Tiskane izdaje
Slovensko mlekarstvo je v četrt stoletja preživelo kar nekaj lastniških turbulenc, v katerih se je krepko skrčil tudi seznam samostojno delujočih mlekarskih družb. Od sedemnajstih jih je danes le še pet, šest. Blizu števila, ki naj bi bilo idealno glede na obseg poslovanja v razmerah odprtega trga in konkurence na njem, pravi Miro Steržaj. Kot dolgoletni direktor ljutomerskega Mlekoprometa dobro spremlja tudi aktualno prodajo večinskega deleža te mlekarne. Kot nekoč vrhunski kegljač je častni predsednik telesnokulturnega društva... .
Rojeni ste na Notranjskem, kako vas je zaneslo v Prlekijo, kjer ste tako trdno usidrani že desetletja?
Rodil sem se na Rakeku, oče je bil železničar, mama pa gospodinja. Tam sem hodil v osnovno šolo, v Logatcu sem končal nižjo gimnazijo. Po srednji šoli v Ljubljani so me leta 1950 kot štipendista takratnega ministrstva za notranje zadeve v zadnjem letniku takratne trgovske akademije z dekretom poslali na delo finančnega manipulanta v tajništvu za notranje zadeve v Ljutomer. Star sem bil 17 let. Na tem delovnem mestu sem bil do leta 1953, ko sem moral v vojsko. Po vrnitvi sem dobil službo finančnega inšpektorja v ljutomerskem okraju. Dve leti kasneje sem se zaposlil v Mlekoprometu, kjer sem bil dvanajst let direktor komerciale.
In ste ostali zvesti mlekarstvu vse do upokojitve in še malo naprej?
Ja, v prvih letih mojega dela v ljutomerski mlekarni so zaradi njene dotrajanosti in dela v neprimernih prostorih pristojni na republiški ravni razmišljali, da bi obrat kar ukinili in da bi odkupno območje porazdelili med takrat bolj urejene mlekarne na Ptuju, v Murski Soboti in Mariboru. A po zaslugi trdne volje takratnega vodstva mlekarne, ki je verjelo v razvojni potencial mlekarstva na tem območju, so obrat obnovili in ga ohranili. S prvo resno prenovo in sodobno opremo iz tujine je bil omogočen razvoj sirarstva v podjetju.
Kjer ste nato postali direktor? Mlekopromet je v času vašega vodenja postal ena izmed glavnih sirarn v Sloveniji. To je tudi čas, ki sovpada z vašim aktivnim športnim udejstvovanjem in uspehi v kegljanju. Kako vam je uspevalo?
S kegljanjem sem začel že kot desetletni deček v domačem kraju v času italijanske okupacije, ko smo otroci s postavljanjem kegljev na kegljišču v bližnji gostilni zaslužili kakšno liro, v času, ko ni bilo gostov pa smo se lahko tudi sami pomerili med sabo. Tudi v Ljubljani sem zašel na kegljišče, kjer sem postavljal keglje in s tem kar nekaj zaslužil, da sem si lahko plačal bivanje v domu, izkoristil pa sem vsako priložnost, da sem lahko tudi sam metal. Bolj zares pa sem padel v kegljanje v Ljutomeru, kjer sem treniral ponoči.
Tako uspešno, da ste se uvrstili v jugoslovansko reprezentanco, katere član ste bili več kot četrt stoletja, osvajali ste kolajne, tudi najodličnejše na evropskih in svetovnih prvenstvih, vmes ste si ustvarili družino, končali še študij na Višji pravni šoli v Mariboru. Ob tem pa ste uspešno premagovali ovire v službi in po svoje premikali meje v našem mlekarstvu tudi z uspešnim izvozom sirov.
