Tiskane izdaje
Ob množici označb, ki promovirajo lokalno pridelano hrano, smo dobili še označbo Izbrana kakovost – Slovenija, ki za zdaj promovira perutninsko in goveje meso ter mlečne izdelke, ki so pridelani in predelani v Sloveniji. V bližnji prihodnosti pa bodo v shemo vključeni še sadje in vrtnine.
Novo nacionalno shemo kakovosti, ki je zaživela lani, prvi izdelki z omenjeno označbo pa so se na policah pojavili decembra, spremlja triletna promocijska kampanja ministrstva za kmetijstvo Naša superhrana. Finančni okvir za mleko in meso je dobre tri milijone evrov, denar bosta poleg države zagotovila sektorja mleka in mesa (1,5 milijona evrov).
Kampanja je nadgradnja promocije Hrana iz bližine iz leta 2012, ki jo je leta 2013 zaokrožil slogan Lokalna kakovost, naslednji dve leti pa je potekala pod sloganom Kakovost nam je blizu. Cilj vseh promocijskih kampanj ministrstva za kmetijstvo je povečati zaupanje slovenskega potrošnika v lokalno hrano, s čimer bi se okrepilo tudi slovensko kmetijstvo.
Cilj ministrstva je doseči 90-odstotno odzivnost kupca na lokalno pridelano hrano. Raziskava Mediane kaže, da za zdaj skoraj polovica potrošnikov v trgovini izbere slovenski izdelek, če je le mogoče. Dejstvo pa je, da je Slovenija še vedno velika neto uvoznica hrane. Lani smo je uvozili za 1,9 milijarde evrov. Nekoliko starejši podatki (2013) statističnega urada o deležu doma proizvedene porabljene hrane glede na vso porabljeno hrano v gospodinjstvih pa kažejo, da je ta zgolj 40-odstoten.
Pomembni sta cena
Po drugi strani so prav trgovske verige prve prepoznale naraščajoči trend povpraševanja po lokalno pridelani hrani in v svojo ponudbo začele intenzivneje vključevati lokalne dobavitelje. »Slovenski izdelki so na naših policah zastopani v večini blagovnih skupin, še posebno pa pri svežih izdelkih, kot so meso, mleko, kruh in jajca. Delež slovenskih izdelkov pri teh znaša blizu sto odstotkov,« so zapisali v Hoferju.
Pri Mercatorju delež izdelkov slovenskih dobaviteljev znaša nekaj več kot 60 odstotkov. V zadnjih letih povečujejo predvsem delež izdelkov manjših lokalnih pridelovalcev in proizvajalcev, ki so jim namenili posebne police in jih posebej označili z Radi imamo domače. »Teh izdelkov več kot sto lokalnih proizvajalcev oziroma dobaviteljev je v Mercatorjevi ponudbi že več kot 900 vrst.«
Kot je pokazala primerjalna raziskava kakovosti živil, ki jo je kmetijsko ministrstvo naročilo Zvezi potrošnikov Slovenije, pa ta trend že dobiva temnejše odtenke. Nekateri izdelki trgovinskih blagovnih znamk, ki so bili opremljeni z znaki, ki poudarjajo slovensko poreklo izdelka, denimo Slovenija, moja dežela, in Kakovost iz Slovenije, so se na testu odrezali slabše kot enaki izdelki, naprodaj v Avstriji.
»Proizvajalci in trgovci izkoriščajo prepričanje, da je slovensko boljše, kar pa ni vedno res,« je ugotovitev komentirala predsednica zveze potrošnikov Breda Kutin. Opozorila je na visoko kakovost mleka slovenskih krav in navadnih jogurtov iz slovenskega mleka, ki se poslabša z dodajanjem dodatkov pri drugih mlečnih izdelkih, denimo sadnih jogurtih.
Pot do zaupanja lokalno pridelani hrani je dolga in nedvomno zahteva tudi državno promocijsko kampanjo, kar kaže avstrijski primer akcij ozaveščanja, pravi Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. »S kupovanjem hrane, ki je proizvedena v bližini, zmanjšujemo onesnaževanje, ki ga povzroča prevoz hrane na daljše razdalje. Poleg tega se pri lokalno pridelani hrani uporablja manj aditivov, z njeno potrošnjo pa podpiramo nacionalno gospodarstvo, kmete in živilsko industrijo. Je pa dejstvo, da se bo potrošnik odločil za lokalni izdelek, če bo ta primerne cene in kakovosti.«
Kaj predpisujejo standardi
Ni mogoče na splošno reči, da je vsa v Sloveniji pridelana in predelana hrana kakovostnejša od uvožene, opozarja Pravst. Da ni vse rožnato, govori naraščajoči obseg sive ekonomije pri proizvodnji mesnih izdelkov, ki se izdelujejo v »garažah«, prodajajo pa »iz kombijev in avtov« in se promovirajo kot »domači«.
»Domače je za Slovence nekaj, v kar verjamemo, vendar so ti izdelki običajno zelo slabe kakovosti, saj jih izdelujejo vsi, ki v njih vidijo priložnost zaslužka. Drugače je z registriranimi predelovalci mesa na domu, ki imajo kakovostne izdelke in so seveda pod strogim nadzorom. Na kmetijsko-gozdarski in gospodarski zbornici se že dolgo borimo proti sivi ekonomiji, vendar je nikakor ne moremo zatreti, saj je nihče ne preganja. Ljudje pa izdelke kupujejo, ker so poceni,« pravi Danilo Potokar s Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije.
