Tiskane izdaje
Ljubljana − Dr. Nikolaos Dimitriadis je strokovnjak za komunikacije in pionir na področju nevroznanosti v trženju, upravljanju ter vodenju. Sodeloval je že z IKEO, IBM, Nestle, Coca Colo, Banko Intesa Sanpaolo, Raiffeisen Banko. Trenutno je direktor razvoja na univerzi Sheffield International Faculty, City College, jutri pa bo predaval na 7. konferenci Zanesljive odločitve na Brdu pri Kranju, ki jo organizira podjetje Marmis, distributer za programsko opremo IBM.
Trdite, da bi se morali vodstveni kadri bolj kot na empirične podatke zanašati na empatijo, če želijo biti uspešni?
Center v možganih, ki uravnava empatijo, je močnejši od dela v možganih, ki je zadolžen za racionalno. Kaj nas dela ljudi oziroma kaj nas ločuje od živali? Ne to, kar smo do sedaj mislili – da smo bolj pametni in sposobni uporabljati razum, ampak sposobnost povezovanja s soljudmi na precej globok, dinamičen, kompleksen način.
Center tega povezovanja je empatija. Voditelji, če želijo izkoristiti kapaciteto možganov za razumevanje sebe, svojih zaposlenih in strank, morajo le vključiti svoj center za empatijo. Če pogledaš podatke, aktiviraš možganski center, odgovoren za izvrševanje, analizo, matematiko, logiko, a ta del nam ne pomaga razumeti drugih ljudi. Seveda ne trdim, da moramo eliminirati podatke, ampak sami podatki, ne da bi jih povezali z njihovim globljim pomenom – torej kaj ljudje potrebujejo, želijo in bodo naredili –, nam ne pomagajo.
Večkrat je bilo povedano, da je veliko voditeljev psihopatov. Kaj menite o tem?
Na svetu je en odstotek psihopatov. Eden izmed petih psihopatov je v funkciji izvršnega direktorja. To pomeni, da je med izvršnimi direktorji 20 odstotkov psihopatov. Tudi moje izkušnje kažejo, da to drži, ne zato, ker bi imel sposobnost prepoznavati psihopate, ampak ker sem prepričan, da je sistem, ki smo ga ustvarili – struktura podjetij, hierarhija, način komuniciranja, nagrajevanje - za njihovo uveljavljanje najbolj primeren. Tudi če nisi rojen psihopat, moraš, če želiš visoko uspeti v takem okolju, hraniti in spodbujati svoje psihopatsko vedenje in lastnosti.
Če v ZDA, kjer je bil sistem uveljavljen, kot izvršni direktor sprejmete odločitev, ki ni v skladu z interesi korporacije, ampak je lahko v interesu skupnosti, lahko kazensko odgovarjate. Kolikokrat smo že slišali- ne bodi tako čustven? Zdaj se to spreminja, a žal še vedno le zaradi tega, ker so podjetja spoznala, da je to dobro za posel in ne za to, ker bi to počela v dobro družbe.
Kako empatijo pripeljati nazaj v strukturo družbe in naprej do njenega vrha?
Če človeški možgani niso kakorkoli poškodovani, imajo sposobnost empatije. Kako močno bo izražena pa je odvisno od tega, kako pogosto jo aktiviramo. Če je ne, se bo ta možganski del krčil in tudi biološko spremenil. Kako to spodbujati? Preko izkušenj. Če je direktor cel dan v pisarni, ni v stiku s svojimi kupci in običajno cel dan sploh ne spregovori besede z normalnimi ljudmi izven sveta pisarne. Številke, tabele, sestanki. To je ponarejen svet, odtujen in nepovezan z ostalim svetom.
Če bi voditelji nekaj časa preživeli z ljudmi, recimo v begunskih taboriščih, sirotišnicah, na ulici, v trgovini, v klicnih centrih z ljudmi, ki kličejo v podjetje, torej v pravem svetu, da bi presegli svoj umetni svet in se za nekaj časa preselili v pravega, bi bilo za njih veliko bolje. Dobri voditelji niso tisti, ki največ časa preživijo v podjetju, ampak tisti, ki ga večino časa preživijo izven podjetja in povezujejo z realnostjo ter ta razširjen svet prinesejo v podjetje.
