Trije tipi zaposlenih, ki jih je bolje odpustiti

Trije tipi ljudi, ki jih ni dobro imeti v inovativni organizaciji, so tako imenovane žrtve, nejeverneži in vsevedneži. 

Objavljeno
10. november 2011 11.54
Posodobljeno
10. november 2011 12.35
Je. G., Delo.si
Je. G., Delo.si

Na spletnem portalu Bloomberg Businessweek pišejo o treh tipih ljudi, ki jih ni najboljše imeti v organizaciji ali podjetju, saj s svojim značajem zaustavljajo inovacije in slabšajo delovno vzdušje.

Prvi tip ljudi so tako imenovane žrtve; to so ljudje, ki se pritožujejo ob novostih, oblici dela in novih nalogah ter se počutijo, kot da se jim godi krivica. "Žrtve" težave vidijo kot priložnost za obsojanje ter pritoževanje in ne kot izziv, ki ga je dobro sprejeti. Taki zaposleni so velikokrat jezni, nejevoljni in se vedno pritožujejo. Ne iščejo priložnosti, temveč težave, zato so neinovativni.

Drugi tip ljudi so tako imenovani nejeverneži. Ti izražajo dvome o uspehu in mislijo, da nove ideje ne bodo zaživele v praksi, ker bodo nadrejeni proti ali ker se preprosto ne bi obnesle na trgu. Avtorja članka ob tem citirata Henrya Forda, ki je rekel: Če misliš, da lahko ali če misliš, da ne moreš, potem imaš prav. Razlika med zmagovalnimi delovnimi skupinami, ki uspevajo z novimi idejami in med poraženci je v moči volje. Uspešni zaposleni resnično verjamejo, da lahko uspejo, medtem kot nejverneži dvomijo vase in velikokrat dvom prenesejo tudi med sodelavce.

Tretji tip ljudi so tako imenovani vsevedneži, ki mislijo, da vse vedo. Najboljši inovatorji so ljudje, ki se radi učijo in ne ljudje, ki mislijo, da so najpametnejši. Inovativne kulture so namreč učeče se kulture. Tisti, ki mislijo, da vse vedo, velikokrat spregledajo dobre ideje ali jih imenujejo za nemogoče. Nekaj tipičnih "napak" iz zgodovine:

"Tako imenovan telefon ima preveč pomanjkljivosti, da bi ga lahko šteli za sredstvo komunikacije, zato je za nas brez vrednosti," so zapisali v podjetju Western Union leta 1876.

"Brezžična glasbena skrinjica nima tržne vrednosti. Kdo bi plačal za sporočilo, ki ne bi imelo točno določenega prejemnika," je o radiu leta 1920 zapisal zaposleni pri Davidu Sarnoffu, ustanovitelju televizijske mreže NBC, takrat odgovornemu za investicije v radio.