V okviru nove nacionalne sheme kakovosti so pristojne zbornice, zadružna zveza in združenja pridelovalcev oblikovali standarde – potrdilo jih je kmetijsko ministrstvo –, ki jih morajo izpolnjevati izdelki iz mleka ter perutninskega in govejega mesa z označbo Izbrana kakovost – Slovenija.
Surovo mleko mora biti namolzeno na slovenskih kmetijah in predelano v slovenskih mlekarnah. Vsebovati mora manjše skupno število mikroorganizmov (največ 80.000 na mililiter), kot ga dovoljuje zakonodaja (100.000 na mililiter), kar je znak dobre proizvodne prakse. Drugi kriterij se nanaša na prevzem mleka iz zbiralnice in sprejem v predelovalni obrat, med katerima lahko mine največ 15 ur.
V specifikaciji za mleko in mlečne izdelke sta dodana še dva kriterija, ki se nanašata samo na mleko in mlečne izdelke, proizvedene na kmetiji. Prvi določa, da mleko za predelavo prihaja z lastne kmetije ali je dokupljeno od največ 15 kmetij z območja v radiju do 25 kilometrov. Drugi pa, da so siri proizvedeni iz surovega mleka, fermentirani izdelki pa iz nehomogeniziranega mleka.
Pri mesu in mesnih izdelkih je najpomembnejši kriterij kakovost krme. Pri vzreji govedi morajo rejci zagotavljati uravnotežene krmne obroke, ki vsebujejo najmanj 50 odstotkov voluminozne krme, torej različnih vrst sena. Krmni obroki za piščance pa ne smejo vsebovati živalskih beljakovin. Uporaba antibiotikov, ki je precej razširjena, je dovoljena izključno za individualno zdravljene živali in se mora izvajati pod veterinarskim nadzorom. Živali se v klavnico lahko prevaža najdlje 200 kilometrov od hleva, prevoz pa ne sme trajati več kot osem ur, kar sta za slovenske razmere zelo ohlapna kriterija.
Nekoliko strožja od zakonsko predpisane je sledljivost; imena rejcev morajo biti navedena vse do etike posameznega kosa v maloprodaji. Če ima torej kilogram piščančjih prsi na polici oznako Izbrana kakovost – Slovenija, pomeni, da je bil piščanec v Sloveniji izvaljen, rejen, zaklan in razkosan. Tako se načeloma ne more zgoditi afera, v kateri so inšpektorji odkrili goljufive mesarje. Ti so zavajali, da je meso slovenskega izvora, a je bilo pri nas zgolj razsekano ali zapakirano.
»Tako veterinarski standardi kakor standardi dobrobiti živali, krme, uporabe zdravil in nadzor nad vsem tem so pri nas že zdaj na zelo visoki ravni,« pravi Danilo Potokar. Vseeno pa rejci in pridelovalci mlečnih izdelkov novo shemo kakovosti pozdravljajo, saj prvič združuje moči proizvajalcev v različnih sektorjih, organizatorjev proizvodnje, zadrug, predelovalcev in države.
Slovenski proizvajalci pri zelenjavi v prednosti
A vsaj pri slovenskem sadju in zelenjavi so argumenti o njuni višji kakovosti v primerjavi z uvoženim zelo tehtni. To kaže projekt, ki so ga v okviru oblikovanja nacionalne sheme kakovosti zelenjave izpeljali na ljubljanski biotehniški fakulteti.
V njem so ugotavljali razlike v kakovosti paprike, paradižnika in solate, vzgojenih po različnih pridelovalnih sistemih (konvencionalnem, hidroponskem, ekološkem, biodinamičnem, integriranem). Nadalje so iskali razlike pri istih vrtninah, ki so jih nabavili v štirih trgovskih centrih v Sloveniji in so po poreklu iz različnih držav (Maroko, Španija, Italija, Grčija, Turčija in Slovenija).
V tretjem delu pa so vzorce iz trgovskih centrov primerjali z vzorci pri štirih slovenskih pridelovalcih. Analiza kakovosti vrtnin glede na geografsko poreklo je pokazala, da zelenjava iz Maroka, Turčije in Italije vsebuje več nitratov in nitritov ter amonija kot zelenjava slovenskih pridelovalcev, vzorci iz Maroka in Turčije pa vsebujejo tudi nižjo vsebnost bioaktivnih snovi od drugih vzorcev, ugotovitev povzema profesor Rajko Vidrih.
»V večini primerov velja, da je kakovost najboljša tam, kjer je razmik med obiranjem in uživanjem najkrajši. S tega vidika so slovenski proizvajalci v veliki prednosti, saj so veliko bližje končnemu kupcu od, recimo, španskega proizvajalca.«
Primerjava zelenjave pri domačih pridelovalcih in vzorcev iz trgovskih centrov pa je pokazala, da je prva vsebovala tudi več vitamina C, medtem ko se je ta v vzorcih iz trgovin že začel zmanjševati.