Menim tudi, da bi morali več brati knjige in obiskovati gledališče. Branje literature, leposlovne, ne znanstvene, dokazano zvišuje sposobnost empatije, saj se z branjem povežemo z občutki drugih. Veliko eksperimentov je tudi pokazalo, da dvigovanje ega – spodbujanje občutka, da smo dobri, najboljši - zmanjšuje sposobnost empatije. Če možganom dopovedujemo, da so mi najpomembnejši, jim pravzaprav govorimo, da jim ne sme biti mar za druge, ampak le za nas. Ko v podjetjih spodbujamo pripadnost in motivacijo, moramo to narediti zelo previdno. Zelo hitro predoziramo egoistični del v možganih, ki minimalizira empatijo.
Toda, tudi znanstveno je dokazano, da nekateri ljudje nimajo sposobnosti kazanja čustev in jih tudi slabše prepoznavajo?
Preveliko pomembnost dajemo teoriji tipa introvertiran – ekstrovertiran. Veliko študij dokazuje, da večina ljudi - več kot 70 odstotkov – v sebi združuje oba tipa. Odvija se tudi znanstvena polemika, kako meriti te dva tipa. Na kaj mislimo, ko rečemo, da je nekdo v sredini? Da je vsega po malo ali da je v določenem trenutku bolj introvertiran, v določenem pa bolj ekstravertiran? So seveda ljudje z medicinsko definiranimi lastnostmi, z ne dovolj razvitimi možgani ali poškodovanimi, ki ne morejo razumeti drugih. Recimo ljudje z avtizmom. Ti ljudje drugih ne gledajo v obraz in oči, ker jim to predstavlja prevelik stres, saj iz njega ne zmorejo razbrati čustev, to pa je ravno prvotni namen očesnega stika.
S pogledom v obraz dekodiram tvoj namen. Mi boš storil nekaj slabega ali dobrega? Običajni ljudje na podlagi tega prilagodimo svoje vedenje, komunikacijo. Seveda tega ne moremo storiti v vsakem trenutku, a lahko možgane pri tem tudi treniramo. Večkrat se moramo vprašati, kaj je človek s povedanim želel. Če tega ne počnemo, se spreminjamo v mentalne lenuhe.
Moja mama mi je tisočkrat rekla, naj dobro premislim, preden nekaj storim. Vi pa pravite, da to ni pametno?
Včasih nam možgani pravijo, naj nekaj naredimo, saj bomo za to nagrajeni, čeprav je dejanje lahko zelo nevarno. Potem imamo racionalni del možganov, ki pravi 'ne naredi tega, to je prenevarno'. Ta drugi del se razvije pri 25 letih, zato so najstniki bolj nagnjeni k temu, da počnejo neracionalne stvari. Kot družba odraslih posameznikov smo šli v drug ekstrem. Poglejte, v zahodnem svetu ne živimo nevarnega življenja, od doma grem v službo, po hčer na balet, nazaj domov. Nisem vsakodnevno v gorah ali kakšnih drugih nevarnih razmerah. Imamo varno okolje, ki nam omogoča, da nam ni potrebno premišljevati vsakega koraka. A kljub temu to počnemo.
Analiziramo in premlevamo vsako odločitev. To ubija empatijo, kreativnost, naše življenje. S tem, ko preveč razmišljamo in analiziramo, ugasnemo drug del možganov, na dolgi rok pa postajamo hladni, zadržani. To ni dobro. Moramo biti čustveni. Čustveno in racionalno predstavlja več inteligence, kot IQ.
Na čustva igrajo tudi voditelji kot je recimo Donald Trump?
Obstajajo trije tipi empatije. Kognitivna empatija pomeni, da se razumsko ustavimo in pomislimo, kaj čutimo in kaj čutijo drugi, emocionalna empatija pomeni avtomatsko občutenje drugih in reakcijo na njihova čustva. Tolažilna empatija pa je tista, ko pomagamo brez razmisleka. Recimo, ko tekač na tekmovanju pomaga drugemu tekaču, ki je padel. Ali recimo Trump, ki na strah pred tujci odgovori s tem, da bo zgradil zidove. Ja, odlično uporablja tretjo vrsto empatije, Hillary Clinton odlično uporablja prvo – vedno dobro premisli, kako bo reagirala – kar je značilno tudi za psihopate, Barack Obama pa je bil odličen v emocionalni empatiji. Za dobre voditelj potrebujemo vse tri tipe empatije.
