Tiskane izdaje
Podatkov o poslovanju obutvene industrije v lanskem leti še ni. Po podatkih Združenja tekstilne, oblačilne in usnjarsko predelovalne industrije pa ta industrija že več let posluje negativno. Leto 2014 je tako sklenila z 16 milijoni evrov neto izgube. Skupni prihodki obutvene industrije, ki ne vključujejo sprememb vrednosti zalog, se v zadnjih letih niso bistveno spremenili in so znašali med 133 in 114 milijonov evrov. Obutvena industrija je še leta 2007 zaposlovala več kot 2000 ljudi, zdaj pa že manj kot 1000. In z odpuščanji v Alpini se bo to število še znižalo.
Visoki stroški dela
Direktorica združenja Petra Prebil Bašin ugotavlja, da je Slovenija na splošno zelo neprimerno okolje za delovno intenzivne dejavnosti, zato naša obutvena industrija težko konkurira velikim mutinacionalkam. »V rangu čevljev za široko porabo glede na cene ne pokrijejo niti stroškov dela, kaj šele materiala ali dobička,« pravi.
Podatki združenja kažejo, da strošek dela dosega več kot 75 odstotkov ustvarjene dodane vrednosti, leta 2012 pa jo je celo presegel. Zato je po besedah direktorice tega združenja Petra Prebil Bašin naša obutvena industrija v primerjavi z multinacionalkami težko konkurenčna s čevlji, ki so namenjeni široki porabi.
»Ta branža tako nima več velikih podjetij, ampak le še srednje velika in manjša podjetja, ki so usmerjana v nišne izdelke,« pravi sogovornica. Gre za zasebna podjetja, med katerimi najdemo Kopitarno Sevnica, ki izdeluje obutev iz naravnih materialov, Planiko Turnišče, ki se je specializirala za pohodno in zaščitno obutev, ter Afit, ki izdeluje otroško obutev največ pod blagovno znamko Ciciban. Te družbe skupaj zaposlujejo več sto ljudi.
Poleg takšnih obratov pa uspevajo obrtniki in tako imenovani butični proizvajalci, ki izdelujejo obutev po meri. Ta praviloma sodi v višji cenovni razred in torej ne tekmuje s cenenimi čevlji široke porabe.
A vse v tej industriji le ni tako črno. Dodana vrednost na zaposlenega počasi narašča. Leta 2007 je znašala 18.148 evrov, leta 2014 pa 23.119 evrov. Podatka za lansko leto še ni.
Zamudili s prestrukturiranjem
Prebil Bašinova se strinja, da nekatera naša obutvena podjetja niso pravočasno izvedla prestrukturiranja. Bi torej za Alpino bila primerna rešitev selitve proizvodnje v države s cenejšo delovno silo in ohranitev razvoja v Sloveniji, kot so to storile nekatere multinacionlke po svetu pa tudi nekatere naše družbe?
Sogovornica odgovarja, da tudi Lisca deluje na ta način in je pri tem uspešna. »Seveda pa je treba pri tem zagotoviti zadostno kontrolo kakovosti, kar je lahko problem na teh trgih,« opozarja.
Generalni sekretar Sindikata tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije Stane Rozman se strinja, da obutvena industrija počasi hira, a kot pravi v sindikatu ne vidijo nobenega razloga, zakaj bi se z Alpino zgodilo enako kot s Pekom. »Problem Alpine ni poslovanje, ampak prejšnje lastninjenje, ki je izčrpavalo družbo,« pravi. Prepričan je tudi, da pripravljeni program prestrukturiranja ne more prinesti tako hitrega preobrata, kot ga napoveduje uprava.
Povezovanje gorenjskih čevljarjev
V preteklosti se je večkrat razmišljalo o povezovanju Alipine in Peka, a do tega ni prišlo. Bi bilo to smiselno? »O tem so vsi govorili, nihče pa ni naredil nobene poteze,« pravi Rozman, ki ugotavlja, da bi bili sinergijski učinki med tema dvema družbama pred časom gotovo možni. Dodaja, da bi skupna družba imela večjo prodajno mrežo in bi lahko bila večji igralec na območju nekdanje Jugoslavije. »Seveda pa bi bilo treba prej narediti kakšno resno analizo prednosti in slabosti,« dodaja.
V sindikatu trenutno nimajo informacij, da bi imelo težave še kakšno obutveno podjetje. »Velike dodane vrednosti in velikih dobičkov v tej panogi ni, preživeti pa se da,« sklene Rozman.
Ker v Sloveniji že več let nimamo čevljarske šole, obutvena podjetja že nekaj časa opozarjajo na pomanjkanje mladega kadra in pozadostnega znanja v tej industriji.
