da je našemu lastniku Lisca posebej pri srcu. Sicer pa zelo dobro razume postulate korporativnega upravljanja oziroma to, da se mora kot lastnik ukvarjati s strateškimi cilji poslovanja, upravi pa pustiti, da podjetje vodi, tj. da se ukvarja z operativnimi strategijami za dosego kratkoročnih in dolgoročnih ciljev. In kdor to razume, je gotovo dober lastnik.
Lahko Lisca ostane samostojna?
Glede na rezultate in načrte lahko rečem, da lahko nadaljujemo svojo pot samostojno. So pa v preteklosti že bili izkazani interesi, da bi se Lisca prevzela, ker so videli v nas zelo močnega igralca na območju jugovzhodne Evrope, in so se o tem želeli pogovarjati. A lastnik ni pokazal posebnega zanimanja.
Darij Južna je začel v metliškem Kometu, pobira se Beti, ima kakšne želje po prevzemu?
Akvizicij v smislu, ki jih omenjate, ni v načrtu. Ne zanimajo nas firme, ki se ukvarjajo z enako dejavnostjo kot mi, zelo intenzivno pa razmišljamo o tem, da bi po zgledu nekaterih uspešnih primerov v Evropi prevzeli nekatere specializirane verige trgovin s perilom in v njih postopno povečevali delež prodaje naše blagovne znamke. Seveda govorim o novih trgih, zunaj naših tradicionalnih trgov nekdanje Jugoslavije.
Največji delež prodaje imate v Italiji. Kako lahko tam konkurirate domačim znamkam, kot sta Intimissimi ali Calzedonia, zlasti ker so vaši izdelki dražji, Italija pa se komaj pobira iz krize?
Ti dve blagovni znamki sta sicer vsega spoštovanja vredni, a nista cenejši od nas, nastopamo v istih cenovnih razredih, pred leti pa sta bili res bistveno cenejši. Italijanski trg nam sicer po strukturi zelo odgovarja. Na tem trgu deluje še vedno na tisoče specializiranih butikov s spodnjim perilom, v katerih najdete vse največje evropske blagovne znamke. V teh trgovinah kupujejo ženske, ki iščejo perilo, ki ni samo modno, ampak tudi funkcionalno, to je tako, ki zagotavlja optimalno prileganje telesu. In na tem področju je Lisca prepoznavna kot ena najboljših po razmerju med ceno in kvaliteto.
Zakaj potem Slovenke nosijo cenene kitajske nedrčke? Tako so nas podučili v eni od znanih trgovskih verig s hitro modo.
Ne vem, ali so vam povedali resnico. Kitajsko blago je besedna zveza preteklosti, stvari so se zelo spremenile. Iz Kitajske prihajate dve vrsti blaga, na eni strani res ceneno in slabše kakovosti, a drugi del njenih izdelkov sodi prav v vrh, tudi kar zadeva perilo. Tako je na področju tekstilne industrije in svetovno znanih blagovnih znamk, ki so že pred petnajstimi leti zaradi cene delovne sile prenesle del svoje proizvodnje v ta del sveta. To je torej tudi blago, ki se pojavlja na Peti aveniji v New Yorku, v Galeries Lafayette v Parizu ali pa v Harrodsu v Londonu. Slovenke pa po naših izkušnjah in analizah ne nosijo prav veliko cenenega kitajskega spodnjega perila. Tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kjer smo na trgih tradicionalno zelo močni, prodajajo kitajsko perilo, a se mi zdi, da v tem segmentu res še ne igrajo pomembne vloge. Morda obstajajo ženske, ki ga iz različnih razlogov nosijo, a prav veliko jih pa ni.
V tej izjemni cenovni konkurenci menda zdaj vsi niti ne vozijo več izdelkov iz Kitajske; ker so želeli znižati transportne stroške, so na primer v Italijo uvozili kar kitajske delavce.
To sem slišal tudi jaz. Res je, to se dogaja, v Italiji so cele četrti, še zlasti v Toskani, ki proizvajajo nizko cenovne izdelke. Izdelujejo jih Kitajci, ki so jih kitajska podjetja z domicilom v Italiji pripeljale v Evropo.
Vaš novi model je Anamaria Goltes, dekle košarkarskega genija Luke Dončića. Kdo jo sploh pozna zunaj Slovenije? Ali pa smučarko Ano Bucik?
Slovenskega trga, ne glede na to, da izvozimo okrog 80 odstotkov izdelkov, ne zanemarjamo. Večino modelov nam zagotovi agencija iz Milana, v velikem interesu pa nam je, da izbiramo tudi dekleta, ki so prepoznavna na domačem trgu in so naše ambasadorke. Za dekleti, ki ju omenjate, smo ocenili, da bosta dobri ambasadorki, ker sta simpatični in prepoznavni. Za Ano Bucik smo se odločili, ker lahko z malo sreče v bližnji prihodnosti stopi na stopničke svetovnega pokala in lahko z njo na trgu v Avstriji in Nemčiji, ki zelo spremljata smučarsko karavano in sta za nas zelo pomembni, dosežemo prek nje pomembno prepoznavnost naših izdelkov.
Prodajate tudi prek Amazona. Na njem nimate enakih izdelkov kot pri nas in tudi cenejši so.
To ne bo držalo, naša cenovna filozofija je taka: na spletu imamo enako raven cen kot v trgovinah, prav tako imamo enake izdelke. Prodaja po svetovnem spletu zelo hitro raste, se pa res včasih zgodi, da oblikujemo kakšno »flash« serijo, ki jo med kolekcijami na hitro sproduciramo in se ne prodaja povsod. Morda smo tudi na Amazonu ponudili kakšno takšno serijo, ki ste si jo ogledovali vi. Spletna prodaja je vse bolj relevantna. V Italiji, ki je naš najpomembnejši trg in ga zato še posebej spremljam, je bilo na primer lani v oblačilni industriji prodanih za okoli 2,5 milijarde evrov izdelkov, prodaja raste po stopnji 25 odstotkov. A perilo ne dosega takšnih stopenj rasti, ker ga ženske načeloma še vedno raje pomerijo v prodajalni. Letos bomo prodajo po spletu podvojili, a to še vedno niso številke, ki si jih želimo, zato bomo naše aktivnosti na tem področju povečali. Želeli bi si, da bi po spletu prodali okrog deset odstotkov proizvodnje.
Zakaj niste zapluli na valu trumpomanije in na primer začeli tržiti linijo Melania ali pa, če se pošalim, na primer Melonia from Sevnica?
Idealno bi bilo, če bi prva dama ZDA želela promovirati Lisco, ampak to ni realno. Da bi pa mi kakšno serijo perila poimenovali Melania, se mi ne zdi najbolj profesionalno in tega seveda ne bomo naredili. Sicer pa mislim, da je Melania Trump kot Slovenka v vlogi prve dame ZDA velika reklama in referenca za celotno Slovenijo. Ob lanski predsedniški inavguraciji mi je kar nekaj naših poslovnih partnerjev iz tujine čestitalo za to, da je prva dama ZDA postala Slovenka. Žal tega dejstva v Sloveniji še nismo s pridom unovčili.
