Tiskane izdaje
Maribor – Kaj imajo skupnega arhitekturni biro, predelovalec industrijske konoplje, turistična agencija, študentska radijska postaja in skupina gospa v poznih srednjih letih, ki si želijo odpreti gostinski lokal? Pravzaprav nič, razen centra Tkalka, enega vodilnih slovenskih centrov za socialno podjetništvo.
Selitev nekdanjega Galenskega laboratorija na Tezno, kjer je podjetje Marifarm doživelo klavrn epilog, je imela tudi dobro plat. Velika stavba z 2500 kvadratnimi metri na Tkalskem prehodu je ostala prazna, in čeprav je bila v precej slabem stanju, jo je za nove naloge uspelo usposobiti skupini entuziastov. To so bile različne organizacije, ki so se dotlej ali ubadale s plačevanjem (pre)visokih najemnin ali pa si najema sploh niso mogle privoščiti. In nastala je Tkalka.
Prvi člani so bili Fundacija Prizma, Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP), socialno-kulturno združenje nemirnih in aktivnih Frekvenca ter Inštitut za razvoj biotske pestrosti in ekološke kulture. Pred kratkim so se, kot pravijo, spet prešteli. In ugotovili, da so v dveh letih ponudili streho nad glavo in ustvarjalno okolje 64 podjetjem, organizacijam in iniciativam.
Organiziranost je bila specifična, razvijali so svojevrsten inovativen mrežni model soupravljanja, pred nekaj meseci pa so se preoblikovali v razvojno zadrugo. Kar pa še ne pomeni, da težav ni; lani je Fundacija Prizma, ki je ključna za razvoj socialnega podjetništva, ostala brez sistemskih sredstev občine, kar pomeni, da so odvisni samo od denarja na razpisih.
In zanj si tudi prizadevajo, največ si obetajo od projekta Dogovor za razvoj regij, kamor so se prijavili z dvema projektoma, to sta SocioLab v višini 1,6 milijona evrov ter Štartaj kariero, ki je vreden milijon.
Članarina ne zadostuje
»Zdi se veliko, vendar je treba počakati na rezultat prijave, sicer pa je ta denar namenjen razvoju socialne ekonomije in družbenega inoviranja za celotno Podravje za pet let,« poudarja Karolina Babič, doktorica filozofije, ki je vodja in gonilna sila CAAP.
Do tedaj pa se prebijajo po najboljših močeh, prijavljajo se tudi na druge razpise, saj s članarino – ta znaša 30 evrov za posameznika in 50 za podjetje – pač ni mogoče vzdrževati tako velikega objekta in plačevati vseh stroškov, ki znašajo kar okoli 70 tisočakov na leto.
Karolina Babič. Foto: Tadej Regent
Ljudje prihajajo in odhajajo, število se nenehno spreminja, pri čemer Babičeva poudarja, da so pravzaprav laboratorij, kar pomeni, da omogočijo razmere za uspešen začetek, nato pa se podjetja preselijo na svoje. Tudi društvo Urbani vrtovi, program, ki je nastal v času projekta Evropske prestolnice kulture in vzbudil izjemno pozornost, se je že osamosvojilo.
Kolikšen je delež uspešnih? Sami nimajo orodij za tovrstno evidentiranje, tudi državne institucije posebne statistike za socialno podjetništvo ne vodijo, vendar so po nekaterih kazalcih precej uspešnejši kot klasična podjetja.
In to ne zgolj zaradi lastnih inovativnih programov in motivacijskih spodbud; kar šteje, je tudi sodelovanje. Združenje Frekvenca se, denimo, posveča predvsem zaposlovanju Romov, zato so jim predlagali, naj tri zaposlijo za čiščenje Tkalke, obenem pa storitve ponudijo še drugim.
V FabLabu izdelujejo promocijski material in darila, ki jih uporabljajo različni posamezniki in podjetja, pa tudi sicer se izmenjujejo izkušnje, stiki, nasveti in tudi stroji in naprave. »Znižujemo si stroške in delimo znanje ter informacije – to pa so temeljni principi zadružništva,« poudarja Babičeva.
Najzanimivejši prehrana
Kot, denimo, pri Inštitutu Irnas, kjer s programom Koruza, odprtokodnim sistemom za brezžično optično komuniciranje, omogočajo vzpostavitev ultrahitrih povezav med zgradbami, na razdalji do 150 metrov, z infrardečo svetlobo, brez potrebe po vgradnji optičnih kablov.
»Pravzaprav nismo izumili nič novega, novost je to, da je naš produkt precej cenejši od tistih na trgu, pravzaprav stane le desetino cene uveljavljenih izdelkov,« pravi Eva Černčič.
Dobrodošli so vsi, če želijo uporabljati stroje in naprave, morajo opraviti obvezen tečaj, pomoči ne odrekajo niti klasičnim podjetjem, res pa največ pozornosti namenjajo ranljivejšim skupinam, torej mladim, invalidom, Romom in starejšim. Pomembna sta predvsem entuziazem in izvirna ideja, pove Dušanka Lužar Šajt iz Fundacije Prizma.
Pred kratkim so štiri starejše gospe, ki so po spletu okoliščin pred leti ostale brez službe, odprle svoj gostinski lokal. Povezale so se v tako imenovano kooperativo Dame (tudi njihov lokal se imenuje Pri damah) ter izkoristile vso logistiko Tkalke, kar je bila po besedah Lužar Šajtove res lepa zgodba s srečnim koncem.
Foto: Tadej Regent
Štiristo zadovoljnih
»Imamo približno 40 arov lastnih njiv, trije smo zaposleni, lahko se pohvalimo s štiristo zadovoljnimi rednimi strankami, edino, kar manjka, je ustrezna zakonodaja, in to nam greni življenje,« pravi Perko in upa, da se bo to čim prej uredilo.
»Socialno podjetništvo je pri nas nedogovorjena zgodba, saj ni sistemsko urejeno, čeprav bi bilo lahko pomemben faktor razvoja,« opozarja Karolina Babič.
Priznava, da socialno podjetništvo ne more nadomestiti klasičnega in to tudi ni njegov namen, a primeri iz Španije, Francije in Italije, kjer je delež v posameznih regijah tudi 12-odstoten, kažejo, kakšen je njegov potencial. »Pri nas se vrtimo okoli enega odstotka, če bi se v prihodnjem desetletju pririnili do štirih, bi bil to že velik uspeh,« sklene Babičeva. In prav Tkalka se zdi eden od vzrokov za optimizem.