Res je bilo kar pestro. A vse se da, če hočeš. Z voljo in vztrajnostjo je ob podpori domačih kar šlo. Kegljanje mi je krepilo telo in duha, mi dajalo moč in voljo tudi za delo v mlekarni. Nikoli pa nisem tehtal med poklicem, od katerega sem živel, in športom, za katerega sem živel in v bistvu še danes živim. Skoraj pol stoletja sem tudi prepeval v Ljutomerskem oktetu. Do letos sem bil tudi 12 let predsednik kulturnega društva v Ljutomeru.
Foto: Tadej Regent/Delo
Trenutno pa imam največ opravka s kegljanjem, sem tehnični, razporejam sodnike, kegljam pa še dva- do trikrat na teden za svojo dušo. Sicer mi pa tudi ni dolgčas, gospa županja me angažira za različne zadeve. Sem častni predsednik našega telesnokulturnega društva, tudi oni me včasih še kaj porabijo. Živim za oba vnuka, ki sta zelo dobra, oba kegljata. Mlajši je že kandidat za slovensko reprezentanco. Tudi okrog hiše je vedno kaj postoriti. Dela mi res ne zmanjka, čeprav ne delam nič kaj posebnega. Malo se igram z računalnikom in čistim arhive. Po 20 letih, kar sem v penziji, sem se tega lotil.
Poleg uspehov, ki ste jih nizali v športu, kjer ste bili večkratni svetovni in evropski prvak v kegljanju, in uspešnega direktorovanja v Mlekoprometu ste našli čas še za kulturno in tudi politično udejstvovanje.
Ja, dva mandata, torej osem let sem bil podpredsednik ljutomerske občine, osem let tudi podpredsednik Zbora občin Republike Slovenije, v letih 1988 do osamosvojitve pa tudi predsednik naše občine. Kot gospodarstvenik sem se angažiral tudi v mlekarskem združenju, bil sem član upravnega in nadzornega odbora Gospodarske zbornice Slovenije, član upravnega in nadzornega odbora v murskosoboški enoti Ljubljanske banke ...
Tudi po upokojitvi ste bili še kar nekaj let aktivni in niste povsem pretrgali stikov z gospodarstvom.
Deset let sem bil še aktiven pri mlekarskem združenju, bil sem tajnik. Tako sem šele leta 2003 začel svoj tako imenovani upokojenski mandat. Dokler sem bil aktiven, sem se kar pogosto vozil na sestanke v Ljubljano in na pogovore z direktorji. Takrat je bilo še 14 mlekarn, ljutomerska je bila še samostojna. Danes so le še tri večje mlekarne.
Kako gledate na to, da so prodali vašo mlekarno, ki je zdaj del Pomurskih mlekarn, to pa tudi prodajajo?
Jaz sem bil velik zagovornik združevanja slovenskih mlekarn. Že leta 1997 sem izjavil, če gremo v EU, bodo lahko preživele le tri mlekarne, ljubljanska, celjska in pomurska z Mlekoprometom. Tako zdaj je.
Pa nekaj manjših je še?
Nekaj malih, kot je Planika iz Kobarida, ja. Pa Krepko iz Logatca. Nekatere so preživele tudi zato, ker imajo svoj specifičen program.
Ljutomerska mlekarna je bila znana po proizvodnji sirov, s katerimi ste bili uspešni tudi v izvozu, prodajali ste ga celo Švicarjem?
Drži. Že leta 1985 smo švicarskemu kupcu prodali trinajst ton prvovrstnega ementalca in zbrinca. Ementalca smo prodajali tudi Angležem. Sicer pa so naše sire jedli tudi Avstrijci in Američani. Merili smo tudi na bolj oddaljeni azijski trg. Sedanji direktor Pomurskih mlekarn razmišlja, da bi ponovno začeli proizvajati zbrinca, trdi sir, s katerim smo bili poleg ementalca včasih zelo uspešni na trgu. Imajo pa težave. Banka (Delavska hranilnica, op. a.) se je odločila za prodajo svojega več kot 60-odstotnega deleža v mlekarni. Kaj to pomeni, ne vem. Pravijo, da ne bo nič hujšega, da bo prišel pač nov lastnik in da bodo še naprej poskušali delati. Ali se bodo obdržali, ne vem. Vse je odvisno od tega, kaj bo naredil nov lastnik. Vem pa, da se je sedanji direktor pogovarjal z direktorjem celjske mlekarne, pa nista prišla skupaj, da bi se združili.
Tovrstnih dogovarjanj je bilo v preteklosti že kar nekaj, pa so se vsa izjalovila.
Po moje bi bila ta združitev koristna, če se želijo ohraniti na našem trgu. Je pa dejstvo, mimo katerega ob aktualnem dogajanju s Pomurskimi mlekarnami ni mogoče. Preprosto se mi ne zdi prav, da kmetje, ki so solastniki mlekarne, mleko vozijo mimo nje v tujino. To me najbolj boli. Mimo svoje lastnine, ki bi jo morali reševati, vozijo surovino v tujino. Mlekarna pa kupuje tuje mleko. Tudi to se pozna pri poslovanju. Glavni dobavitelj je tako ptujska mlekarna, surovino jim zagotavlja tudi radgonska zadruga, medtem ko zadruga Križevci že daje mleko drugam.
Se še kaj srečate z nekdanjimi sodelavci v Mlekoprometu?
Ponosen in vesel sem, ko se kje srečam s kmeti, ki so dobavljali mleko naši mlekarni, ali pa z nekdanjimi zaposlenimi v Mlekoprometu, z vsemi sem ostal v dobrih odnosih. Še danes mi je omogočeno, da grem lahko pogledat v ljutomerski obrat, kjer še naprej delajo ementalec, topljeni sir in livado. Redno predelajo 60 do 100.000 litrov mleka. V obratu je še vedno 60 zaposlenih. Sedanji direktor mlekarne Robert Serec se zaveda, da je to po kakovosti in tradiciji še edina toliko časa delujoča sirarna v Sloveniji. Zadovoljen sem, da je »fabrika« ostala, da je na direktorsko mesto prišel človek, ki razume, kaj sta mleko, mlekarska proizvodnja. Izognil se je stečaju, delajo in kar nekaj dolga je že poravnanega, čeprav so še kar zadolženi.
Če ste v vašem času sir ementalec prodajali v Švico, bi ga lahko tudi zdaj?
Ko so bili pri nas kupci iz Švice, so dejali, da je to sir, ki se lahko kosa z njihovim. Zdaj pa je nerodno to, da prihaja v mlekarno mleko iz tujine, in je vprašanje, kakšne kakovosti je, kako staro je. Zaradi slabše kakovosti surovine se poslabša tudi kakovost sira. Mleko iz domačega mleka je zato čisto nekaj drugega.
Živite v okolju, kjer se praktično vsi poznate, ste tudi zato tako dobro seznanjeni z razmerami v vaši mlekarni? Imate kakšne stike z direktorjem Pomurskih mlekarn?
Ja, kar redno dva- ali trikrat na mesec se srečava, ker je tu blizu doma. Pogovarjava se o mlekarni.
Kot kaže, vam res ni dolgčas?
Ne ni mi dolgčas. Dolgo časa sem pel v oktetu, zdaj pojemo samo še za dušo. Sem častni predsednik kulturnega društva, pa naše športne zveze, častni občan in član kegljaške zveze. Vse te častne funkcije prinašajo tudi določene obveznosti. Normalno, da se udeležujem njihovih sej, pa raznih dogodkov, na katere me povabijo. Pokličejo me tudi, ko potrebujejo kakšen nasvet. Rad se odzovem. Moje življenje je polno. Popoldne nimam časa spati. Dokler mi bo dano, se bom še ukvarjal tudi s športom, ki me drži pokonci. Tudi zato mi najbrž ne pripisujejo let, ki jih imam. Zdaj počnem tisto, kar želim.
